Maribor, 5. november 2013 |
Že več desetletij je mogoče v besednjaku
evropskih političnih bojev, množičnih občil in izobraževalnega procesa pogosto poslušati tri pojme: svoboda,
enakost in strpnost. Da bi lahko bolje razumeli pretkanost njihovih zagovornikov,
si najprej oglejmo pomen teh pojmov: svoboda je neovirano in z zakonom
zaščiteno uresničevanje posameznikovih zmožnosti in interesov ob upoštevanju
odsotnosti poniževanja ali ogrožanja drugih ljudi; enakost je zmotna
predpostavka o enakih značilnostih, potrebah in interesih pripadnikov
človeškega rodu; strpnost je dopuščanje specifičnih nazorov ali dejanj, ki ne
prispevajo ali ne morejo prispevati k skupnemu dobremu, ker se ga ponavadi
sploh ne tičejo, in ne uživajo ali ne morejo uživati večinskega odobravanja.
Omenjena trojica (svoboda, enakost, strpnost) v predstavah evropske javnosti
velikokrat deluje kot sinonim (ti pojmi so torej v praksi zamenljivi), pri tem
pa sestavlja nujni retorični repertoar vseh, ki se želijo prikazati za
»napredne« in »sodobne«.
Skupni mehanizem glasnih, na vseh frontah (z denarjem in pozornostjo)
podprtih liberalcev je izražanje sovraštva do vseh, ki se ne strinjajo z
legitimnostjo poljubnega in večinskim preglasovanjem doseženega spreminjanja
družbenih smernic ali državnih zakonov. Ti, ki se sklicujejo na enakost
vseh ljudi, zavračanje objektivne resnice, s tem pa branijo pravilnost vseh
mnenj, se torej paradoksalno odpovedujejo svoji deklarativni drži popolnega
sprejemanja vsega, tako pa vedno znova zapadajo v protislovje. Njihove
nasprotnike, ki dobijo zloveščo oznako »konservativci« (neredko tudi »fašisti«),
zavezane večnim etičnim normam in razumskim dokazom, razglašajo za nestrpneže
in nasilneže, celo strokovno nepodkovane, za takšne torej, ki si ne zaslužijo
spoštovanja in enakovredne obravnave znotraj po liberalni meri prikrojene
civilizirane družbe. Še več, mehanizem liberalne odprtosti se vselej zaključuje
v lastnem zanikanju: z ostrim, čustvenim in celo hujskaškim nastopanjem proti
»ne-našim« se namreč sam po sebi izkaže za uresničenje obtožb, ki jih ta
mehanizem pripisuje svojim nasprotnikom. Na tak način se navidez odprto in
relativistično pogojeno liberalno vedno znova spreminja v čisto diktatorstvo.
Liberalnost liberalcev je potemtakem popolna prevara, saj je zelo kratkega
dometa: gre za »liberalnost do
liberalcev«, za takšno liberalnost, ki obstaja zgolj za somišljenike.
Naj nam za lažje razumevanje
zmedenosti časov, v katerih živimo, služita dva primera. Prvi primer je splošno
družbeni, drugi pa je ožjega dometa, saj se prvenstveno nanaša na Cerkev. V
prvem primeru imamo opraviti s spolitizirano tematiko sodomije, v drugem pa z
odpadništvom od cerkvenega občestva.
