Trda ljubezen

Timothy George

V svoji knjigi Božje kraljestvo v Ameriki je leta 1934 protestantski teolog Richard Niebuhr  takole opredelil vsebino tedanje protestantske liberalne teologije: »Bog brez jeze je pripeljal človeka brez greha v kraljestvo brez sodbe preko posredovanja Kristusa brez križa.« Niebuhr ni bil fundamentalist, a je dobro vedel, o čem govori. To je dobro vedel tudi Dietrich Bonhoeffer, ko je poimenoval protestantizem, ki ga je srečal v ZDA sredi 30-ih let »Protestantismus ohne Reformation.« 

Greh, sodba, križ, celo Kristus – vse to so postali problematični izrazi v sodobnem teološkem diskurzu, a nič ne tako jezi in bega kot prav božja jeza. Pred kratkim je slednja postala jabolko spora pri odločitvi Prezbiterijanske cerkve, da v svojo novo cerkveno pesmarico ne vključi priljubljene hvalnice Samo v Kristusu Keitha Gettyja in Stuarta Townenda. Komite zadolžen za pripravo pesmarice je omenjeno pesem sicer želel vključiti, a ga je zmotil verz iz tretje kitice: »Till on that cross as Jesus died/the wrath of God was satisfied.« Zamenjati so ga hoteli z  ». . . as Jesus died/the love of God was magnified.« Avtorja sta vztrajala na svojem in komite je zato zavrnil vključitev njune hvalnice k približno 800 drugim pesmim v novi pesmarici.

Preoblikovanje cerkvenih pesmi, ki ne ustrezajo določenim teološkim predstavam, seveda ni nič novega. Nestorijanci tako niso hoteli uporabljati izraza Theotokos in so ga nadomestili z manj spornim Christotokos v svoji marijanski liturgiji. Pred kratkim je vodja Univerzalistov Kenneth L. Patton obdržal Luthrovo melodijo iz znane hvalnice Ein Feste Burg, a je »A mighty fortress is our God« nadomestil  z »Man is the earth upright and proud.« 

Tisti, ki božjo jezijo obravnavajo kot tabu bodisi v pridigah ali hvalnicah, stojijo v dolgi vrsti, med katere sodijo Albrecht Ritschl, Faustus Socinus in neznani revizionisti iz 2. stol. po Kr., ki so sledili heretiku Markionu.  Po Tertulijanu so trdili, da »so našli boljšega boga, takega, ki ni niti jezen, niti ne kaznuje, ki ni pripravil peklenskega ognja in teme, kjer je trepetanje in škripanje z zobmi: je le prijazen.« Privlačnost takega evangelija je jasna – pojasnjuje, zakaj je neo-markionizem danes vsesplošno razširjen ne le med preprostimi verniki, temveč tudi med teologi.

Zakaj se mnogi kristjani zgrozijo ob sami misli na božjo jezo?  R. P. C. Hanson je dejal, da številni duhovniki danes to temo obravnavajo podobno, kot so v viktorijanski dobi spolnost:  kot nekaj nekoliko sramotnega, nespodobnega, kar je najbolje zapreti v omaro. Rezultat je podoba Boga, ki ne ustreza njegovi biblijski podobi, posebno v odrešenjski nalogi Jezusa Kristusa.

Kardinal Joseph Ratzinger je, ravno pred svojo izvolitvijo za papeža, med svojim razmišljanjem na veliki petek  leta 2005 poudaril prav ta fenomen. Med drugim se je skliceval na Žalostinke 3, 1-2: »Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa.« Bodoči papež je odlomek apliciral na prihodnje Kristusovo trpljenje, ki razkriva tako težo greha, kot tudi resnost sodbe. »Je možno,« je vprašal Ratzinger, »da smo kljub vsem svojim izrazom groze pred podobo zla in nedolžnega trpljenja, še kako pripravljeni banalizirati skrivnost zla? Smo sprejeli le nežnost in ljubezen Boga, pozabili pa na besedo sodbe? Ko premišljujemo o Sinovem trpljenju, bolje vidimo vso resnost greha in potrebo po resničnem zadoščenju, da je le-ta lahko premagan.«

Kakorkoli že razlagamo dejanje Kristusa na križu – in nobena od naših teorij o zadoščenju ne more popolnoma zaobjeti tako nedoumljive realnosti – gotovo pomeni to: Bog je v Kristusu spravil svet s seboj in ta dogodek je zajemal njegovo smrt na Lobanji izven Jeruzalema. Prvi kristjani so preroka Izaija (Iz 53, 4-5) razumeli v pomenu, da je bil Kristus tam preboden zaradi naših grehov. Vendar še zdaleč ni bil le nekakšen tragičen udeleženec, Kristus je opravil to, kar anglikanska Knjiga običajne molitve imenuje »polna, popolna in zadostna daritev, žrtvovanje in zadoščenje za grehe vsega sveta.« Če citiram še eno hvalnico, prav tako ne toliko v »duhu« današnjih dni: »Prenašajoč sramoto in zasmehovanje / namesto mene obsojen je stal.« Celotna Nova zaveza uči o križu v luči zadoščevanja, kar pomeni zagotavljanje rešitve za greh, in sprave, kar pomeni odvrnitev božje sodbe. Pomenski razpon grške besede hilasmos / hilasterion vključuje oba pomena. To je tudi razlog, zakaj božji srd ne more biti preprosto izbrisan iz krščanskega oznanila.

Problem seveda nastane, ko uporabimo človeški izraz, kot je »jeza« in ga preprosto prenesemo na Boga večnosti. Tako kmalu zgradimo »Boga, ki je videti kot jaz,« če uporabimo izraz iz nedavno izdane knjige. Potem se karikature božje jeze razmnožujejo: Bog ima napade besa oz. deluje kot velik tiran, ki mora biti »potešen«, preden lahko odpusti.

Toda božja pota niso naša pota, in božja jeza ni kot naša jeza. V svojem briljantnem eseju Božja jeza kot aspekt božje ljubezni, britanski teolog Tony Lane pojasnjuje, da »božja ljubezen implicira njegovo jezo. Brez njegovega srda Bog preprosto ne ljubi v smislu, kot Sveto pismo prikazuje njegovo ljubezen.« Božja ljubezen ni sentimentalna; je sveta. Je nežna, a popustljiva. Ne vključuje le sočutja, prijaznosti in usmiljenja nad vsako nam predstavljivo mero (kar Nova zaveza imenuje milost), ampak tudi ogorčenje proti nepravičnosti in vztrajno nasprotovanje vsemu zlu.

Čeprav ne morete najti hvalnice Samo v Kristusu v novi prezbiterijanski pesmarici, jo lahko slišite v številnih cerkvah po vsem svetu. Keith Getty in njegova žena Kristyn pripadajo novi generaciji sodobnih tekstopiscev, ki želijo, da njihova glasba odraža polno podobno Boga, čudovitega Boga svetosti in ljubezni.

Prirejo po: http://www.firstthings.com/web-exclusives/2013/07/no-squishy-love