Strani

ponedeljek, 28. december 2015

Družina kot zemeljska in nebeška stvarnost

Praznovanje Svete družine kmalu po Božiču je za nas pomenljivo. Gre sicer za edinstveno in neponovljivo družino tu na zemlji, pa vendar nam tudi v svoji edinstvenosti sporoča marsikaj pomembnega - zlasti za naše družine, pa ne samo, saj podobna načela veljajo tudi za naša prijateljstva, naše skupnosti, delovne, župnijske in podobne, na koncu pa tudi za vsakega od nas. Ko govorim o družini, naj bo jasno, da gre za skupnost moža in žene, ki je sklenjena tudi pred Bogom, in je odprta za roditev in vzgojo otrok.Gre za precej globljo vez, saj ni sklenjena le pogodba med dvema strankama, temveč kar zaveza, in sicer je tu še tretji, Bog. Pogodba je izmenjava volje in stvari, zaveza je popolna izročitev, podaritev oseb. Tudi sama vera je zaveza, zato pa je tudi jasno, da kjer vere ni, se zelo težko ljudje odločijo za poroko. Tudi, kdor ni krščen, mora imeti neke vrste vero v tisto, kar dela in v ljudi, s katerimi je - mnogi so mi to tudi potrdili. Lahko, da ne priznavamo skupnih izhodišč v Bogu, imamo pa druga skupna izhodišča v naravi oz. stvarstvu, kot mu mi pravimo.
 
Lahko se v življenju zgodi marsikaj, zato lahko pride do razbitja, ranjnosti in še česa družin, ne moremo pa pojmovati kot družin tistih, ki živijo skupaj, so krščeni, lahko imajo tudi otroke, pa niso cerkveno poročeni, kakor tudi ne moremo imeti za družine tistih, ki se, četudi bi se lahko poročili v cerkvi, poročijo le civilno, pred državo. Četudi bi bil v paru samo eden krščen, je dolžan poskrbeti, da se cerkveno poroči in delati, zlasti seveda molitveno, v smeri, da bi tudi drugi nekoč prejel milost vere, kakor je njegova dolžnost tudi poskrbeti za versko vzgojo otrok. Prav beseda dolžnost je tu pomembna, saj je cerkvena poroka tudi dolžnost. Ko to dolžnost izpolnimo, dobimo dostop tudi do s tem povezanih pravic, vse drugo je manipuliranje in izsiljevanje, pa ne nas duhovnikov, temveč v končni fazi Gospoda samega. Jožef in Marija, Elizabeta in Zaharija, kakor tudi mnogi drugi, so živeli pravično, so torej bili v Božji pravičnosti, so bili Bogu poslušni. Zato so tudi prejeli številne milosti. Podobno velja tudi za nas - če smo Gospodu poslušni, se naredi prostor za njegove milostne darove, za darove njegove neskončne ljubezni in usmiljenja. 
 
Tudi, ko govorim o skupnosti, ne mislim na razno razne partnerske skupnosti, da ne bo pomote, temveč na župnije, samostane, delovne time... Zadnje čase, že kar nekaj časa, pravzaprav, se tudi v Cerkvi žal popušča določenim težnjam tega sveta in se nekaj razširja pojme, a to ni prav. Prav sveta družina nam namreč govori o družini kot tisti, ki ima ne le zemeljsko, temveč tudi nadzemeljsko, duhovno razsežnost, ki bi ji lahko rekli tudi, da je nebeška razsežnost. Kot križ ima tudi družina potemtakem vodoravno in navpično razsežnost. Ker pa duhovna razsežnost, povezava z nebeškimi stvarnostmi, šepa nasploh v našem življenju, ni nič čudnega, da šepa tudi po skupnostih, ki jih sklepamo ljudje, zlasti je seveda to pogubno za naše družine. Ker družina ni le zemeljska, temveč tudi nebeška skupnost, je duhovna razsežnost izrednega pomena, je tista hrana, ki jo tako potrebuje za trdnost, enotnost in obstojnost, kakor tudi za zdrave in dobre medsebojne odnose. 
 
Cerkveni očetje in svetniki so namreč govorili o sveti družini kot o Sveti Trojici na zemlji - sv. Jožef je podoba nebeškega Očeta, Jezus je seveda sam Božji Sin, Marija pa je najčistejši odsev Sv. Duha. Ko je Božji Sin prišel na svet, je v zemeljske družine prinešel nekaj nebeškega, tako da so družine, sklenjene pred Bogom in z njim, odsev Boga samega, ki je Troedini Bog. Družina, človeška skupnost, pa tudi posameznik, ki na Boga pozabi, ne more niti odsevati nič nebeškega, ne more kazati na Boga, kakor tudi ne dejstva, da nas je ustvaril po svoji podobi.  Jožef, ki ni telesni oče Jezusa, kaže na to, kako je še bolj pomembno duhovno očetovstvo, pa tudi Marija nam kaže podobno, kako pomembno je duhovno materinstvo s svojim zgledom. Ne gre le za to, da imamo otroke, temveč tudi, da vemo, kaj je njihov končni cilj, ki je konec koncev skupni cilj vseh nas - zveličanje.  
 
Sveta družina je tako družina, človeška družina, je pa seveda tudi sveta, da bi kazala družinam, našim skupnostim in vsem nam pot navzgor. Kaže nam, da se moramo truditi hoditi po poti svetosti. Neprestano smo v Božji navzočnosti in v občestvu svetih, kar se je izražalo v nazareškem življenju svete družine, v njihovem vsakdanu, pomembno pa je tudi, da gremo v Božjo hišo. Ne potrebujemo namreč le duhovne navzočnosti, temveč še bolj resnično navzočnost, po naših cerkvah pa je Jezus Kristus v pod podeobo kruha resnično navzoč, kakor je tudi resnično navzoč v vseh zakramentih - še več, on sam jih deli, v najčudovitejšem pa se nam celo on sam izroča v hrano. Zato je pomembna ena in druga duhovna hrana. Pomembna je družinska molitev in trud za življenje po Božji volji v vsakdanu družine, tako skupaj kot tudi posamič. Potrebujemo pa tudi tisto najvišjo, največjo in najboljšo duhovno hrano, ki pa jo dobimo v cerkvi. Spet velja, da ne moremo pričakovati darov od Boga, če nismo izpolnili dolžnosti, kakor tudi nimamo določenih pravic, si jih pa lahko izsilimo, kar se dogaja. Zlasti je tu mišljeno sveto obhajilo. Velikokrat bi bila Očetova volja to, da v času obhajila obsedimo na svojem mestu. Nimamo nobenih večjih grehov, pravimo, potem pa ne gremo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k sveti maši. Neki svetnik je dejal, da preklinjanje in opuščanje nedeljske svete maše čedalje bolj oddaljujeta Božji blagoslov od družin. Tu se pravzaprav začne vse skupaj. 
 
Potrudimo se in se odločimo za očiščenje in posvečevanje sebe ter družin, da bo lepo odsevala Božja luč ljudem: "Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16).
 
 
Andrej Vončina - povzeto iz Vončotov portal


sreda, 23. december 2015

Tradicionalna liturgija, Božič 2015: Ljubljana, Sveti Tomaž, Trst

V cerkvi svetega Roka v Dravljah bo sveta maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII.  darovana v sredo, 30. 12. 2015 ob 17:30

Poskrbljeno bo za možnost spovedi in blagoslov vode po tradicionalnem Rimskem obredniku . Tiha sveta maša z ljudskim petjem.

V cerkvi svetega Tomaža v Svetem Tomažu pri Ormožu bodo tradicionalne latinske maše darovane
- v nedeljo, 27. decembra, ob 18:00, Tiha sveta maša

-petek, 1. januarja, ob 18:00, Tiha sveta maša



V cerkvi blažene Roženvenske Marije (Beata Vergine del Rosario, Piazza Vecchia) bodo tradicionalne latinske maše darovane v naslednjih tednih po sledečem urniku

- četrtek, 24. november, 7:00 Petje Prve ure, 7:15 Slovesno petje martirologija in napoved rojstva Odrešenika, 7:30 Peta sveta maša za vigilijo, 21:45, Slovesne Jutranjice, 24:00 Slovesna sveta maša - polnočnica

- sobota, 26. december, sv. Štefan, 11:00 Slovesna sveta maša, 18:30 Slovesne večernice in procesija k jaslicam
 
- nedelja 27. december, sv. Janez Evangelist, nedelja med božično osmino, 17:30, Sveta maša s petjem(cum canticis),  po sveti maši blagoslov vina

- četrtek, 31. december, 19:00, sveta maša s petjem, na koncu bo pet Te Deum
- petek, 1. januar, prvi petek,  Osmina Božiča, 17:30 sveta maša cum canticis »coram Exposito Sanctissimo Sacramento« (z izpostavljenim Najsvetejšim med sveto mašo), po maši petje Veni Creator, litanje Srca Jezusovega in blagoslov z Najsvetejšim

- sobota, 2. januar, 19:00, Tiha sveta maša s petjem

- torek, 5 januar, 17:30, Slovesna sveta maša za Razglašenje Gospodovo (sv. Trije kralji); Zbor bo pel "Messa per il Santissimo Natale", devet glasov, dve violini in orgle, sestavljena leta 1707, Alessandro Scarlatti

- sreda, 6. januar, 18.30 Slovesne večernice

- sobota, 9. januar, 19.00, Peta sveta maša

nedelja, 20. december 2015

Predrznost dotika



Piner v delu in Fornicario (lib. I c. 1) pripoveduje: »Blizu mesta Nurnberg je živel kmet, ki je pobožno služil Bogu in se z delom svojih rok pošteno preživljal. Najbolj je bil vnet do svete maše in je nikoli ni opustil brez tehtnega razloga. Pazljivo je spremljal mašnika ter v svoji preprostosti premišljeval Kristusovo trpljenje. Ko je se duhovnik obhajal, je tudi sam občutil veliko željo po Kristusovem telesu. Ker je bila v tistem času navada, da so hodili ljudje le dvakrat med letom k svetem obhajilu, je ta pobožni kmet večkrat zdihoval: »Gorje mi revežu, ki ne morem tega svetega zakramenta večkrat prejemati in ne uživati njegovega sadu. Tebi, o sladki Jezus, je najbolj znano, kako rad bi te prejel, kako rad bi se s tabo sklenil! Ker mi to ni dovoljeno, te ponižno prosim, da bi me vsaj duhovno nasitil s tem sladkim nebeškim kruhom.« Tako je s srčnim hrepenenjem molil in vselej, ko se je mašnik obhajal, odprl usta ter pomolil jezik, kakor, da bi hotel Kristusa v resnici prejeti. Tu se prigodi nekega dne, ko je bil vtopljen v enako premišljevanje, da začuti naenkrat na jeziku košček, nevede, od kod je prišel. S popolnim spoštovanjem košček zaužije ter čuti nebeško sladkost v svojem srcu. Od tega časa mu hrepenenje po svetem obhajilu postaja vedno večje in res dobiva vsak dan košček na jeziku. Ko se hoče enkrat iz radovednosti prepričati, kaj mu vendar na jezik prihaja, se ust s prstom dotakne ter spozna, da je prejeti košček sveta hostija. Zelo se prestraši ter ga hitro použije, toda iz srca mu je žal, da se je dotaknil z neposvečenim prstom prečastitega zakramenta. Zavoljo te predrznosti mu tudi Bog skazano milost odtegne, da v prihodnje ni več prejel svete hostije na jezik. Ohranil pa je goreče hrepenenje po duhovnem obhajilu, s katerim je vsak dan krepčal svojo dušo«.

Marin von Cochem je bil nemški kapucin, profesor teologije, priljubljen pridigar in pisec. Umrl je leta 1712. Delo Razlaga svete maše je pisal tri leta. V slovenski izdaji ima skoraj petsto strani.

Prirejeno po: Martin Cochem, Razlaga svete maše; Ljubljana, 1875; str. 299-301

četrtek, 17. december 2015

Dolžnost upiranja zlu


Božanska komedija: Dante in Vergil na poti skozi pekel

V preteklih člankih smo našim bralcem že obširno pokazali, zakaj je ne le sedanji zakonski predlog, ki odpravlja zakon kot zvezo med možem in ženo, temveč tudi vse zahteve homoseksualističnega lobija (s tem seveda ne mislimo vseh oseb, ki žal čutijo istospolno privlačnost) popolnoma v neskladju z naukom Cerkve in naravnim zakonom. Vsem katoličanom mora to biti popolnoma jasno, prostora za razpravljanje tu pač ni. Ker se v javnosti občasno pojavljajo ljudje, ki se deklarirajo kot katoličani ter podporniki novega zakona, je potrebno to še posebno jasno izpostaviti. Povedati moramo tudi, da vsem tistim, ki javno in zavestno rušijo nauk Cerkve, grozi kazen avtomatske ekskomunikacije »latae sententiae«. Žal Cerkev v Sloveniji posameznikov, ki to počnejo, ni ustrezno opozorila na grozovito nevarnost, v katero postavljajo svoje duše. 

Povedati moramo, da je dolžnost vsakega katoličana, da se na vse načine upira zlu. K temu gotovo sodijo tudi omenjene zahteve, ki pod krinko ljubezni in enakopravnosti rušijo božji red stvarstva ter resnično človekovo dobro. Ni dovolj, da te zahteve zavračamo samo pri sebi osebno, temveč moramo storiti kar največ, da jih tudi v praksi zavrnemo. Minimum vsakega katoličana mora torej biti vsaj to, da moli za uspeh referenduma ter se ga tudi udeleži (ter seveda glasuje PROTI). Osebno poznamo več ljudi (predvsem starejših), ki debate okrog sprejemanja zakona niso spremljali ter običajno tudi ne hodijo na volitve. Dolžnost njihovih mlajših sorodnikov in prijateljev je, da jih na to spomnijo ter jih tudi (če sami tega ne zmorejo) odpeljejo na volišče. 

Vsak katoličan bo za svoja dejanja končno odgovarjal pred Bogom, ki je pravičen sodnik, ki dobro obilno plačuje, slabo pa kaznuje.

ponedeljek, 14. december 2015

Naravno pravo in zakonska zveza



Eden izmed rezultatov katastrofalnega slovenskega šolskega sistema je tudi ta, da velika večina maturantov in celo študentov humanističnih programov ne pozna niti osnov klasične filozofije. V sedanji razpravi (mar jo res lahko sploh tako imenujemo?) o novi definiciji zakonske zveze in družine je to še posebej opazno. Na nekatera najosnovnejša nerazumevanja pri uporabi pojmov, kot je denimo diskriminacija, smo že opozorili v enem prejšnjih prispevkov (Nekaj misli o poskusu redefinicije zakonske zveze). V tem prispevku želimo opozoriti predvsem na skorajda popolno odsotnost uporabe tradicije naravnega prava pri omenjenem aktualnem vprašanju. Sklicevanje na naravno pravo se tudi pri nasprotnikih nove definicije skorajda ne pojavlja. Ko tovrstni argumenti izjemoma vendarle pridejo na dan, pa žal ostanejo nerazumljeni, saj velika večina prebivalstva tega pojma preprosto ne razume. Običajno se namreč pojavlja predstava, kot da je naravno pravo podobno razmeram v živi in neživi naravi. V tem prispevku želimo zato predstaviti osnove naravnega prava in njegovo aplikacijo na obravnavani primer.

Naravno pravo

Kaj je torej bistvo koncepta naravnega prava? Na preprost način bi lahko odgovorili, da filozofija naravnega prava trdi, da obstaja med vsemi ljudmi, tako med vernimi kot tudi nevernimi, določena »skupna osnova«, na podlagi katere lahko strogo filozofsko (brez sklicevanja na religiozne vire avtoritete) pridemo do odgovora na nekatera temeljna moralna vprašanja, da torej lahko zgolj s pomočjo filozofije oziroma razuma do določene mere spoznamo, kaj je dobro.

Na tem mestu se ne moremo obširno ustavljati pri različnih naravnopravnih filozofskih šolah in problemih. Opozoriti moramo, da obstaja velik prelom med starejšo filozofijo naravnega prava, ki temelji na Aristotelovi metafiziki, in novo šolo, ki naravno pravo utemeljuje drugače. Po Aristotelovem naravnem pravu imajo vse obstoječe stvari svojo lastno substanco oziroma svoj lasten značaj, ki jih neizogibno usmerja proti določenim naravnim ciljem. Aristotelski pogled na naravno pravo je doživel krizo s Humovim skepticizmom, ki naravnega prava ne utemeljuje več v klasični metafiziki in prinaša kritiko, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. V tem kontekstu se ne bomo ustavljali pri zahtevnejši novi šoli naravnega prava, temveč bomo predstavil osnovne poteze klasične tradicije.

Poskušajmo torej ponazoriti klasično tradicijo naravnega prava s preprostim primerom iz žive narave. Če se sprehodimo po gozdu, vidimo različna drevesa. Nekatera so visoka in mogočna, druga nizka in skrivenčena, tretja stara, četrta majhna ipd. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je zares dobro za vsako drevo. Glede na različne vrste dreves, ki uspevajo na različnih vrstah tal in različnih nadmorskih višinah, se odgovori na to vprašanje do določene mere seveda razlikujejo, a osnove kljub temu ostajajo enake. Rečemo lahko, da je za drevo dobro preprosto to, kar pomeni biti drevo. Vsako drevo mora pognati korenine, s katerimi iz zemlje črpa vodo in hranilne snovi, pognati mora veje in liste (ali iglice), v katerih poteka proces fotosinteze, biti mora dovolj visoko, da ga doseže sončna svetloba ipd. Naštevali bi lahko še veliko značilnosti, a vse bi se dotikale istega bistva: dobro za drevo pomeni preprosto izpolniti bistvo tega, kar pomeni biti drevo. Če pa drevo tega ne izpolni (zaradi bolezni ali »konkurence« drugih dreves in živali), potem preprosto propade. Isto velja tudi za druge rastline, živali in nasploh vse bivajoče.

Analogno lahko rečemo, da je za človeka dobro preprosto to, kar pomeni biti človek. Naše dobro torej določa naša narava. Kot razumsko in družbeno bitje človek torej ne potrebuje le osnovnih materialnih dobrin, kakor to velja za rastline in živali (hrana, voda, zavetje), temveč tudi druge dobrine. Aristotel v Nikomahovi etiki trdi, da je končni človekov cilj življenje skladno z razumom. Slednje zadeva tako dela razuma v ožjem pomenu besede (učenje, znanje), kot tudi skladnost drugih funkcij duševnosti (volje, čustev) z razumom. Končni človekov notranji cilj je torej razvoj razumskih in duševnih kreposti. Ker je človek družbeno bitje, moramo razlikovati med osebnim in skupnim dobrim. Slednje je višje od osebnega ali privatnega dobrega preprosto zato, ker neka osebna dobrina (npr. dobro kosilo) lahko pripada le določeni osebi, z deljenjem pa se zmanjša (če podarim pol svojega kosila prijatelju, bom manj sit). Nasprotno pa se skupno dobro (npr. dobra šala) nikakor ne zmanjša, če jo delim s prijatelji; ravno nasprotno, užitek se celo poveča. Skupno dobro torej nikakor ne pomeni nekakšnega skupka različnih dobrin vseh ljudi, ki so jih deležni, temveč je skupno dobro enako dobro tudi za vsakega posameznika osebno. Skupnega dobrega torej ne smemo razumeti kot nekakšno prisilo posameznika na račun skupnosti (kot je npr. žrtvovanje življenja za abstraktno razumljeno človeštvo ali delavski razred), temveč predstavlja resnično dobro, ki pa ga posameznik lahko uživa le v skupnosti. Z odraščanjem in vključevanjem v širšo skupnosti človek zato sodeluje pri vedno bolj univerzalnih oblikah skupnega dobrega.   

Za razliko od drugih bitij se pri ljudeh »hudič skriva v podrobnostih«, kajti kot racionalna bitja smo sposobni racionalizirati številne »dobrine« in načine obnašanja. Ti nam sicer lahko ugajajo, a dejansko za nas niso vedno dobri oziroma ne ustrezajo nujno naši naravi. Preučevanje teh vprašanj je naloga filozofije oziroma etike.  

Ustavimo se za konec še pri kritiki tega stališča. Marsikdo bi lahko rekel, da se lahko naš razum upravičeno sprašuje, zakaj naj bi upošteval te naravne cilje oziroma dobro, ki iz njih izhaja. To predstavlja že omenjeni Humov ugovor, da iz »biti« ne sledi tudi »morati«. Na prvi pogled se to zdi smiseln ugovor. Težava pa je v tem, da tako vprašanje implicitno predpostavlja, da razum kot nekaj izjemnega nima svojega končnega, s svojo naravo skladnega cilja. To pa je točno to, kar klasična tradicija naravnega prava zanika. Eno izmed njenih bistvenih ugotovitev je namreč prav to, da načeloma ne more biti racionalno nič drugega, kot želja po dobrem (dobro ni dobro zato, ker si ga želimo, temveč si ga želimo, ker je dobro), kar je, kot smo že videli, ustrezno naši resnični naravi. Združitev »biti« in »morati« je torej do konca dosledna.
       
