 |
| pare, Maribor, 5.november 2013 |
Duhovnik namenja pri sveti maši posebno pozornost natančnemu
izpolnjevanju rubrik; mašnik ne sme namreč nobene stvari - niti najmanjše -
ne odvzeti ne dodati. Takšna zanemarjanja ne bi bile majhne napake, ampak
veliki pregreški, ker bi ravnali zoper čast Božjega opravila. Vse te stvari imajo namreč duhovni pomen
in povišujejo sveto dejanje najsvetejšega opravila.
Vsak duhovnik, ki mašuje po
izredni obliki rimskega obreda, se pokriža 16-krat, proti ljudstvu se obrne
6-krat, oltar poljubi 8-krat. V znamenje spokornosti se na prsi trka 10-krat;
prav tolikokrat tudi poklekne. Oči povzdigne proti nebu 11-krat, roke sklene
54-krat, z glavo se prikloni 21-krat, z ramami pa 7-krat. Globoko se prikloni
8-krat. Daritev blagoslovi s sv. križem 31-krat. Obe roki položi z dlanjo na
oltar 29-krat. Z razprostrtimi rokami moli 14-krat, s sklenjenimi pa 36-krat.
Sklenjene roke položi 7-krat na oltar. Levo roko položi 9-krat na oltar, na
prsi pa 11-krat. Obe roki dvigne proti nebu 8-krat. Tiho moli 11-krat, na glas
13-krat. Kelih odkrije in pokrije 10-krat. Sem ter tja gre 20-krat.
Zraven teh 350 velikokrat ponovljenih kretenj mora mašnik paziti še na
150 priložnostnih navodil. Vseh teh priložnosti za pokorščino je torej 500.
Poleg tega se mora ravnati še po štiristotih pravilih. Če torej ta pravila
prištejemo k obredom, smemo reči, da mora
mašnik, ki mašuje po klasičnem rimskem obredu, poznati okrog devetsto členov
in se po njih ravnati, ne da bi pri tem karkoli izvzel ali spremenil.
Omenjena strogost in obilica pravil nista sama sebi namen (sveta
maša ne sme postati nekaj mehanskega), temveč
težita k mrtvičenju samovolje in zagotavljanju spoštljivosti liturgije.
Središče svete maše je Kristus (pravila postavlja Njegova Cerkev, glas Boga na
zemlji), ne človek, opravljanje svete daritve pa je namenjeno slavi Boga in
posvečevanju vernih, kar pa je nemogoče brez pokorščine Gospodu. Poleg tega se
je potrebno zavedati, da prava svoboda ni v sproti prikrojeni ustvarjalnosti,
marveč v svobodnem izpolnjevanju Božjih (in cerkvenih) zapovedi.
"Klasično" rimsko liturgijo sem doživela kot otrok, a spomnim se le tega, da nisem ničesar razumela. Od spremembe obreda sem se udeležila (na hitro izračunano) okoli 5000 sv. maš in vsaka me je vodila bližje Sv. Trojici, celo tiste, ki so bile obhajane premalo spoštljivo do Boga in tudi do ljudi, kar je neločljivo povezano (Bog pač deluje tudi malo "naokoli"). O liturgiji in 2. vatikanskem koncilu še kar nekaj vem. Vaš blog prebiram od začetka.
OdgovoriIzbrišiA šele danes sem v resnici dojela, zakaj je Njegova Cerkev, glas Boga na zemlji, v 20. stoletju nujno morala spremeniti pravila: da se vrne k izviru. Ste se kdaj v resnici vprašali, kaj Kristus, središče svete maše, resnično, živo (in živahno) navzoč, misli o devetstotih členih? On, ki je bil križan in položen v grob brez enega člena prave sodbe in je vstal, živi in deluje po enem samem členu - ljubezni?
Ki je vse "člene" postave povedal v manj kot 25-ih besedah, pa tistih pravih? Mislim, da mora biti Kristus, če naj bo naše središče, tudi naše merilo.
Zakaj sem dala besedo "klasično" v narekovaj? Ker ta beseda po slovarski razlagi pomeni "prvorazreden, vzoren, zgleden, dovršen, popoln, odličen . . ." , z njeno uporabo pač ovrednotite starejšo obliko sv. maše in razvrednotite mlajšo, ki ji tega pridevnika ne privoščite, četudi se ves čas trudite prepričati nas, da ni tako.
Pa še tole predlagam: če ste resno nameravali odpreti prostor razprave, izmenjave in iskanja najboljših rešitev in si želite komentarjev, se podpišite (saj je tudi vas Gospod poklical po imenu, kajne?). Z anonimneži se malokdo rad pogovarja.
Če že želite kratkost: nihče vas ne sili, da obiskujete tradicionalne svete maše.
OdgovoriIzbrišiZopet na kratko: vaš odziv je čustven, po nepotrebnem se čutite prizadeti.
Zopet na kratko: liturgija in njeni zakoni so zaradi šibkosti ljudi, da bi nas ti zakoni (ali njihovi členi) vodili do Ljubezni. Konec koncev se tudi otrokom (in nam vsem) postavlja pravila in omejitve, katerih pravi namen je dobrohotnost, torej nekaj iz ljubezni in za Ljubezen. Ali drugače: disciplina nas osvobaja nas samih.
Zopet na kratko: izraz "klasičen" ni naša izmišljotina, za kontekst tradicionalne liturgije je večkrat uporabljen v uradnem papeškem dokumentu Summorum Pontificum (2007).
Še nekaj bi veljalo omeniti, glede na to, da je gospa rekla, da se še kar spozna na 2.v.koncil in liturgijo. Koncilski očetje so se postavili na stran "stroge pokorščine"! V 22. točki (Splošna pravila) konstitucije o svetem bogoslužju(Sacrosanctum Concilium) so zapisali, da sme bogoslužje urejati samo cerkvena oblast(to so apostolski sedež, škofje in škofovski zbori pa v skladu s pravnimi določili; 1. in 2. odstavek). Tako v tretjem odstavku beremo, da
OdgovoriIzbriši" zato prav nihče drug, čeprav je duhovnik, ne sme po svoji volji v bogoslužju ničesar dodajati, izpuščati ali spreminjati."
Jasno je torej, da so v tem primeru ustvarjalci Ad Dominum na strani pravega koncila! in da ga razni sužnji lastnih zamisli(tako duhovniki kot laiki) zlorabljajo za obrambo lastnih pregreh.
Gospa Irena, ne vem, zakaj se čutite ogroženi od zgoraj omenjenih predpisov. Iz zapisa je jasno razvidno, da ti nikakor niso sami sebi namen, temveč skušajo usmeriti pozornost na Boga ter "zlomiti" lastne želje, ki vseprevečkrat prevladajo. Da imajo prav mislim da dovolj zgovorno priča sedanje stanje (tudi sami ste priznali, da ste doživeli premalo spoštljive maše), kjer je vedno več antropocentričnosti, tako v družbi kot celo v liturgiji. Strinjam se, da ima tudi klasični pristop svoje nevarnosti (nevarnost formalizma), ampak hudi duh poskuša vsako še tako dobro namero izkoristiti v njeno nasprotje.
OdgovoriIzbrišiO nevarnosti antropocentričnosti mislim da nima smisla izgubljati nadalnjih besed.
Poleg tega nihče noče napadati in poniževati sodobnega liturgičnega obreda, še manj mu odrekati pravico do obstoja. Opozarja se le na zlorabe, ki so nastale (o tem je govoril že papež Pavel VI., ko je dejal, da se je tudi v Cerkev pritihotapil hudičev dim skozi dobre namene II. vatikanskega koncila).
Ne vem tudi, zakaj vas tako moti anonimnost - v tujini je to običajna praksa, prav tako na vseh spletnih forumih. Niso važni pisci, temveč vsebina, o tem se verjetno lahko strinjamo..
Če bi pri nas bil normalen prostor razprave glede liturgije, potem bi ne bilo nobene težave, saj bi se avtorji lahko podpisali. Ker pa tega prostora ni, jih popolnoma razumem. Sam se podpisujem, a so velike težave pri vseh naših ljudeh (celo bratih duhovnikih), ki imajo polna usta "dialoga", "strpnosti" in drugih tovrstnih parol. Glede pravil, ki so v rubrikah pa - duhovniki smo obljubili pokorščino, zato se moramo rubrik držati, saj so to navodila matere Cerkve. Tudi v novi liturgiji je treba delati poklone in priklone, kakor še kaj drugega, pa se večina tega ne drži. Glede tega, zakaj mora dandanes biti takšna velika konstrukcija kar zadeva obrede, je lepo povedal pravoslavni teolog Florenskij, tako da povabim k prebiranju. Prav nanj se lahko sklicujem, ko trdim, da se mi k izvirom vrniti ne moremo več in se tudi ne bomo mogli, saj so prvi kristjani bili potopljeni v reko Božje milosti, nam pa slednja priteka le še po kapljicah. Kdor pa mašuje, še enkrat, se nima kaj spraševati, ampak mora samo ubogati - Gospod Jezus Kristus je dal ključe apostolu Petru. Zadnja obvezujoča zadeva v tem oziru je pa seveda motu proprij "Summorum Pontificum", da ne govorimo o "Sacramentum Caritatis" (glede liturgičnih zlorab...) in zadnji izdaji uvoda v rimski misal - vse to velja pogledati v izvirniku, ker je prevod bolj tak. Mnogi dragi bratje seveda gredo raje mimo teh zadev in delajo malo po svoje. Še dobro, da Božja milost deluje nam navkljub, kaj bi šele bilo sicer... Ljubezni ni oz. ni prava, ni resnična, če ni pravičnosti. Prav je, da duhovnik zadosti predpisom, s tem kaže ne le svojo pokorščino, temveč tudi ljubezen do Kristusa in njegove Cerkve. Ne razumem, v čem je težava besede "klasična", saj po tej logiki, ki je navedena, tudi določeni glasbi ne bi smeli več reči "klasična glasba", ker bi s tem razvrednotili novejšo obliko glasbe. Lepo bodite vsi. Obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva ter priprošnje.
OdgovoriIzbrišiSpoštovani komentatorji!
OdgovoriIzbrišiNameravala sem na kratko odgovoriti na prvi komentar, ker pa ste me zaradi mojih obveznosti drugi prehiteli, bom zdaj malo daljša. Menim, da smo pisci in bralci tega bloga sposobni brati tudi daljše prispevke.
1. Seveda je moj odziv čustven. Nasprotje temu je apatija (1. slovarski pomen: pomanjkanje zanimanja za okolico, za svojo usodo ter odsotnost čustev). Dovolj dolgo sem na svetu, da vem, da je nečustven odziv večkrat le maska, za katero se skrivajo zelo neprijetna čustva ali pa nameni. Ne enega ne drugega si zase ne želim. Pa tudi za vas me ne skrbi, saj so tudi vaši zapisi in odzivi čustveni. Tudi Jezus se je v svojem zemeljskem bivanju odzival čustveno (čustva so bistveni del človeške narave).
2. Seveda me (še) nihče ne sili obiskovati tradicionalne maše. Me pa v resnici vedno bolj zanima, zakaj pri nekaterih prevlada želja po njej namesto pokorščine redni obliki.
3. Seveda bogoslužje ureja cerkvena oblast. Tudi sodobnega misala si nismo izmislili vi ali jaz. Ne prejšnja ne sedanja oblika nista padli z neba ali bili oblikovani po Božjem nareku kot Koran. Sta rezultat razvoja in pastoralne modrosti. Ali se je razvoj s tridentinsko obliko ustavil? Ali ni tudi sodobna oblika "odlična, zgledna, prvorazredna" in je "klasičnost" morda pridana starejši obliki zaradi nejasnosti v izražanju, nesholastičnega jezika? Primerjava z glasbo ni najbolj ustrezna, ker gre tam za različne zvrsti, tu pa za obliki iste vrste bogoslužja. Niste preveč prepričljivi, ko trdite, da nočete poniževati sodobnega obreda ali mu odrekati pravico do obstoja.
4. Sv. maša je sicer delovanje nespremenljivega Boga, obhajamo pa jo konkretni ljudje v konkretnem času in prostoru. Cerkev je danes zelo velika in zelo raznolika. Zato je vedno na mestu vprašanje, ali je oblika ustrezna, ali je res pot do Boga ali mogoče bolj ovira. Težak in debel zastor gotovo predstavlja latinščina. Tudi 350 kretenj sodobnega človeka, ki že zdaj pogosto sprašuje, zakaj pri sv. maši toliko vstajamo in sedamo, težko usmeri k Bogu. Meni vaši opisi dišijo bolj po antropocentričnosti kot po slavljenju Boga. Med preprostostjo Jezusovega spremenjenja kruha in vina, darovanjem njegovega življenja in med skoraj tisoč pravili je le prevelika razlika.
Kaj pa, če je Cerkev in njena liturgija v stoletjih tudi malo zašla? (ali se tega vprašanja ne sme postaviti?) In je sodobna oblika posledica ponovne naravnave smeri na koncilu? Koncil je vendarle bil sklican iz nekih vzrokov.
5. Nespoštljivost in zlorabe seveda obstajajo, tudi antropocentričnost in nastopaštvo. Zlorabe bi sicer bilo treba bolj natančno opredeliti, saj je v misalu tudi dosti možnosti za sooblikovanje, kar gotovo ni slučajno (4. točka).
OdgovoriIzbrišiSeveda vplivajo na nas, nimajo pa vse iste teže in enakih posledic. Najhujša je tista, ko je sv. maša sicer lahko "opravljena" po vseh pravilih (ali pa tudi ne), 5. Vztrajam pri vračanju k izviru - h Kristusu, ki je, ki je bil in ki bo prišel. Brez Njega od krščanstva ostane le religija (lahko tudi bleščeča, spektakularna), grajena okrog ideje ali pa človeka. Samo Kristus je pot, resnica in življenje. On je most med Bogom in človekom. Zato: Kristocentričnost! Treba je biti zazrt v Kristusa in njegov evangelij, opazovati njegov odnos do Očeta, človeka, obredov, molitve, duhovništva . . . Le tako lahko spoznamo, kaj je Bogu v čast in kaj nas vodi k Sv. Trojici (advent bo spet čas milosti za kontemplacijo in samospraševanja)
6. Vsak čas je Božji, tudi naš, in Njegove milosti ni danes nič manj kot na začetku, je pa najbrž več ovir za sprejem. Kolikor poznam ljudi, ki so svoje življenje oblikovali ob tridentinski maši, si upam trditi, da je lahko bila tudi ta prepreka. Drugače bi današnja srednja generacija bila bolje versko vzgojena in v tesnejšem odnosu z Bogom.
potem pa "gremo mi po svoje". In ne vidiš več dosti Kristusa v vsakdanjem življenju, ne v odnosu do človeka, občestva, ne do časa, dela, denarja . . . In če je to duhovnik, ki deluje tudi "in persona Christi", so posledice še bolj resne.
7. Zdaj pa še o anonimnosti. Da je nekje to praksa, še ne pomeni, da jo moramo posvojiti. Vemo, da se zaradi tega po spletu pretaka gnojnica. Ne verjamem, da je v naši Cerkvi tako hudo, da bi samo zaradi liturgičnih razprav koga mučili (omenjam, ker je ravno god mučenke) ali izobčili ipd. Se mi pa zdi moško in krščansko za tisto, kar verjameš in ti je pomembno, zastaviti svoje ime in življenje (predvsem v smislu "živeti za"). Drugače pač dvomim v pravo motivacijo in dobronamernost. In sklepam, da nisem edina.
Ga. Irena. Hvala za vaš trud pri odgovarjanju.
IzbrišiNa vse sam ne bom odgovarjal, mogoče bo kdo od ostalih ustvarjalcev bloga dopolnil kaj. Ustavil bi se ob nekaj stvareh, ki so mi osebno v Vašem zapisu bolj zanimive.
Pri točki dva Vas zanima zakaj je za nas tradicionalna sveta maša zanimiva. To je zelo dolg odgovor, ki ste ga verjetno po kapljicah lahko zaznavali pri branju našega bloga. Osebno bi zares izpostavil Kristocentičnost pri starodavnem obredu. Nato so tukaj red, doslednost in skrb v odnosu do Najsvetejšega. Način obhajila. Teološka jasnost v kretnjah in besedilu in pričevalska naravnanost svete maše, ko, tudi če ne razumemo, vidimo kaj v prezbiteriju mislijo. Govorica telesa in postavljanje človeka in Boga na pravo mesto. Skratka, tradicionalna sveta maša je popolna predstavitev naše, prave, vere v praksi. Da je temu res tako je razvidno iz sovraštva, ki ga ekumenisti, modernisti, protestanti, hudičeve sile in ostali sovražniki Cerkve gojijo do te svete mašne daritve.
Pravila obstajajo tudi pri novem misalu in ni jih malo.
Na koncu točke štiri postavite vprašanje, ki ga moramo zanikati. Organska rast je pravi odgovor. Arheologizem je pa bil že prej obsojen s strani papeža Pija XII. in je zelo daleč od resnice.
