Družina kot zemeljska in nebeška stvarnost

Praznovanje Svete družine kmalu po Božiču je za nas pomenljivo. Gre sicer za edinstveno in neponovljivo družino tu na zemlji, pa vendar nam tudi v svoji edinstvenosti sporoča marsikaj pomembnega - zlasti za naše družine, pa ne samo, saj podobna načela veljajo tudi za naša prijateljstva, naše skupnosti, delovne, župnijske in podobne, na koncu pa tudi za vsakega od nas. Ko govorim o družini, naj bo jasno, da gre za skupnost moža in žene, ki je sklenjena tudi pred Bogom, in je odprta za roditev in vzgojo otrok.Gre za precej globljo vez, saj ni sklenjena le pogodba med dvema strankama, temveč kar zaveza, in sicer je tu še tretji, Bog. Pogodba je izmenjava volje in stvari, zaveza je popolna izročitev, podaritev oseb. Tudi sama vera je zaveza, zato pa je tudi jasno, da kjer vere ni, se zelo težko ljudje odločijo za poroko. Tudi, kdor ni krščen, mora imeti neke vrste vero v tisto, kar dela in v ljudi, s katerimi je - mnogi so mi to tudi potrdili. Lahko, da ne priznavamo skupnih izhodišč v Bogu, imamo pa druga skupna izhodišča v naravi oz. stvarstvu, kot mu mi pravimo.

 

Lahko se v življenju zgodi marsikaj, zato lahko pride do razbitja, ranjnosti in še česa družin, ne moremo pa pojmovati kot družin tistih, ki živijo skupaj, so krščeni, lahko imajo tudi otroke, pa niso cerkveno poročeni, kakor tudi ne moremo imeti za družine tistih, ki se, četudi bi se lahko poročili v cerkvi, poročijo le civilno, pred državo. Četudi bi bil v paru samo eden krščen, je dolžan poskrbeti, da se cerkveno poroči in delati, zlasti seveda molitveno, v smeri, da bi tudi drugi nekoč prejel milost vere, kakor je njegova dolžnost tudi poskrbeti za versko vzgojo otrok. Prav beseda dolžnost je tu pomembna, saj je cerkvena poroka tudi dolžnost. Ko to dolžnost izpolnimo, dobimo dostop tudi do s tem povezanih pravic, vse drugo je manipuliranje in izsiljevanje, pa ne nas duhovnikov, temveč v končni fazi Gospoda samega. Jožef in Marija, Elizabeta in Zaharija, kakor tudi mnogi drugi, so živeli pravično, so torej bili v Božji pravičnosti, so bili Bogu poslušni. Zato so tudi prejeli številne milosti. Podobno velja tudi za nas - če smo Gospodu poslušni, se naredi prostor za njegove milostne darove, za darove njegove neskončne ljubezni in usmiljenja. 

 

Tudi, ko govorim o skupnosti, ne mislim na razno razne partnerske skupnosti, da ne bo pomote, temveč na župnije, samostane, delovne time... Zadnje čase, že kar nekaj časa, pravzaprav, se tudi v Cerkvi žal popušča določenim težnjam tega sveta in se nekaj razširja pojme, a to ni prav. Prav sveta družina nam namreč govori o družini kot tisti, ki ima ne le zemeljsko, temveč tudi nadzemeljsko, duhovno razsežnost, ki bi ji lahko rekli tudi, da je nebeška razsežnost. Kot križ ima tudi družina potemtakem vodoravno in navpično razsežnost. Ker pa duhovna razsežnost, povezava z nebeškimi stvarnostmi, šepa nasploh v našem življenju, ni nič čudnega, da šepa tudi po skupnostih, ki jih sklepamo ljudje, zlasti je seveda to pogubno za naše družine. Ker družina ni le zemeljska, temveč tudi nebeška skupnost, je duhovna razsežnost izrednega pomena, je tista hrana, ki jo tako potrebuje za trdnost, enotnost in obstojnost, kakor tudi za zdrave in dobre medsebojne odnose. 

 

Cerkveni očetje in svetniki so namreč govorili o sveti družini kot o Sveti Trojici na zemlji - sv. Jožef je podoba nebeškega Očeta, Jezus je seveda sam Božji Sin, Marija pa je najčistejši odsev Sv. Duha. Ko je Božji Sin prišel na svet, je v zemeljske družine prinešel nekaj nebeškega, tako da so družine, sklenjene pred Bogom in z njim, odsev Boga samega, ki je Troedini Bog. Družina, človeška skupnost, pa tudi posameznik, ki na Boga pozabi, ne more niti odsevati nič nebeškega, ne more kazati na Boga, kakor tudi ne dejstva, da nas je ustvaril po svoji podobi.  Jožef, ki ni telesni oče Jezusa, kaže na to, kako je še bolj pomembno duhovno očetovstvo, pa tudi Marija nam kaže podobno, kako pomembno je duhovno materinstvo s svojim zgledom. Ne gre le za to, da imamo otroke, temveč tudi, da vemo, kaj je njihov končni cilj, ki je konec koncev skupni cilj vseh nas - zveličanje.  

 

Sveta družina je tako družina, človeška družina, je pa seveda tudi sveta, da bi kazala družinam, našim skupnostim in vsem nam pot navzgor. Kaže nam, da se moramo truditi hoditi po poti svetosti. Neprestano smo v Božji navzočnosti in v občestvu svetih, kar se je izražalo v nazareškem življenju svete družine, v njihovem vsakdanu, pomembno pa je tudi, da gremo v Božjo hišo. Ne potrebujemo namreč le duhovne navzočnosti, temveč še bolj resnično navzočnost, po naših cerkvah pa je Jezus Kristus v pod podeobo kruha resnično navzoč, kakor je tudi resnično navzoč v vseh zakramentih - še več, on sam jih deli, v najčudovitejšem pa se nam celo on sam izroča v hrano. Zato je pomembna ena in druga duhovna hrana. Pomembna je družinska molitev in trud za življenje po Božji volji v vsakdanu družine, tako skupaj kot tudi posamič. Potrebujemo pa tudi tisto najvišjo, največjo in najboljšo duhovno hrano, ki pa jo dobimo v cerkvi. Spet velja, da ne moremo pričakovati darov od Boga, če nismo izpolnili dolžnosti, kakor tudi nimamo določenih pravic, si jih pa lahko izsilimo, kar se dogaja. Zlasti je tu mišljeno sveto obhajilo. Velikokrat bi bila Očetova volja to, da v času obhajila obsedimo na svojem mestu. Nimamo nobenih večjih grehov, pravimo, potem pa ne gremo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k sveti maši. Neki svetnik je dejal, da preklinjanje in opuščanje nedeljske svete maše čedalje bolj oddaljujeta Božji blagoslov od družin. Tu se pravzaprav začne vse skupaj. 

 

Potrudimo se in se odločimo za očiščenje in posvečevanje sebe ter družin, da bo lepo odsevala Božja luč ljudem: "Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih" (Mt 5,16).

 

 

Andrej Vončina - povzeto iz Vončotov portal