Maribor, 5. november 2013 |
Pred nekaj leti je teolog in duhovnik Jonathan Robinson napisal komentar o sodobni liturgiji in ga naslovil "Maša in modernost: Vzvratna hoja proti nebesom". Menimo, da je naslov sijajna prispodoba vsega, kar je narobe pri sedanji večinski liturgični praksi.
Čeprav je Robinson v mislih imel predvsem »mašo obrnjeno proti ljudstvu«, segajo njegovi pomisleki globlje in širše. Kajti dandanes smo resnično vse prepogosto ujeti v kompleks »zaprtega kroga«, ko razmišljamo o liturgiji. Vse prepogosto smo nadležno samoreferenčni in antropocentrični; pozabljamo na skupno usmeritev proti večnosti (o čemer bi nas morala z jasnimi zunanjimi znamenji poučevati tudi liturgija), pozabljamo na eshatološko naravo naše vere.
Namesto da bi bila
liturgija usmerjena »navzgor« proti Bogu in »navzven« proti misijonskemu
poslanstvu Cerkve (»Pojdite in naredite vse narode za moje učence.«), se danes
zbiramo v precej zaprtih skupnostih, kjer gledamo, razmišljamo in govorimo
predvsem o samih sebi.
Moderne okrogle oz.
dvoranske cerkve prispevajo k temu gledanju drug drugega in samih sebe. Thomas
Day je tako nekoč opisal moderno katoliško liturgijo z naslednjimi besedami:
»zavedajoča se zbrana skupnost, ki slavi samo sebe«.
A vse do leta 1965 je bil
poudarek jasen in drugačen: navzgor in
navzven. Številni katoličani danes tako držo zaničljivo imenujejo
»obračanje hrbta ljudstvu«, a pri tem ne uvidijo grozovite zaverovanosti vase,
ki jo s tem izkazujejo. Odgovor na ta očitek je izredno preprost in kratek ter
ga lahko povzamemo tako: »Duhovnik ti v
starodavnem obredu ne obrača hrbta. Pravzaprav sploh ne gre zate. Liturgija je
usmerjena k Bogu. Zato so duhovnik in vsi verni obrnjeni k Bogu, navzgor!«
Narobe bi bilo, če bi
ta zapis razumeli kot ukaz k nenadni spremembi liturgične prakse. Njegov namen
je, da nas spodbudi k razmišljanju o njej in k globokemu premisleku o tem, ali
je sedanja praksa res dobra. Ali je obrnjena k Bogu ali k človeku? Ali izpolnjuje
temeljni smisel liturgije, ki je vodstvo človeka k Bogu? Ali izkazuje pravi
pomen duhovnikov, ki so poklicani k temu, da nas vodijo na naši poti v nebo? Ali nas mentaliteta »zaprtega kroga« lahko
ustrezno opremi za dejavno pričevanje vere?
To mentaliteto bi radi
povezali z eno izmed kriz današnje Cerkve, ki je več kot očitna: gre namreč za krizo vodstva. Dandanes
imamo bistveno premalo duhovnikov in škofov, ki jasno in brez kompromisov
vodijo božje ljudstvo k Bogu. Vse preveč jih le leporeči ter govori v abstrakcijah
in frazah. Mar ta kriza vsaj delno ne izvira prav iz liturgije, kjer bi
duhovnik ljudstvo moral voditi naravnost k Bogu?
Razlogov za krizo je
sicer več. Eden je tudi splošna kriza moškosti v zahodni civilizaciji in vzpon
t. i. »feminizma«. Normalne moške lastnosti vodenja in prevzemanja odgovornosti
se vse prepogosto označuje kot »patološke« in znak »avtoritarne osebnosti«.
Prav tako obstajajo moderne tendence »politične korektnosti«, kjer ima vsakdo
pravico do »ne biti užaljen« (ki pa seveda, paradoksalno, ne velja za verne
kristjane). Čeprav je spoštovanje čustev
in prepričanj drugih ljudi načeloma dobra stvar, vendarle ni absolutna krepost
in jo moramo zavreči, ko je treba ljudi usmeriti k Resnici, ki je Bog.
Kot smo videli, obstaja
več vzrokov za sedanjo krizo vodenja v Cerkvi. Liturgična praksa pa ni le
rezultat teh silnic, temveč jih tudi direktno pospešuje. Duhovnik je namreč
(poleg drugih dejavnosti) poklican predvsem k temu, da vodi njemu zaupano
ljudstvo k Bogu. Evharistična molitev je gotovo čas, ko je to najbolj očitno.
Duhovnik namreč takrat deluje »in persona Christi« in vodi ljudstvo na
Kalvarijo, kjer se vsako mašo odvija Kristusova daritev. Kristus nas takrat skozi duhovnika vodi k Očetu.
A pastirji ne vodijo
črede hodeč vzvratno. Ne, hodijo na čelu ter vodijo in varujejo svojo čredo. V sedanji liturgični praksi pa je vodstvo
skorajda neprisotno. Obstaja celo nenapisano pravilo oz. pričakovanje, da
se mora duhovnik osredotočiti na ljudstvo. Njegova služba naj bi bila v tem, da
nam ugaja in nas obogati, ne pa da nas vodi na poti v nebesa.
Zavedamo se, da bo to
pisanje morda razjezilo mnoge. A njegov namen je predvsem v tem, da začnemo
razmišljati o sedanji liturgični praksi. Navsezadnje je treba poudariti, da niti II. vatikanski koncil niti sedanja
oblika misala nikjer ne zapovedujeta obrnjenosti proti ljudstvu. Marsikje
so bile spremembe celo odkrito vsiljene s strani t. i. »progresivnih« krogov,
ki so barbarsko poteptali originalno cerkveno ureditev, da bi lahko izvedli
svoje načrte.
Gre torej za diskusijo,
ki bo znotraj Cerkve morala biti dopuščena. Molimo, da bo potekala z vzajemnim
spoštovanjem, predvsem pa s pripravljenostjo prisluhniti božji volji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar