Svet pravoslavnih Cerkva in
skupnosti, izhajajočih iz Lutrove revolucije, je poln ustanov, ki se imajo za
narodne ali državne Cerkve. Gre za krščanske skupnosti, ki so tako zelo spojene
z zgodovino, kulturo in politiko posamezne dežele, da se v ostalih krščanskih
deželah ne morejo počutiti domače. Drama, ki smo ji zadnje čase priča pri
odnosu med pravoslavnimi Cerkvami na Ukrajini, to zelo prepričljivo potrjuje.
V nasprotju s tem je katoliška
Cerkev ne le edina pravoverna, temveč tudi vesoljna Cerkev. Je Cerkev za vse in
razširjena povsod. Gre za svetovno ustanovo, presegajočo kulturne delitve, v
kateri bi se morali vsi narodi počutiti domače in biti ponosni, da pripadajo
drug drugemu v zvestobi do Kristusa in izročila njegovih apostolov.
V tem duhu je papež Frančišek
zapisal v apostolski spodbudi Evangelii
gaudium sledeče: »Ne bi bilo v skladu z logiko učlovečenja, če bi mislili
na krščanstvo z eno kulturo in enotno podobo. Čeprav je res, da so bile
nekatere kulture tesno povezane z evangeljskim oznanilom in z razvojem
krščanske misli, se vendarle razodetje ne istoveti z nobeno od njih in je njena
vsebina nad kulturami… Sporočilo, ki ga oznanjamo, je vedno odeto v kulturno
oblačilo, a v Cerkvi lahko včasih zapademo samovšečnemu povzdigovanju lastne
kulture. S tem pokažemo več fanatizma kakor pristne misijonarske gorečnosti.«
Katoliška Cerkev je s svojimi
krajevnimi Cerkvami sicer tako ali drugače navzoča v tej ali oni kulturi in od
nje prevzema določeno govorico pri posredovanju življenja po Evangeliju, a je
od posamezne kulture, naroda ali države vseeno zadosti oddaljena, da se s
tovrstnimi zemeljskimi kategorijami ne more zliti. Na tak način omogoča
poudarjanje skupnih prvin, ki so bistvene in nujne. Vsako kulturo, narod ali
državo s svojimi legitimnimi posebnostmi Cerkev združuje v eno, v enotno
izvoljeno Kristusovo ljudstvo, v »Novi Izrael«. Evangelij in zakramenti Cerkve
namreč niso za ta svet oziroma njegove kategorije ali za določeno skupnost,
temveč so usmerjeni k nebesom in enotni za vse.
Tudi znotraj katoliške Cerkve se
v zadnjih desetletjih pojavljajo različni tokovi, ki bi radi upravičili
povzdigovanje lastnega naroda ali kulture na račun skupnega bistva, ki ga na
zemlji varuje papež, naslednik prvega med apostoli. Med temi tokovi je še
posebej močna iniciativa »Wir sind Kirche«, navzoča zlasti v nemško govorečih
deželah, katere cilj je prisiliti celotno svetovno katoliško hierarhijo in
občestvo, da se podredi načelom sodobne zahodnjaške liberalne demokracije tudi
v zadevah nauka vere in liturgije. Z nasprotovanjem realni Kristusovi
navzočnosti v evharistiji, z nasprotovanjem zakramentalnemu in za moške
rezerviranemu duhovništvu ter s spodbujanjem nečistosti oziroma rušenjem
katoliške spolne etike želi raztegniti časovno in krajevno omejene zahteve
(pravzaprav kar modne muhe) v samo jedro Cerkve in ga tako napraviti za
služabnika zgolj v nekem zgodovinskem trenutku aktualnih strasti zahodnjaške
kulture.
Ni presenetljivo, da so tovrstne
skupine brez misijonarskega žara, saj se vrtijo okrog dvojega: lastnega ugodja
in samozadostnosti. Za njih je namreč pomembno dobro počutje majhnih skupin
ljudi, zbranih okrog posamezne »mize ljubezni« (ne oltarja!), in izenačevanje
vseh ver kot izgovor za samodejno zavrnitev zunanjih kritik predvsem njihovega
lastnega početja, ki se zapira v krog svoje v omejen čas in prostor umeščene
drže.
Čeprav Cerkev ni vezana na
določeno kulturo, lahko zatrdimo, da je vendarle izoblikovala lastno kulturo,
ki je kultura vesoljnosti. Ta stoji in pade na upoštevanju enega Kristusa, ki
se je enkrat za vselej žrtvoval za vse ljudi in ustanovil eno Cerkev, da bi v
njej vsi skupaj z apostolsko tradicijo združeni varno pluli nebesom naproti,
upirajoč svoj pogled h Gospodu, »ad Dominum«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar