Zadnjikrat smo se ustavili pri eni od najbolj problematičnih zadev, ki
se ji s tujko reče “antropocentrizem”, ko se v središče ali na prvo
mesto postavlja človek, ki je mera samemu sebi, ne pa Boga oz. še bolj
Božjega Sina Jezusa Kristusa. Da je prišlo do antropološke krize, to je
nedvomno in tega ne bomo zanikali, toda človek postaja manj človek ravno
tedaj, ko se zapira presežnemu.
Upravičeno lahko tako rečemo, da je
tisto prvo malikovanje malikovanje človeka, potem pa seveda pride tudi
do drugih malikovanj, kot je recimo malikovanje denarja. Sedaj se moramo
tako vprašati, kako iziti iz tega malikovanja denarja. Tu naletimo na
zanimiva protislovja, saj je po eni strani veliko govora, kako je treba
nehati s tem poveličevanjem denarja in s porabništvom, po drugi strani
pa se govori, kako je treba denar prerazporediti ali celo, kako je treba
povečati kupno moč vseh ljudi, ne le nekaterih. Toda, kam pridemo, če
povečamo kupno moč? Pa saj se na ta način le še poveča porabništvo,
konzumizem, kakor nam narekuje že normalna logika.
Ne moremo po eni
strani govoriti proti porabništvu in denarju, po drugi pa spodbujati k
temu, da bi bilo za vse več denarja in da bi ljudje bolj kupovali. Ne
vem, ali je potem tu pametno čakati na to, da bo naše državne aparate
srečala pamet, da nam bodo naredili končno neke pametne zakone. Države
so vendarle popolne dekle finančnikov in bančnega sistema, sužnje
dinamike zadolževanja. Mar ne prevelikega poudarka dajemo samo ekonomiji
kot tisti, ki lahko privede do družbene osvoboditve?
Težava zagotovo ni
samo v ekonomiji in ničesar ne bomo rešili, če bomo s prstom kazali na
to ali ono skupino ljudi, hkrati pa nadaljevali svoje lastno udinjanje
porabništvu, zadnjim tehnologijam, modnim smernicam, če bomo na hrano in
druge reči gledali le skozi prizmo užitka. Kazati s prstom je najbolj
enostavno, težje se je vsak dan truditi za vrlo življenje, skrb za višje
dobrine, ki niso zgolj materialne ali človeške, kakor tudi ni lahek
trud za to, da bi ljudem prenesli to, da bi jih vzgajali za to, da bi se
znali tudi odpovedovati, si kaj odtegniti, prikrajšati, se truditi za
moralno in pošteno življenje, odriniti na globoko in ne ostajati le na
površju.
V Cerkvi pa bi morali iti še dalje in ljudem govoriti o
minljivosti zemeljskega življenja, neumrljivosti duše in drugih podobnih
rečeh. Truditi bi se morali za to, da bi si čim večje število ljudi
pridobilo t. i. “večnostni pogled”, ki je sposoben videti onstran
vidnega in čutnega, pa tudi čustvenega. Človekove osvoboditve ali
njegovega odrešenja ne določajo njegov družbeni položaj, debelina
denarnice, niti enakost ali krivični položaj, v katerem se nahaja. Je
sicer lepo tudi, da se trudimo za to, da bi svet bil bolj pravičen in
manj razdeljen, vendar to še ni pot evangelija, torej to še ni
evangelizacija.
Če hočemo zares evangelizirati, se je treba osvoboditi
spon ekonomije, ki nas danes tako utesnjujejo, da bi ljudem dobre volje
predlagali, zlasti z zgledom, ne le na krepostno, moralno in usmiljenja
polno življenje, temveč tudi na tisto dobro, ki je nad človeškimi
slabostmi in revščino, nad družbenimi razdeljenostmi in omejitvami, ki
je nad vsako človeško močjo. To je pravi izziv, saj je naokrog celo
morje obupanih ljudi, ki ne znajo videti prek vse te dekadence, ki smo
ji vsak dan priča.
/dalje prihodnjičAndrej Vončina
Ni komentarjev:
Objavite komentar