Danes je po tradicionalnem koledarju praznik svete družine – Jezusa, Marije in Jožefa. Sveta družina je naš vzor, model po kateri želimo uravnavati svoje družine, posnemati njihove kreposti. Bog Oče jo je postavil, da bi naredil svete tudi naše družine – da bi naše družine kar najbolj postale podobne Sveti družini, da bo v naših družinah zdravje, čistost, zmaga, krepost, ponižnost, dobrotljivost in krotkost, polnost postave in hvaležnost do Boga Očeta in Sina in Svetega Duha (besedilo blagoslova kraja oz. Hiš po tradicionalnem Rimskem obredniku).
Mogoče je opisovati veliko lepih lastnosti svete družine kot
na primer ponižnost – sveti Jožef se ni
imel za vrednega, da bi bil krušni oče Božjemu Sinu in imel Devico Marijo za
ženo; poslušnost otroka Jezusa, ki jima je bila pokoren, sloga, delavnost,
molitev… Postavimo si sveto družino za ideal, ter veliko o tem premišljujmo, da
bomo tudi svoje družine vodili v to smer.
Med vsemi lastnostmi svete družine bi pri tem premišljevanju
rad izpostavil vrlino TIHOTE. Zanimivo je, da o sveti družini ne vemo
veliko – samo nekaj dogodkov. Verjetno zato, ker je najpomembnejše kar je Jezus
povedal in pokazal s svojim življenjem v svojem življenju in so potem to
zapisali evangelisti – v smislu: če bodo osebe znotraj družine svete, bo sveta
tudi družina sama. To je gotovo res. Vendar pa je mogoče dejstvo, da o sveti
družini ne piše veliko v Svetem pismu, razumeti tudi drugače: življenje svete
družine je zavito v nekakšno sveto tihoto. Sveto, ker nekaj je tišina, ki je lahko zelo mučna, ki
prihaja iz trme, zamere ali pa sovraštva in negotovosti; drugo pa je tihota, ki
je sveta, ki je lepa.
Nekaj primerov: zanimivo, da nikjer ni opisan pogovor med
Jožefom in Marijo. Nikjer na enem samem mestu. Edino kar je opisano je
premišljevanje – Jožef je premišljeval, ko se je izkazalo, da je Marija noseča
od Svetega Duha, Marija pa je dogodke, ki so se zgodili premišljevala v svojem
Srcu. Vse je zavito v nekakšno tihoto. Jožef ne spregovori niti ene besede.
Marija samo nekaj stavkov v celotnem Svetem pismu. V prvih 30-ih letih Jezus
spregovori samo besede v templju, ki smo jih slišali danes, sicer pa ostaja v
tihoti ob molitvi in delu. Marija Jezusa spočne v tihoti svojega bivališča in
rodi ga v tihoti hleva. Božični praznik nam ravno to izraža – Marija ob rojstvu
ne reče nobene besede, samo premišljuje v svojem Srcu, tudi Jožef ne. Vse je
nekako tihotno in mirno zunaj mestnega hrupa. Ko pridejo pastirji, se mu
poklonijo in prav tako nič ne rečejo – ostanejo v sveti tihoti. Tudi modri iz
vzhoda prinesejo svoja darila in v Svetem pismu ni zapisano, da bi ob tem
spregovorili eno samo besedo. Liturgijo še danes obhajamo ob polnoči, ko se
narava potopi v sveto tihoto. Jezus se je večkrat umikal na samo, v tišino, in
tam molil. Tudi vstajenje od mrtvih se dogaja v tihoti in skritosti. Pred
stvarjenjem je bila tihota. Tihota je stalna spremljevalka svetih stvari.
Seveda ta tihota ni tista mučna tišina, ampak je tihota, ki je sveta, lepa in
še kako zgovorna.
Ker je Bog zavit v tihoto in skritost ga lahko samo tam
najdemo – v tihoti in skritosti. To resnico nam lepo pokaže zgodovina meništva
skozi zgodovino krščanstva. Samostane so menihi postavljali na skritem in
odmaknjenem kraju, da bi mogli v tihoti moliti k Bogu. Če se hočemo približati
Bogu je nujno potrebno utihniti, umiriti viharje in strasti, ki premetavajo
dušo in se ponižno prepustiti Bogu. Prava molitev me oživlja. Celoten evangelij
svetega Janeza govori o tem, da je človekovo življenje to, da prebiva z Bogom
Očetom. Kakor koli že moliš, je zato potrebno upoštevati to tihoto, saj je le v
tihoti mogoče priti v stik z Bogom Očetom. Kardinal Sarah v svoji knjigi moč
tihote pravi: »Molitev pomeni podariti se Bogu kakor vonj kadila,
vzpenjajočega se k Božjem prestolu, da bi se izgubil v Njem. Bog se prav tako
podarja tistemu, ki se podarjajo Njemu. Vem, da sem se v tihotnih globinah
svojega srca lahko osebno približal Bogu, ne glede na okoliščine in trpljenje,
ki ga povzroča zlo.« Kdor tega ne upošteva, kdor nima globokega odnosa za
Očetom v tihoti, mu ostane od vere ostane moralizem. Kardinal Sarah še pravi: »V
resnici prava in dobra tihota vedno pripada tistemu, ki hoče pustiti svoj
prostor drugim in zlasti popolnoma Drugemu, Bogu. Nasprotno pa zunanji hrup
označuje posameznika, ki hoče zasesti prepomembno mesto, ki se želi šopiriti,
razkazovati ali pa zapolniti svojo praznino, kakor velja za številna javna
mesta, kjer kraljuje oglušujoč hrup in napuh.« (Kardinal Sarah) Če nismo v
tihoti, v našem življenju ni prostora za Boga. »Zunanja tihota je asketska
vaja za samoobvladovanje v rabi besed … Klepetavost, ta nagnjenost k
razkazovanju vseh zakladov duše, zelo škoduje duhovnemu življenju. Blebetač, ki
ga odnese nuja po sporočanju vsega, je lahko samo daleč od Boga, površen in
nezmožen vsake globoke duhovne dejavnosti.« (Kardinal Sarah) Tihota je
vstop, so vrata v navzočnost Boga.
Če potrebnost tihote obrnemo na sveto mašo. Kardinal Sarah v
svoji knjigi pravi: »Pogosto imam vtis, da je krščanski obred v današnjem
času od češčenja Boga prešel na razkazovanje duhovnika, ministrantov in
vernikov. Pobožnost je odpravljena, vključno z besedo samo. Zvodeneli so
liturgiki, ki so jo označili za pobožnjakarstvo, medtem ko so sami naprtili
ljudem svoje liturgične poskuse, oporekajoč različnim pristnim oblikam
pobožnosti in češčenja. Uspelo jim je vsiliti ploskanje, tudi med pogrebi,
namesto žalovanja, ki se običajno izraža s solzami… Ko v bogoslužje prodre
ploskanje, je to zelo zanesljivo znamenje, da je Cerkev izgubila bistvo
svetega.« (Kardinal Sarah)
Čeprav so med sveto mašo predvideni trenutki tišine, kakor
pravi glavni papeški caeremoniar: »Pravilno obhajanje liturgije … predvideva
lepo menjavanje tihote in besede, pri čemer tihota poživlja besedo, omogoča
glasu odzvanjati s posebno globino. Zahtevane tihote … ne smemo obravnavati kot
presledek med enim in naslednjim trenutkom obhajanja bogoslužja. Razumeti je
treba bolj kot resnični trenutek obreda, dopolnitev besede, ustne molitve,
pesmi, kretnje.« (Kardinal Sarah)
Lahko v tem vidimo vzrok odpada – zamenjali smo adoracijo oz.
češčenje Boga z razkazovanjem ljudi.
Kardinal še pravi: »Tihota ni oblika nedejavnosti. Človek
se lahko s tihoto izogne največjemu zlu. Zaupati sebe nebesom, ne pomeni
umikanja na zemlji.« Nasprotje molitve je to, da človek želi vse obvladati sam
z znamenjem upora in s tem tvega, da ničesar ne izroči Bogu. Znajde se namreč
sam pred svojimi mejami in ostane s svojo nemočjo. »Človek brez Boga je
izgubljen. Brez zaupljive vere, ki jo živi v tihoti se obrne proč od svojega
Boga in Odrešenika.« (Kardianl Sarah)
To je pot, ko je potrebno umreti samemu sebi in se predati
Bogu. To je pot Svete družine. Amen
Ni komentarjev:
Objavite komentar