Glede točke sedem bi Vas pa opozoril le na to, da ne poznate resničnega stanja še manj pa osebnih stanj in razlogov sodelavcev bloga in da ne moremo naše pozornosti in previdnosti nadomestiti z naivnostjo, ki nam jo predlagate. To je naša odločitev, ki se Vas ne tiče. Tako bl. Grozde kot bl. Slomšek sta pisala veliko pisala s psevdonimi ali anonimno.
Gospa Irena, tudi jaz bi rad dodal le še nekaj komentarjev k vašim odgovorom.
Izbriši1. Tukaj seveda ni bila mišljena apatija, temveč le to, da ste do tradicionalne liturgije pokazali vnaprej negativen, čustveno obarvan odnos, saj ste sami dejali, da se je spomnite le iz otroštva. Verjamem da bi se, če bi se tradicionalne liturgije ponovno udeležili, seveda s primerno pripravo in odprtim srcem, ta odnos spremenil. Videli bi lepoto in pobožnost, ki veje iz nje. Navsezadnje so zelo podobni mašni obliki prisostvovali tako rekoč vsi veliki svetnice in svetniki (pater Pij je denimo izprosil poseben indult, da je lahko maši po stari obliki daroval vse do smrti).
2. Ne strinjam se z vašim odnosom do tega, da se ljudje že zdaj pritožujejo nad poklekovanjem ipd. Ravno to je ta antropocentričnost o kateri govorimo. Namesto da bi s primerno katehezo ljudem pojasnili zakaj je to pomembno in čemu služi pa številni predlagajo naj se tem željam preprosto prilagodimo. To gotovo ni kristocentričnost o kateri sicer zelo lepo pišete, temveč nasprotje le-tej.
3. Krivitev starejše generacije za versko indiferentnost srednje je milo rečeno nepoštena. Ti ljudje so svojo vero obdržali v času hudega preganjanja, številni so zanjo darovali tudi svoje življenje. Indiferentnost srednje generacije pa (POMENLJIVO) kronološko pade prav v turbulentna leta po 2. vatikanskem koncilu, ko se je številnim zdelo, da se cerkvena zgodovina zdaj začenja znova, ko se je začelo dvomiti in zanikati verske resnice in ko je navsezadnje prišlo tudi do prepričanja, da se mora liturgija prilagajati človeku in ne obratno.
4. Končno bi rad opozoril še na to, da tradicionalne skupine in skupnosti nimajo težav z duhovnimi poklici. Poglejte si nasprotno razvoj v nekaterih "liberalnih" zahodnih cerkvah, ki naglo izumirajo (predvsem npr. nizozemski cerkvi, ki je že s svojim zloglasnim katekizmom konec 60-ih odstopila od pravovernosti).
Srčno upam, da se boste lahko nekoč seznanili s tradicionalnimi katoličani in starodavno liturgijo. Videli boste, da se gre večinoma (pleve obstajajo med vsakim žitom!) za ljudi, ki želijo le na najlepši način slaviti Bogu in njegovi Cerkvi.
Lep pozdrav v Kristusu, M
Spoštovana sestra v Kristusu,
OdgovoriIzbrišikakor koli že gledate na celostno podobo, Vam z vsem dolžnim spoštovanjem moram povedati le, da je vaša trditev pod točko 4. napačna. Gospodovo SPREMENJENJE kruha in vina v TELO in KRI NIKAKOR NI PREPROSTO, marveč je najmanj razumljivo, najbolj skrivnostno in najbolj ljubeče dejanje, pa po kateri koli obliki obreda že. To je skrivnost naše vere in največji čudež. Brez njega je vsa teologija nična in brez pomena. "Evharistija Sonce mojega življenja," je vzklikal bl. Alojzij Groze, bodi tudi nam, središče, vir moči, luč v našem življenju in svetilka ob naši poti v večnost.