Spodbujanje sodomitskih dejanj in
zavzemanje za temeljito spremembo državnega opredeljevanja družine (vključno z
zakonsko prepovedjo povsem samoumevnih besednih zvez kot »oče in mati«, »mož in
žena«) ne izhaja iz ožjih interesov ali travm zanemarljivega števila ljudi, to
je sodomitov, temveč iz globljega vira v
obliki izdelane ideologije, imenovane »teorija spola«. Ta je po svoji
skrajnosti, vsiljivosti in mamljivosti (pod plaščem znanstvene inovacije) ter
siloviti rasti priljubljenosti podobna rasistično-evgeničnim projektom iz prve
polovice 20. stoletja ali marksistični utopiji o sreči v objemu vsemogočnega
kolektiva. Opraviti imamo z novo in smrtonosno ideologijo, ki zanika obstoj
naravnega dejstva moškega in ženskega spola, od tod pa tudi različnosti znotraj
človeške vrste v njegovih telesnih, duševnih in duhovnih razsežnostih, brez
katerih človeška vrsta ne more obstati (moški in ženska sta namreč obvezni
pogoj že za nastanek novega človeškega bitja, kaj šele dober razvoj njegovih
zmožnosti). Obstoj moškega in ženske, ki
je začetek in zagotovilo vseh medčloveških odnosov ter njihovega bogatenja
skozi dopolnjevanje različnega, se tako s to ideologijo umika peklenski
vladavini popolnega enoumja in enačenja vsega zaradi umetnega doseganja popolne
enakosti, tudi za ceno zanikanja absolutnih naravnih danosti. »Teorija spola«
ne predvideva le neomejene spolnosti, temveč tudi načelo o tem, da so otroci
pravica posameznika (dejansko stvar želja odraslih in tudi prakse prilaščanja
otrok z njihovo »nabavo« za določeno plačilo), otroci sami pa s tem izgubijo
izhodiščno pravico do očeta in matere, ki sta po novem nepotrebna in zastarela
lika, prva krivca za družbeno neenakost. Sodomija je v skladu s to ideologijo
le ena izmed neskončnih in zanjo povsem enakih spolnih možnosti, ki se ji, po
besedah njenih najbolj zavzetih zagovornikov, pridružujejo poligamija, pedofilija,
nekrofilija, zoofilija, incest in sadomazohistične igre, saj naj bi pri vsem
tem šlo za svobodno izražanje posameznikove spolnosti, njegove zaželeno
spremenljive spolne identitete in zagotavljanje enakosti. Pojmi kot perverzija, duševna bolezen ali moralno zlo za »teorijo
spola« ne obstajajo, pač pa zanjo obstajajo zgolj na začetku omenjeni pojmi:
svoboda, strpnost, enakost. Da propagandisti te teorije svoj gnev in
žaljive obtožbe izlivajo na urejeno družino ter obstoj moškega in ženskega, je
opazno že samo po sebi. Da s tem zapadajo v protislovje in spodkopavajo lastne
nazore o svobodi in strpnosti, je še toliko bolj očitno. Če k temu pridružimo
javne izjave pristašev »teorije spola«, da je potrebno njihov projekt začeti z
uničenjem arhetipa očeta, da je njihov dolgoročni cilj ukinitev zakonske zveze
(od tod vsiljevanje kombinacij, ki vanjo ne spadajo) in da je njihova želja
pobrati otroke vsem kristjanom (!) ter izgradnja totalitarne države, ki pod
pretvezo enakosti zapoveduje eksperimentiranje s spolnostjo in izvaja nadzor
nad izražanjem misli v javnosti, je slika popolna. Odveč tudi ni opozorilo, da
je »teorija spola« z velikim navdušenjem sprejeta v krogih, povezanih s kultom
satanizma. Prav tako ni odveč opozorilo, da so zasebni poslovneži v »visoko
demokratični« Kanadi, ponavadi lastniki pekarn, podvrženi denarnim in zapornim
kaznim ter medijskemu linču, če iz verskih razlogov (znotraj lastnega zasebnega
podjetja) odklonijo peko peciva za sodomitske »poroke«. Nekaj podobnega se v
isti »vzorni« državi dogaja tudi osemletnim otrokom, ki niti biološko niso
zreli za spolnost: v primeru odklanjanja obveznega poljubljanja predstavnikov
istega spola pri promociji sodomitskih dejanj v okviru obvezne spolne vzgoje na
državnih osnovnih šolah so podvrženi učiteljevi kazni in njegovemu spodbujanju
posmeha s strani vrstnikov, njihovi starši (ki se jih uradno ne sme več
imenovati »oče in mati«) pa so zaradi takšnega otrokovega »prekrška« klicani na
zagovor, kjer so deležni grožnje o odvzemu otroka iz razloga širjenja
nestrpnosti.
Drugi primer se nanaša na odpadništvo od Cerkve (apostazijo), ki se
dogaja pod okriljem mednarodnega gibanja, sicer vodenega iz Avstrije, z imenom
»Wir sind Kirche« (Mi smo Cerkev). Omenjeno gibanje se zgleduje po
severnoevropskih liberalnih luterancih in črpa iz filozofije Hansa Künga,
nekdanjega duhovnika, ki je bil izobčen iz cerkvenega občestva zaradi
vztrajanja pri svojih krivoverskih
stališčih, prvotno blizu katoliškim, a naposled razvodenelih v posplošeni
posvetni ideji o svetovnem etosu ter enakovrednosti vseh veroizpovedi in
kultov. Predstavniki tega gibanja, večinoma odpadli duhovniki, ki so se sami
izločili iz Kristusovega skrivnostnega telesa (Cerkve), si prizadevajo za
pozitiven odnos do zahtev sodobne družbe in njenih intelektualnih modnih tokov,
kar zadeva Katoliško cerkev, pa z enačenjem vseh verskih sistemov in obsodbo
misijonarstva zavračajo njeno nezamenljivo vlogo prave božje Cerkve, potrebne
za prinašanje zveličanja svetu, in primat rimskega škofa (papeža), glavnega
skrbnika za složnost med škofi (nasledniki apostolov) in pravovernost ter
enotnost »božjega ljudstva«. Upravljanje
Cerkve si predstavljajo v ključu sodobne liberalne uravnilovke, to je v primerjavi
s prevlado večine na podlagi glasovanja vseh njenih udov, zanemarjajoč
neprimerljivost njihovih nalog in sposobnosti. Poleg tega podpirajo ukinitev obveznega
celibata za vso duhovščino (tudi redovniško), želijo si posvečevanje ženskih »duhovnikov«, odstranitev razveze
zakonske zveze iz seznama smrtnih grehov (od tod dovoljenje obhajila tudi
razvezanim), razglasitev moralnosti sodomije, povrhu vsega pa zanikajo resnično navzočnost Jezusa
Kristusa v zakramentu svete evharistije. Ker so njihova stališča skoraj
enaka stališčem severnoevropskih liberalnih luterancev, je letos poleti Tom
Piatak, novinar ene najvplivnejših ameriških katoliških revij »Crisis
Magazine«, na novinarski konferenci v Clevelandu avstrijskemu apostatu
(odpadniku) Helmutu Schullerju zastavil docela realistično vprašanje, ki se je
glasilo takole: »Mar ne bi Cerkev s
sprejetjem vaših pogledov in načrtov postala še bolj zmedena, mar ne bi postala
še manjša in še manj prepričljiva, mar ne bi šla po poti liberalnih luterancev,
ki dandanes obstajajo več ali manj zgolj na papirju, njihove nekdaj v javnosti
priljubljene misli pa so že zdavnaj pozabljene?« Odgovor apostata je bil
odrezav, nelogičen in čustven: »To vprašanje je kapitalistično. Ni pomembno, če
se bomo morali zaradi tega spopasti s še večjimi težavami, se bomo pač
spopadli, kajti to je naše mnenje, to so naša načela.« Tudi v tem primeru je
moč opaziti že razkrinkan liberalni mehanizem: strpnost velja le do »svojih«,
svoboda le v odnosu do lastnih stališč, resnica pa ne obstaja, saj so merodajna
zgolj mnenja glasnih posameznikov, ki zase trdijo, da so »napredni«. Tovrstni
liberalni mehanizem je še toliko hujši v primeru omenjenih apostatov, do
onemoglosti poudarjajočih besedo »dialog« (ta je malodane postala njihova
zaščitna znamka), ki se mu v takšnih okoliščinah v hipu odpovedujejo.
Protislovje in neverodostojnost je torej zopet na delu.
Razkrinkavanje lažnivosti
liberalnega služi kot opomin na pristno katoliško
pojmovanje svobode. Svoboda ni dopustnost vsedopustnosti oziroma
izpolnjevanje vseh želja vseh posameznikov ali organiziranih skupin, ampak osvobojenost od lastnih ovir, osebnih in
družbenih grehov, notranjih in zunanjih pritiskov, ki onemogočajo uresničevanje
dobrega. Svoboda ni svoboda za vse (tudi svoboda za pokvarjenost), temveč
svoboda za dobro, za neomejeno izpolnjevanje naravnega in božjega prava.
Svoboda je neločljiva od ljubezni, tako božje do človeka kot človeške do
bližnjega, izhajajoče od ljubezni do Boga, ljubezen pa v sebi nosi tudi
disciplino in pravila. Brez discipline
ni svobode, saj brez nje človek postane suženj samega sebe. Spomnimo se na
besede blaženega škofa Slomška: »Varujmo se prostosti brez modrosti!« Svoboda ni liberalna, svoboda je ljubeča!
Zapomnimo si: ne zmaga tisti, ki ima najboljše orožje,
zmaga tisti, ki ima srce junaka in Boga v njem! Molimo zase, da bomo z
božjo pomočjo krotili lastne grehe in se borili za resnico, molimo za svetega
očeta, da ga ne premami odobravanje zvitih mogočnikov, molimo za vse grešnike
(tudi sodomite in apostate), da se zatečejo v naročje Očeta in dosežejo
večnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar