Bogoslužje nas na
praznik Kristusove zmage in našega odrešenja temeljito pripravlja. Kdor ne
sledi koledarju iz leta 1962, najverjetneje za predpostni čas še nikoli ni
slišal. V predpostnem, še bolj pa v postnem času se kaže Kristus v boju s
silami teme. Najprej zgodovinsko v Palestini, zatem v vseh časih v dušah
posameznih ljudi (greh). Vodi nas v duhovno preroditev po poti združevanja z
Bogom (molitev) in odpovedi posvetnemu (pokora, post, miloščina). V neposredni
pripravi na Veliko noč pa zadnja dva tedna prevlada misel na Kristusovo
trpljenje in smrt, ki je osrednja misel krščanskega bogoslužja.
Predpostne nedelje so
tri. Sedemdesetnica, šestdesetnica in petdesetnica. Pripeljejo nas do
pepelnične srede. Sveta Cerkev te dni doživlja z vso resnobo in najglobljo
pobožno zbranostjo. Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in
zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. Začetek
predpostnega časa ni tako mil, kot bi si kdo mogoče predstavljal. Po kropljenju
ljudstva, ki nas spominja na sv. krst in nas spodbuja k odpovedi satanu in
posvetitvi Kristusu, nas že Vstopni spet postavi v pravo držo, ko slišimo:
(Ps
17, 5 – 7) Obdali so me smrtni vzdihi, bolečine pekla so me obdale. V svoji
stiski sem klical Gospoda in uslišal je moj glas iz svojega svetega templja.
(Ps. It. 2. 3) Hočem te ljubiti Gospod, moja trdnjava, moje pribežališče in moj
rešitelj.
Pri prošnji pa izvemo
še nekaj zelo pomembnega:
Milostno
usliši, prosimo, Gospod, molitve svojega ljudstva, da bomo, ko za svoje grehe
po pravici trpimo, v slavo tvojega imena usmiljeno rešeni. Po Gospodu…
V bogoslužju se
predpostni čas vidi po vijolični barvi, ni več Slave (Glorie), ne Aleluje, ki
je nadomeščena z Nadaljevalnim spevom (Tractusom). Ta bogoslužni čas je prišel
k nam iz vzhodnih Cerkva in ima začetke v 6. in 7. stoletju(obdobje svetega papeža Gregorja Velikega). Na Vzhodu post ni bil
dovoljen v četrtek in soboto, zato so se tisti, ki so se na Veliko Noč želeli
pripraviti kakor naš Gospod Jezus Kristus, s štiridesetdnevnim postom morali
pričeti veliko pred Pepelnično sredo. Rimska Cerkev, ki je po določenem času
sprejela ta bogoslužni čas, ni nikdar v tem času zahtevala posta. Srednjeveški
liturgiki so temu času pripisovali spomin na sedemdesetih let babilonske
sužnosti in spomin na dolgo časovno obdobje, ki ga je človeštvo preživelo v
sužnosti preden ga je naš Gospod Jezus Kristus odkupil in mu odprl vrata
Nebeške domovine.
Čas je, da se tudi mi
pripravimo na postni čas.
Hvala. Sem šele pred kratkim spoznal te reči, a so lepe in bogate. Veliko je teh pobožnih praks, te seveda niso samo neka pozunanjena zadeva, ki so prišle od vzhodnih kristjanov. Post je ena od takšnih, pri kateri se moramo še veliko naučiti od vzhodnih bratov, kjer ni samo ena majhna igrica ta post, temveč resna zadeva. Sam sem s tem v zvezi rad prebral knjižico o duhovnosti posta, ki sem jo kupil v samostanu sv. Antona Puščavnika, napisal pa jo je Šenuda III., pred kratkim preminuli predstojnik koptske Cerkve. Zares bogato branje, četudi seveda ga popolnoma za našega v nekaterih zadevah ne moremo vzeti, a to je minimalno, ko gre vendarle za shizmatično skupnost.
OdgovoriIzbrišiNe razumem kaj je razlika med postnim in predpostnim časom, razen tega, da Cerkve ne zahteva posta. Ne razumem, kaj naj bi bil njegov namen in kako bi ta namen dosegel ...
OdgovoriIzbrišiKatja, čemu predpostni čas smo zapisali že v samem prispevku. " Naša človeška narava ni zmožna hitrih duševnih sprememb in zato je razumljivo, da obstaja čas, ki nas na post prijavlja. " Gre enostavno za to, da je dobro že nekaj časa pred postom razmišljamo o postu in da nas bogoslužje na ta čas pripravlja. Včasih so redovniki in kleriki celo začeli post v predpostnem času. Več si lahko preberete na povezavi v prispevku.
OdgovoriIzbrišiLep pozdrav v Gospodu!