Gospa Irena (če ste že omenili moškost), naj bo tokrat še bolj neposredno: vaši komentarji so zgrešeni. Enostavno nas ne razumete. Če imate željo po nasprotovanju tradicionalni liturgiji, vedite, da ta stran ni mesto za takšno mnenje. Kdor tega ne mara, naj gre pač drugam. Poleg tega je nasprotovanje tradicionalni liturgiji že samodejno nasprotovanje glasu Cerkve, ki ne le da takšen način dovoljuje, temveč ga celo priznava za sestavni del enega rimskega mašnega obreda. Tradicionalna ali klasična liturgija je prav tako "pokoncilska" kakor reformirana liturgija. Naše delovanje ni niti v najmanjšem nasprotju z uradnimi določili Cerkve. Še več, nap cilj je, da delamo v dobro Cerkve, ker verujemo, da je Cerkev Gospodova ladja odrešenja. Ne bomo se zagovarjali pred vami, ker vemo, da delamo to, kar je prav.
OdgovoriIzbrišiŠe nekaj o Kristusu in Njegovi obzirnosti: zadnja večerja je bila izvedena v pokorščini do judovskih običajev. Novost tega slovesnega dejanja je bila v dopolnjenem pomenu (izpolnitev Stare Zaveze) in ne v inovaciji kot taki. S tem nam je sam Bog dal zgled, da je liturgična disciplina še kako pomembna. Farizejstvo se pojavi takrat, ko je taista disciplina izgovor za osebne interese in prikrojevanje nauka.
Ker je v mojem zadnjem komentarju prišlo do zmešnjave, ga še enkrat objavljam (za tiste, ki bi to slučajno še brali). Sledijo pojasnila.
OdgovoriIzbriši5. Nespoštljivost in zlorabe seveda obstajajo, tudi antropocentričnost in nastopaštvo. Zlorabe bi sicer bilo treba bolj natančno opredeliti, saj je v misalu tudi dosti možnosti za sooblikovanje, kar gotovo ni slučajno (4. točka). Seveda vplivajo na nas, nimajo pa vse iste teže in enakih posledic. Najhujša je tista, ko je sv. maša sicer lahko "opravljena" po vseh pravilih (ali pa tudi ne), potem pa "gremo mi po svoje". In ne vidiš več dosti Kristusa v vsakdanjem življenju, ne v odnosu do človeka, občestva, ne do časa, dela, denarja . . . In če je to duhovnik, ki deluje tudi "in persona Christi", so posledice še bolj resne.
6. Vztrajam pri vračanju k izviru - h Kristusu, ki je, ki je bil in ki bo prišel. Brez Njega od krščanstva ostane le religija (lahko tudi bleščeča, spektakularna), grajena okrog ideje ali pa človeka. Samo Kristus je pot, resnica in življenje. On je most med Bogom in človekom. Zato: Kristocentričnost! Treba je biti zazrt v Kristusa in njegov evangelij, opazovati njegov odnos do Očeta, človeka, obredov, molitve, duhovništva . . . Le tako lahko spoznamo, kaj je Bogu v čast in kaj nas vodi k Sv. Trojici (advent bo spet čas milosti za kontemplacijo in samospraševanja)
7. Vsak čas je Božji, tudi naš, in Njegove milosti ni danes nič manj kot na začetku, je pa najbrž več ovir za sprejem. Kolikor poznam ljudi, ki so svoje življenje oblikovali ob tridentinski maši, si upam trditi, da je lahko bila tudi ta prepreka. Drugače bi današnja srednja generacija bila bolje versko vzgojena in v tesnejšem odnosu z Bogom.
8. Zdaj pa še o anonimnosti. Da je nekje to praksa, še ne pomeni, da jo moramo posvojiti. Vemo, da se zaradi tega po spletu pretaka gnojnica. Ne verjamem, da je v naši Cerkvi tako hudo, da bi samo zaradi liturgičnih razprav koga mučili (omenjam, ker je ravno god mučenke) ali izobčili ipd. Se mi pa zdi moško in krščansko za tisto, kar verjameš in ti je pomembno, zastaviti svoje ime in življenje (predvsem v smislu "živeti za"). Drugače pač dvomim v pravo motivacijo in dobronamernost. In sklepam, da nisem edina.
Zdaj pa še pojasnila .
OdgovoriIzbriši1. Vnaprejšen negativen odnos do tradicionalne liturgije mi pripisujete neupravičeno. Res pa imam velike pomisleke , bolj glede na vaše opise in poznavanje realnosti kot na spomine iz otroštva. Pravzaprav se je imam namen enkrat udeležiti. Pa ne mislim, da bi tako lahko spoznala , kakšni ljudje jo obhajate, saj bi za kaj takega morala poznati tudi vaša življenja . Skladnost liturgije in življenja šele o človeku nekaj pove.
