Odvisnosti od pornografije in sveti Avguštin

Sv. Avguštin, največji zahodni cerkveni oče, je iz lastne izkušnje še predobro poznal sužnost spolne sle. Če bi živel v našem času, bi se lahko označil za odvisnika. V svojih Izpovedih namreč piše takole:

Nisem bil okovan z železnimi verigami, ki jih je naredil nekdo drug, ampak z verigami lastne železne volje. Sovražnik je držal mojo voljo in iz nje naredil verige in me okoval. Ker je bila moja volja izkrivljena, se je spremenila v slo, sla je prešla v navado; sla, ki si ji nisem uprl, pa je postala nujnost.

Nujnost. Čutil je, kot da potrebuje spolno slo.

Bistveno sporočilo sodobne (zlasti spletne) pornografije, ki žal zasužnjuje vedno več ljudi, je v tem, da izenačuje spolnost z življenjem kot takim. Življenje tako postane spolnost in spolnost postane življenje. Udejanjanje spolnosti  je po takšnem načinu razmišljanja temeljna človeška potreba, ki je nikoli ni mogoče niti zaustaviti niti uravnavati. Kdor spolnosti noče ali ne more udejanjati, je po takšni razlagi prikrajšan za nekaj nujnega in samoumevnega. Bistveno sporočilo pornografije ne širi zgolj laži o človeški naravi in intimnosti, ampak močno zavaja tudi katolike, ki se jim vse bolj zdi, da jim z zapovedanim bojem proti takšni ali drugačni nečistosti Bog odreka same sebe, da jih prisiljuje k nečemu, k čemur jih pravzaprav sploh ne more prisiliti. Bistveno sporočilo pornografije se na duhovni ravni konča s posameznikovo jezo nad Bogom in posledično odpadom od Njega, ki je darovalec polnega življenja. Pornografija je torej delo hudega duha, saj je njegov prvi in zadnji cilj pretrgati tako osebni kot skupnostni odnos z Bogom.

Spolnost v resnici ni življenje. Je le del življenja. Udejanja se v zakramentu svetega zakona. Kljub svoji zemeljski lepoti in prijetnosti zakonsko-zakramentalna spolnost kaže na nekaj več, na nekaj, kar že na zemlji pripada nebesom, v katera bi morali imeti kot Bogu zvesti otroci stalno uprt pogled. Sveti zakon in z njim udejanjanje spolnosti je namreč otipljivo nadaljevanje božjega dela v stvarstvu: rojevanje otrok oziroma nadaljevanje življenja po zgledu stvarnika Boga Očeta, ljubezen med možem in ženo po zgledu Kristusa in Njegove Cerkve, vez ljubezni in spodbuda modrosti v družini po zgledu Svetega Duha, ki iz različnega dela eno.

Kakor je bistveno sporočilo pornografije usmerjeno k pretiravanju s spolnostjo in pretrganju odnosa z Bogom, tako nam pri tem vera v Odrešenika ponuja odličen protistrup, ki je usmerjen k treznemu postavljanju spolnosti v celostni kontekst življenja in krepitvi Njegove milosti v nas, ki nas rešuje posebno v trenutkih naše šibkosti. Vera nam daje vedeti, da se vsa naša hrepenenja lahko uresničijo le v Njem, ki nas je ustvaril in odrešil. Samo Bog je tisti, ki nas napolnjuje s smislom in močjo. Obljub je v svetu veliko, a le ena je uresničljiva – obljuba nedolžnega žrtvenega Jagnjeta, umorjenega zato, da bi mi živeli in imeli življenje v izobilju. S svetim Avguštinom lahko ponovimo, da se »le v Njem umiri naše srce«. Ko smo pripravljeni »obleči Kristusa«, se v hipu zavemo, da drugih poti ne potrebujemo. Zadostuje nam le zaklano Jagnje. Vse ostalo so prevare, zaradi katerih postajamo opeharjeni tiste iskre božjega v nas, tiste prave ljubezni, ki jo povsem upravičeno iščemo. Zavrnitev spolne sle po volji pornografije kot hudičevega orodja ni toliko v zavrnitvi tega zla kot takega, temveč še bolj v sprejemu nečesa neprimerljivo večjega. Če imamo na voljo »nekaj več«, ki je povrhu vsega tudi božje, ni razloga, da bi se vračali nazaj v zanke hudega duha.

Pornografija je privlačna zato, ker nam obljublja veliko in za to ne zahteva osebnega truda. Človek, ranjen od izvirnega greha, namreč hitro sprejme nekaj, kar se kaže kot lahko dosegljivo in obetavno. Pornografija (v njenem ozadju pa hudič) nam obljublja predvsem sledeče:

Spoštovanje. Če se počutimo nesprejete ali zavrnjene, si naše grešno srce želi hitre kompenzacije v obliki spoštovanja. Fantazijski svet z neznanimi moškimi in ženskami nam s pritrditvijo našim željam zlahka pričara občutek pomembnosti pred drugimi.