Naravno pravo in zakonska zveza

Sedaj se lahko premaknemo k drugemu delu razmišljanja, to je k aplikaciji zgoraj pojasnjenega na aktualno razpravo o zakonski zvezi. Trdimo, da prav definicija zakonske zveze kot življenjske zveze moškega in ženske edina ustreza naravnemu pravu. Da je torej v skladu z našo naravo in posledično dobra. Zakaj? Najočitnejši razlog je seveda v tem, da smo ljudje razdeljeni na dva spola, na moške in ženske. Med obema obstaja naravna privlačnost, ki je nujna tudi za nadaljevanje naše vrste. Zveza med moškim in žensko ima torej edina tudi prokreativni značaj. To ne pomeni, da želimo poroko reducirati le na vprašanje spočenjanja in rojevanja otrok, kar je v preteklosti žal večkrat počela določena smer katoliške teologije. Izključnost prokreacije drži za živalske vrste, a človeku kot razumni »živali« pripada nekaj več, kar smo nakazali že zgoraj. Zakonska zveza tako ustreza tudi drugim temeljnim človekovim potrebam, kot je denimo bližina, povezanost, zaupanje ipd. Toda prav zaradi svoje zmožnosti spočenjanja otrok predstavlja zakonska zveza posebno vrsto zveze, ki je skladna z naravnim pravom. Družina kot rezultat poročne zveze nadalje predstavlja celostno podobo skupnosti, saj zadeva vsak vidik človekove eksistence. V njej smo lahko deležni številnih skupnih dobrin, kot so npr. družinska praznovanja ali užitek mirnega družinskega življenja. Po drugi strani bi bila družina, ki nima stikov z drugimi družinami, tudi nepopolna skupnost – preveč časa bi porabila za pridobivanje privatnih dobrin in ne bi mogla sodelovati pri višjih oblikah skupnega dobrega, ki so možne le v skupnosti.  

Nasprotno pa istospolne zveze temu idealu ne ustrezajo, in sicer prav zato, ker so a priori zaprte za življenje in tako ne morejo predstavljati nekaj samo po sebi dobrega. Slednje namreč predpostavlja splošno veljavnost te etične dolžnosti (kot je denimo skrb za otroke, spoštovanje staršev ipd.). Za istospolne odnose to ne drži. To lahko ponazorimo z naslednjim primerom: Predstavljajmo si, da bi vsi ljudje na svetu naenkrat dobili in sprejeli istospolno nagnjenje. Kaj bi to pomenilo? Preprosto to, da bi ta generacija predstavljala zadnjo generacijo človeškega rodu nasploh. Človeštvo bi se s temi ljudmi končalo. Če bi torej držalo, da istospolne zveze predstavljajo nekaj skladnega z naravnim pravom, bi to pomenilo, da je prenehanje človeške vrste nekaj samo po sebi dobrega, kar je seveda nesmiselno.  
  
Nasprotno zakonska zveza predstavlja nekaj samo po sebi dobrega, zato jo ima družba tudi pravico in dolžnost ščititi in varovati. Pri tem ne sledi le interesom otrok, temveč tudi zakoncev. Pozor, to še ne pomeni, da bi se morali vsi ljudje poročiti ali pa da so vse poroke srečne. To seveda ne drži. Ker se ljudje pogosto motimo pri vprašanju dobrega (ne razvijamo lastnih kreposti, izberemo nekaj, kar je manj dobro ipd.), se to odraža tudi v naših medsebojnih odnosih, ki zato niso popolni. Ne trdimo torej, da poročna zveza predstavlja najvišje dobro v hierarhični piramidi, temveč preprosto to, da kot institucija predstavlja nekaj samo po sebi dobrega, ki je zato vredno pravne zaščite.

Zaključek

V tem in prejšnjih prispevkih je bilo dojemljivemu bralcu prikazano, da ima politična skupnost razumne razloge za to, da pravno varuje zakonsko zvezo med možem in ženo. Primerjave, ki skušajo to zaščito izenačiti z rasizmom in podobnimi zatiralskimi gibanji, preprosto ne zdržijo resne presoje. Ne le to, izenačitev zakonske zveze z istospolnimi zvezami ne bi sledila konceptu skupnega dobrega, temveč bi poroko reducirala na raven zadovoljevanja čustvenih potreb odraslih, kar je iz stališča naravnega prava nesprejemljivo. Do takega stališča lahko torej pridemo tudi po čisto razumski poti, brez vsakršnega sklicevanja na verske avtoritete. Težava pa je v tem, da družba koncepta naravnega prava praktično ne pozna več oziroma ga zavrača. Skladno s tem tudi javna politika večkrat ne sledi več skupnemu dobremu, temveč posameznim zahtevam posameznika in družbenih skupin. Skratka, vprašanje, s katerim smo soočeni, je bolj kot vzrok simptom veliko globlje krize liberalne dobe.