2. Seveda ne mislim, da sta starejša generacija in ta liturgija krivi za vse današnje probleme. Pa se le sprašujem, ali je le-ta predkoncilske generacije v resnici vodila h Kristusu tako, da bi bile v osebnem odnosu z Njim. Da bi Kristusa sprejele za Kralja in Odrešenika in Sonce svojega življenja. In da bi znale vsakomur, tudi otrokom in mladim, pokazati in razložiti razloge svojega upanja. Kaže ( to vem iz vsakdanje izkušnje), da njihova vera v povprečju le ni bila tako živa in ustvarjalna (in tudi premišljevana), kot bi bilo nujno za hitro se spreminjajoče razmere in ljudi. Vemo, da je pod križem (o)stal le en učenec - tisti, ki je prej slonel na Jezusovih prsih. Je bilo to pred koncilom množično?
3. Tudi pred tridentinsko obliko so živeli svetniki in svetnice in tudi ob sedanji redni obliki rastejo. Ne more biti drugače, ker v njej deluje isti posvečevalec . Mogoče pa je stara oblika bila v rabi predolgo, brez organskega razvoja, in so bile potem potrebne večje spremembe?
4. Naše hvalnice Njemu ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k Njemu. Če naj bo tako, liturgija ne more biti oblikovana mimo ljudi in ne glede na njih. Kateheza je pa v vsakem primeru potrebna in je v pastoralnem načrtu slovenske Cerkve tudi poudarjena.
5. Ker ves čas govorimo o obliki, sem s tega vidika govorila tudi o spremenjenju. V Božje delovanje se tu nisem spuščala. Pashalno bogoslužje, v okviru katerega je Jezus postavil sv. evharistijo, je bilo relativno preprosto, saj je bilo obhajano v družinskem krogu. Tudi Jezusovo življenje, molitev, učenje, trpljenje, smrt, vnebohod (za vstajenje pač ne vemo) . . . po obliki niso bili komplicirani. Spremenjenje je nerazumljivo in skrivnostno za nas ljudi; sama tega nikdar nisem poskušala razlagati, tudi otrokom ne. Si pa predstavljam, da je za Sv. Trojico to bolj enostavno, kot si lahko mislimo.
6. Ne komentiram zaradi želje po nasprotovanju tridentinski obliki. Gotovo je v določenem času, prostoru in občestvu (bila) ustrezna. To so bila bolj razmišljanja o tem, ali so prizadevanja za to obliko tukaj in zdaj res tisto, kar je v slovenski Cerkvi najbolj nujno in primerno, kamor naj duhovniki in laiki usmerimo ljubezen, energijo, čas in denar. Ker pa razmišljanje, pomisleki, vprašanja, dvomi pri vas niso zaželeni, se mi verjetno ne bo zdelo več smiselno oglašati se. Milosten in blagoslovljen advent!
Spoštovani,
Izbrišivaš zadnji komentar je bolj prizanesljiv in umirjen kot prejšnji komentarji. Takšni komentarji z mero so na tem blogu vedno zaželeni. Niso pa zaželeni osebni očitki in vnaprejšnje zavračanje klasične rimske liturgije.
Približno si predstavljamo vaše razloge oziroma svojevrstno logiko, ki jih podpira. Rečemo lahko, da ste odlično povzeli večinsko mnenje Cerkve v Sloveniji. S tem ste predstavili t. i. mainstream, ki ga lahko kar naprej slišimo.
Menimo, da je takšen "mainstream" omejen in še ne pove celotne zgodbe. Ta blog obstaja prav zato, da bi Cerkvi ponudil še nekaj dodatnega, nekaj, kar gre preko večinskih glasov. To dodatno pa je v popolnem soglasju z naukom in pravom Cerkve.
Menimo tudi, da je prav podpiranje klasične rimske liturgije eden izmed načinov poživitve (in tudi generacijske pomladitve) Cerkve. Omenjeno liturgijo spodbujamo prvenstveno zaradi njenega duhovnega bogastva (kot že večkrat napisano, je njena izdelana forma pot k bogati vsebini), pa tudi bogatih sadov, ki jih v našem času prinaša po vsem svetu.
Še zanimivost: država z največjim procentualnim deležem vernikov, vezanih na klasično liturgijo, ima Gabon, država v srednji Afriki (med njimi seveda prevladujejo domačini, črnci, ne potomci francoskih kolonistov).