Odnos. Želimo si intimnosti in ljubezni, a nismo pripravljeni prevzeti spremljajoče odgovornosti. Želimo si biti blizu drugim, a nočemo postati ranjeni. Želimo si odnosa, a hkrati držati vse vajeti v svojih rokah. Pornografija nam za kratek čas pričara občutek povezanosti z drugimi izključno po lastnih željah, vendar tudi brez napora, ki je del resničnega življenja.

Zatočišče. Ko smo razočarani, poraženi ali pod kakršnimkoli pritiskom, se radi znebimo napetosti, ki je v nas. Ko je življenje težko, si želimo zbežati na varno, želimo se pretvarjati, da smo nekdo drug ali nekje drugje. Pornografija nam pričara občutek, da smo vselej v središču pozornosti. Vselej nas čaka moški ali ženska, ki nas sprosti.

Odrešenje. Ko nas grize krivda ali zavest o lastnih pomanjkljivostih, nam fantazijski svet pornografije pričara občutek odrešenja. Šepeta nam, da je z nami vse v redu, da smo pač takšni, kakršni smo, da se ne moremo spremeniti na bolje. Potiska nas v še globljo odvisnost, saj nam daje na znanje, da je pornografija edino sredstvo celjenja naših ran, da za kaj drugega sploh nismo sposobni.

Naštete obljube so lažne in nas potiskajo v greh, ki je oddaljenost od Boga, nas samih in naših bližnjih. Naštetim lažnim obljubam prihaja naproti protistrup vere v žrtveno Jagnje, ki od nas sicer zahteva trud in nam ne slika iluzij, vendar nam hkrati daje moč v obliki Njegove milosti, da skupaj z Njim uresničimo to, kar nam obljublja.

Spoštovanje. Če se počutimo nesprejete in zavrnjene, vemo, da nas Bog po Kristusu, ki se je žrtvoval zaradi grehov človeštva, v polnosti pozna in ljubi kot svoje otroke. Moški in ženske iz sveta pornografije nas niti ne poznajo niti ne ljubijo in nas najbrž nikoli ne bodo. Pokesati se moramo zaradi iskanja potrditve pri ljudeh in se usmeriti v delo za slavo Boga. Merilo niso mnenja ljudi, ampak zapovedi Boga, s katerimi nas dobri Oče rešuje pred lastnimi padci.

Odnos. Ko nočemo tvegati in sprejemati odgovornosti za odnose, vemo, da se lahko zatečemo k Očetu, ki nas pripravlja na življenje s svojimi bližnjimi. Odnosi so vselej tvegani, ranjenost pa je nekaj običajnega. Toda Bog nas s svojo previdnostjo vodi tudi skozi težave, saj nas te dolgoročno utrjujejo v modrosti in poživljajo vero vanj. Vsi ranjeni ali neuspeli odnosi so priložnost, da nas Oče oblikuje po podobi svojega Sina, ki je s smrtjo premagal smrt in tako prišel do vstajenja. Varnost pornografije je le navidezna, saj nam odreka možnost dejanskih življenjskih izkušenj in posledično uspešnih odnosov.

Zatočišče. Ko nam življenje teče slabo, vemo, da je edina opora naš Oče, »naša skala« in »trdnjava«. Neodvisno od teže življenjskih okoliščin vemo, da so te prazen nič v primerjavi z Njim, pri katerem je vse mogoče. Namesto da se, spodbujeni od pornografije, vrtimo okrog naših ran in se smilimo samim sebi, se zatecimo k Njemu, ki nas ljubi in s svojo milostjo z veseljem usposablja za bojišče, ki se imenuje življenje.

Odrešenje. Ko nas grize krivda ali zavest o lastnih pomanjkljivostih, vemo, da je le On tisti, ki nam lahko odpusti, saj je na križu visel ravno zato, da je naš greh vzel nase in nas s tem pritegnil k svoji zmagi velikonočnega jutra. Odrešenja ne bomo dosegli ne z zanikanjem lastnih grehov ali pomanjkljivosti ne s kaznovanjem samega sebe. Ozreti se moramo na žrtveno Jagnje, na našega Najvišjega duhovnika, ki je sebe z nami vred žrtvoval Očetu, da bi postali sveti in od Njega nikoli več ne odpadli. Ko nas vest opominja na grehe in pomanjkljivosti, se moramo pri zakramentu sprave in evharistije spomniti na Kristusove besede: »Dopolnjeno je.«

Pred spreobrnitvijo je Avguštin, kakor tudi vsak drug odvisnik od spolne sle v vseh časih, čutil dvojnost lastnega srca. Spominjal se je, da je Boga, ki je edino gotovo veselje, »želel svobodno moliti in uživati«, pa tega ni zmogel. Svojo spolno slo je premagal s tem, da je Boga postavil na prvo mesto v življenju. Tega veselja mu ni mogel odvzeti nihče.