Zakaj katoliško bogoslužje privablja moške?

 napisal: br. Dwight Longenecker

Nekateri možje iz župnije so želeli pred začetkom postnega časa opraviti duhovno obnovo. Zato sem predlagal, da se odpravimo v hribe na resnično benediktinsko izkušnjo. Najeli smo kočo v gorskem počitniškem središču, sam pa sem napolnil avto z vsemi potrebnimi pripomočki za katoliško bogoslužje in češčenje. Ko smo prispeli, sem postavil oltar z razpelom in svečami. Poleg oltarja sem na piedestal postavil kip Blagoslovljene Device ter vzdolž sobe razporedil dvanajst stolov v dve eno proti drugi obrnjeni vrsti. Vsi smo se želeli potruditi, da bi za teh oseminštirideset ur kar se da natančno ponazorili vzdušje, okolico in urnik benediktinskega samostana.

Med preživljanjem tega konca tedna z ostalimi možmi sem se začel spraševati, kaj je v katolištvu tako privlačnega za moške, česar druge religije nimajo. Prepričan sem, da je odgovor: liturgija. Da bi razumeli, zakaj, se moramo spomniti, kako so moški možgani »navezani«.

Dobro je znano, da desna možganska polovica nadzoruje naše bolj intuitivne, ustvarjalne in čustvene funkcije. Medtem pa leva možganska polovica nadzoruje bolj matematične in logične funkcije mišljenja. Nadaljnje študije možganov so pokazale, da so moški možgani sposobnejši pri ustvarjanju povezav znotraj posamezne možganske polovice, medtem ko so ženski možgani boljši pri ustvarjanju povezav med obema polovicama.

Če poenostavimo: »ženske so boljše pri odnosih in ustvarjanju povezav pri kompleksnem dojemanju resničnosti, ljudi in čustev«. Moški pa svoja izkustva bolj predalčkajo. Tako ni nič nenavadnega, če se moška čustva pogosto odcepijo od njihovega dojemanja resničnosti. Zato se lahko zgodi, da ko žena ali dekle moškemu reče: »Dragi, govori z menoj. Kako ti čutiš glede tega?«, dobi v odgovor v prazno strmeč pogled, skomig z rameni in besede: »Ne vem. Ti samo povej, kaj želiš.«

Zaradi pogoste ločitve od naših čustev se moški včasih zdimo premalo skrbni in nesočutni, vendar pa to obenem pomeni tudi, da lahko opravljamo določena opravila brez vmešavanja naših čustev. Prijatelj mi je to razložil takole: »Zato gre lahko moški, ki mora preživljati svojo družino, v naravo in ustreli divjad – ženska bo v tem primeru verjetno jokala zaradi ubogega Bambija, ki smo mu ubili mamico.« Ta »to-so-samo-dejstva-guspa« objektivnost je točno tisto, kar dela katoliško religijo za moške toliko privlačnejšo kot druge oblike češčenja.

Velikonočna sveta maša po tradicionalnem rimskem obredu, Trst

To pa zato, ker sta katoliško češčenje in bogoslužje liturgična. Na naši duhovni obnovi je bil moškim dodeljen samostanski urnik molitev. Večernice smo molili ob šestih zvečer in sklepnice ob devetih. Zbujali smo se s hvalnicami ob šestih zjutraj in molili terce ob devetih, sekste ob dvanajstih ter none ob treh popoldne. Stoli so bili v ravni črti. Molitve so bile ustaljene. Pravila so bila jasna in disciplina pričakovana. Urejenost in disciplina urnikov, koledarjev ter objektivnost reda znotraj liturgije – »Samo reci, kar je črno, in naredi, kar je rdeče.« – privlači moške na način na katerega so navezani bolj kot pa na razpuščeno, čustveno in subjektivno češčenje in bogoslužje.

In ravno zato je pojav poženščenja liturgije moškim tako neprivlačen. Ko se – čeprav dobronamernim – liturgikom in duhovnikom zdi pomembno, da naredijo vse v bogoslužju čim bolj čustveno učinkujoče in »pomenljivo« vsakomur, se mnogi moški izklopijo. Ko oče Čudoviti vztraja na tem, da je v bogoslužju čustveno zabaven, bo morda res ustregel ženski populaciji, medtem ko bodo moški zgolj zavijali z očmi. Ko sestra Copatka razvija »new age« liturgijo, ki se poskuša poklopiti z našimi čustvi, ali pa ko župnik Hipster pri pridigi poskuša pritiskati na čustveno občutljive gumbe, se mnogo moških ne samo izklopi – pripravljeni so, da se še ta trenutek odpravijo iz svetišča!

Tradicionalno katoliško bogoslužje, po drugi strani, ne odstopa (od pravil) in je objektivno. Moški ga dojemajo kot zanesljivo in trdno kakor skala – ne čustveno raztreseno, subjektivno in zaletavo. Vendar ali to pomeni, da pri katoliškem bogoslužju moška čustva sploh ne sodelujejo? Nikakor ne. Bodo pa zagotovo mnoga moška čustva bolj vključena po zaslugi objektivnosti, zanesljivosti in ustaljenosti katoliškega bogoslužja.

V katoliškem bogoslužju je verjetneje, da bo moški izkusil čustva zvestobe in plemenitosti, ki pridejo s predanostjo ustaljeni in objektivni obliki bogoslužja. Znotraj tradicionalnega katoliškega bogoslužja bo moški zelo verjetno izkusil močna čustva ljubezni in občudovanja do religije, ki je prestala mnoge preizkuse časa in preganjanj. Preko visokih pričakovanj katoliške liturgije, pravovernosti in jasne morale bo moški bolj verjetno občutil čustva solidarnosti s svojimi brati in predanosti pri vztrajanju, kadar bo soočen s težavami. Objektivnost liturgije skupaj z vsemi tradicionalnimi oblačili in zunanjimi izrazi katoliškega čaščenja pomaga moškim dostopati do pravilnega dojemanja brezčasne lepote, resnice in dobrote. Na ta način se njegovo srce odpre ob čudenju ter spoštovanju do Božje dobrote in bogastva katoliške vere.

Vse prepogosto je katoliško češčenje postalo ženska domena, ker moški niso našli načina, kako se vključiti. Zato je zelo pomembno, da laični katoliški možje ne sodelujejo pri sveti maši le kot usmerjevalci k sedežem, ampak pomagajo tudi kot strežniki pred oltarjem – ter kot ministranti, učitelji strežnikov, pevci v zboru, bralci Božje besede, oskrbniki župnijskih prostorov, Božje hiše in cerkvenih posesti. Predvsem pa, da se tisti, ki so zmožni, ki slutijo Božji klic, usmerijo k duhovništvu, diakonatu ali kako drugače posvečenemu verskemu življenju.

Katoliško bogoslužje je v samem jedru za moške najprivlačnejša oblika češčenja. Vendar lahko uspeva le, če se možje odločijo, da bodo v njem aktivno sodelovali, zavihali rokave in si med seboj delili delo Božjega ljudstva – resnično bogoslužje.

vir: ThoseCatholicMen