Gostujoče pero: Andrej Vončina - Evangelizacija, da bi "videli čez"

"Le eno je potrebno"

Problematično gledanje na družbo (5)

Mislim, da bi morali danes raje kot o delitvi na revne in bogate, še posebej, če govorimo o vzrokih za vojne na svetu in t. i. “oboroževalni tekmi”, v Cerkvi kaj reči čez tisto peščico ljudi, ki vladajo svetu na podlagi istega izkrivljenega pogleda na človeka in na podlagi istih protivrednot, ker to vrednote pač niso. Zakaj pa bi se drugače bilo treba oboroževati in zakaj bi morali izvajati takšno kontrolo nad posamezniki, če ne zato, da bi vsi mislili (ali, še bolje, mislili čim manj) tako, kot jim je rečeno, in zato, da bi se ustvaril neki popolnoma nov pogled na človeka.

Gre za tisto silo v svetu, ki želi imeti popoln nadzor nad človekovim življenjem in smrtjo, nad rodnostjo in spolnostjo, nad porabništvom, nad interesi, nad kulturnim razvojem in celo nad usodo narodov in držav. Kaj nam v boju proti takšnim silam koristi govor o revnih in bogatih, če ne zgolj kot neka patetična in zastarela scenografija, ki nikomur nič ne koristi? Če države ne želijo urediti financ, mar tega ne počno z razlogom? Če namreč želi kdo priti do oblasti, se mora vselej podvreči plesu, ki ga narekuje tisti ansambel, v katerem se prepletajo politika, mediji, gospodarstvo, finance in banke. 

Kdor želi v tem plesu priplezati na vrh, na oblast, mora tudi sam osvojiti isto vizijo, isti pogled na svet in človeka, ki želi sicer ohraniti aktualni nered, vendar pa je tudi ta nered po drugi strani podrejen še kako trdnemu redu, ki je red moči in oblasti. Nered to samo utrjuje, in sicer v rokah peščice. Seveda pa tega peklenskega prepleta, ki smo ga omenili, ni mogoče zlomiti z nekimi splošnimi pozivi k moralnosti, ampak je treba zlo jasno poimenovati, potem pa tudi po drugi strani vzpostaviti čim več malih in preprostih oaz poštenosti, medsebojne pomoči in seveda, sploh ko govorimo o Cerkvi, duhovne svetosti. Iluzija zadnjih desetletij, da bomo samo z besedami in pozivi spreobrnili svet, se počasi vendarle razblinja.

 Današnja bitka, ki se bije v prvih vrstah, je glede t. i. “moralnih načel”, kakor lahko sami zadnje čase zelo dobro vidimo. Tu imamo na eni strani bojni stroj, ki je vse bolj enoznačen in centraliziran, ta stroj pa želi človeštvo vse bolj izmaličiti, da bi ga kontroliral in imel v oblasti, nikakor pa si peščica “upravljalcev” stroja ne želi dobrega za človeštvo, temveč zlasti zase. Če v Cerkvi govorimo zlasti o ekonomskem in socialnem konfliktu, potem se pomaknemo dobrih 45 let nazaj v času, ne zaobjamemo pa tistega, kar je danes osnovna težava, osnovni strup današnje družbe, ki sestoji iz popolnega nereda, moralnega in družbenega kaosa, izgube avtoritet, izgube idej, izgube lepote in identitete. 

Prišlo je tudi pravzaprav do izgube nebes, ker smo, kakor smo dejali že zadnjič, izgubili tisti “večnostni pogled”, ki je sposoben “videti čez”. Prva naloga evangelizacije je ravno v tem, da spet prinaša človeku ta pogled, potem pa s tem prihaja tudi še vse ostalo, saj pridobimo smisel za red na moralnem in družbenem področju, spoštovanje avtoritet, bogastvo idej, smisel za lepo, dobro, resnično in eno, enotnost in povezanost. V Cerkvi moramo pozivati k spreobrnjenju, ne pa govoriti tisto, kar si ljudje želijo slišati, ker jih tako delamo le še bolj neodgovorne. Konec koncev nam prav nič ne pomaga, če ljudi podpiramo v njihovih ekonomskih in socialnih zahtevah, po drugi strani pa njihova vizija in pogled ostajata “horizontalna”, tako da niso sposobni na obzorju videti in začutiti nebeškega kraljestva. 

Vrata tega kraljestva so sicer res ozka, a to pomeni, da je “odpiralni čas” omejen, saj je, kakor je dejal Prešeren, “dolgost življenja našega kratka”.

/ konec
 
Andrej Vončina