O začetkih neke tragedije

"Gaude, Maria Virgo, cunctas haereses sola interemisti."
"Raduj se, Devica Marija, vsa krivoverstva si sama zatrla."Rimski misal 1962,
maša "Pozdravljena" v čast preblaženi Devici Mariji

 

V preteklih tednih je nekatere katoliške internetne strani pretresala določena tema z določenim načinom razmišljanja, ki ga pred tem v slovenski Cerkvi skorajda (če to primerjamo z zahodnoevropskimi državami) nismo poznali. Gre namreč za vprašanje homoseksualnosti in želja nekaterih ljudi, ki si predstavljajo, da bi lahko Cerkev ta dejanja priznala kot sprejemljiva ter posledično celo uradno dovolila homoseksualne (sodomitske) »zveze«.

Celotna razprava je najprej razkrila versko nepismenost številnih, ki sebe sicer označujejo za verne katoličane in imajo morda dobre namene. Prav zaradi nevarnosti nesporazumov in zmot se zdi smiselno, da v kratkem prispevku jasno razložimo cerkveni nauk o sodomiji. To je še toliko bolj potrebno, ker so se v razpravo z bolj ali manj heretičnimi stališči vključile tudi osebe, ki zavzemajo pomembna mesta v katoliških organizacijah oziroma so celo posvečene. Tak nastop seveda še dodatno bega ljudi in pripomore k temu, da bo katoliški tabor pred naslednjim bojem za družino, ki nas kmalu čaka, še šibkejši in bolj razdeljen.

Kaj torej Cerkev dejansko pravi o homoseksualcih in homoseksualnosti (sodomiji)? Cerkveno učiteljstvo jasno uči, da so homoseksualna (sodomitska) dejanja v celoti in vseskozi grešna. Gre za hud greh, ki do neba vpije po božjem maščevanju. Kar pa zadeva nagnjenje, lahko v Katekizmu beremo, da je homoseksualno nagnjenje »objektivno nekaj neurejenega« (KKC 2357). Ta nauk jasno potrjuje tako Stara kot tudi Nova zaveza. Apostol Pavel tako piše Rimljanom o grehu sodomije: 

»Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi.«

Stara zaveza o grehu sodomije govori še z veliko ostrejšimi besedami. Iz povedanega je jasno, da vsak kristjan, ki Sveto pismo jemlje resno, ne more priti do drugačnega zaključka kot je zgornji. Ker je ta greh tako hud (sprevrača namreč osnovni namen človekove spolnosti kot jo je ustvaril Bog), postane jasno, zakaj se v sodobni brezbožni dobi hudi duh tako zelo trudi, da po svetu razširja ravno sodomijo. Pri omenjenih člankih se lahko le smeje od zadovoljstva, saj le-ti rušijo prav boj katoličanov proti nevarnemu razširjanju sodomitskih praks.

Čeprav Cerkev brezkompromisno zavrača sodomitska dejanja, to še ne pomeni, da ne ljubi oseb, ki imajo takšno nagnjenje. Tudi slednji so namreč božji otroci, ki jih Gospod neizmerno ljubi in jih želi odrešiti. Zato Cerkev te osebe vabi k čistemu življenju, ob morebitnih padcih v greh pa jim nudi zakrament sv. spovedi, po katerem jim Bog odpušča še tako hude grehe. 

Seveda pa številni to možnost zavračajo. Pravijo da ni »življenjska«. Odgovor na ta očitek je kratek in jasen. Za človeka, ki razmišlja posvetno, v duhu današnjega časa, ta možnost res ni »življenjska«. Prav tako kot ni »življenjsko« božje vztrajanje, naj pari do poroke živijo vzdržno. Ali pa zahteva po odpovedi temu svetu in hoji za Kristusom. Človek sam gotovo iz lastnih moči tega ne zmore. Ravno zato se mora odpreti božji milosti, ki pozdravlja še tako hude rane. Čudovit zgled nam pri tem daje Luca di Tolve, ki ga je Bog ozdravil njegove homoseksualnosti in danes živi srečno družinsko življenje. Homoseksualnost namreč ni nekaj prirojenega, temveč rezultat številnih kompleksnih dogodkov (večina psihologov vzroke zanjo vidi v preveliki navezavi na starša istega spola in drugih travmah iz otroštva). V vsakem primeru homoseksualnost ni nekaj, kar bi bilo po naravnem redu (njegov stvarnik je Bog) komurkoli namenjeno. Obstajajo številni primeri ljudi, ki so bili te svoje pomanjkljivosti ozdravljeni (nekateri po duhovni, nekateri po psihološko-terapevtski poti). Čeprav jih skuša sodomitski lobi na vse način utišati in onemogočiti, njihov glas jasno kaže na to, da ni nič nemogoče tistemu, ki zaupa v božjo milost.

grešnike svariti, nevedne učiti

Težava številnih oseb s temi nagnjenji je prav v tem, da svojega stanja ne vidijo kot pomanjkljivost (kot je npr. nagnjenje k hitri jezi, sebičnosti, požrešnosti), temveč kot nekaj dobrega ali vsaj nevtralnega. Njihova želja torej ni v tem, da bi sledili božjemu načrtu za človeka, ampak uresničitev svojih lastnih želja. Da si tak človek samskega vzdržnega življenja ne more predstavljati, je jasno že samo po sebi. Zato si želijo, da bi Cerkev te nenaravne zveze priznala, saj jih globoko v notranjosti gotovo mučijo očitki vesti zaradi hudega greha sodomije, ki jih izključuje iz stanja milosti. Le v Njem se namreč lahko umiri naše srce (kot je zapisal sv. Avguštin).

Gotovo bo marsikdo to pisanje oblatil kot »nečlovečno«, »brez sočutja« ipd. Na to odgovarjam zelo preprosto. Ni prave ljubezni brez resnice. Kdor tem ljudem, ki globoko v sebi vsekakor neizmerno trpijo, prodaja laž, da je z njihovimi nagnjenji in dejanji vse v redu, jih gotovo ne ljubi zares. Želi namreč le ugajati in ubira lažjo pot, ki pa vodi v pogubljenje. Taki ljudje (na žalost tudi nekateri duhovniki) so globoko podlegli brezbožnemu duhu sedanjega časa, ki želi pristno krščansko oznanilo uničiti, sveta katoliška in apostolska Cerkev naj bi po njihovem postala neke vrste »Church of nice« (»Cerkev dobrikavih«), kot jo je posrečeno označil ameriški katoliški apologet Michael Vorris. Taka Cerkev seveda ne bi nikogar motila, postala bi nekaj podobnega kot so številne protestantske skupnosti, ki služijo duhu časa in kjer njihovi pridigarji (v protislovju s samim seboj) mirno priznavajo, da »gledajo onkraj Jezusa«. Absurdnost takšnih stališč je popolna.

Molimo potemtakem za naše brate, ki trpijo zaradi homoseksualnih nagnjenj. Naj tudi oni zase z upanjem prosijo Gospoda za milost ozdravljenja in čistega življenja.