Dolžnost upiranja zlu

Božanska komedija: Dante in Vergil na poti skozi pekel

V preteklih člankih smo našim bralcem že obširno pokazali, zakaj je ne le sedanji zakonski predlog, ki odpravlja zakon kot zvezo med možem in ženo, temveč tudi vse zahteve homoseksualističnega lobija (s tem seveda ne mislimo vseh oseb, ki žal čutijo istospolno privlačnost) popolnoma v neskladju z naukom Cerkve in naravnim zakonom. Vsem katoličanom mora to biti popolnoma jasno, prostora za razpravljanje tu pač ni. Ker se v javnosti občasno pojavljajo ljudje, ki se deklarirajo kot katoličani ter podporniki novega zakona, je potrebno to še posebno jasno izpostaviti. Povedati moramo tudi, da vsem tistim, ki javno in zavestno rušijo nauk Cerkve, grozi kazen avtomatske ekskomunikacije »latae sententiae«. Žal Cerkev v Sloveniji posameznikov, ki to počnejo, ni ustrezno opozorila na grozovito nevarnost, v katero postavljajo svoje duše. 

Povedati moramo, da je dolžnost vsakega katoličana, da se na vse načine upira zlu. K temu gotovo sodijo tudi omenjene zahteve, ki pod krinko ljubezni in enakopravnosti rušijo božji red stvarstva ter resnično človekovo dobro. Ni dovolj, da te zahteve zavračamo samo pri sebi osebno, temveč moramo storiti kar največ, da jih tudi v praksi zavrnemo. Minimum vsakega katoličana mora torej biti vsaj to, da moli za uspeh referenduma ter se ga tudi udeleži (ter seveda glasuje PROTI). Osebno poznamo več ljudi (predvsem starejših), ki debate okrog sprejemanja zakona niso spremljali ter običajno tudi ne hodijo na volitve. Dolžnost njihovih mlajših sorodnikov in prijateljev je, da jih na to spomnijo ter jih tudi (če sami tega ne zmorejo) odpeljejo na volišče. 

Vsak katoličan bo za svoja dejanja končno odgovarjal pred Bogom, ki je pravičen sodnik, ki dobro obilno plačuje, slabo pa kaznuje.