Kardinal
Sarah: »Duhovniki, bodite ponosni na vaš celibat!«
Objavljamo v
celoti intervju Jean-a Marie Guéenois-a, iz francoskega dnevnika Le Figaro, ki
ga je imel s kardinalom Robertom Sarahom, prefektom kongregacije za Bogoslužje
in za disciplino zakramentov. Intervju zadeva knjigo, ki jo je kardinal Sarah
štiriročno napisal z upokojenim papežem Benediktom XVI, v obrambo celibata
duhovnikov.
Kako naj
razložimo dejstvo, da je zaslužni papež Benedikt XVI. skupaj z vami objavil
knjigo v obrambo duhovniškega celibata in je prosil papeža Frančiška, naj ne
spreminja tega predpisa v Cerkvi?
Ta knjiga je
klic, klic ljubezni do Cerkve, papeža, duhovnikov in vseh kristjanov. Midva
želiva, da bi to knjigo bralo čim več ljudi, kolikor je največ mogoče. Kriza,
ki pretresa Cerkev, je presenetljiva.
Papež se je zaobljubil molku, zakaj gre ven iz svoje zadržanosti?
S to knjigo
zaslužni papež Benedikt XVI. ne prekinja molka. Ponuja nam njegov sad. Tisto,
kar je napisal v tej knjigi, ni klepetava teologija, teologija, ki bi rada
očarala medije, ampak kontemplativno branje Svetega pisma. Ne misli, da deluje
v polemiki, niti to ni akademska razprava, daleč od resničnosti. Mislim, da je
v molitvi njegovo očetovsko srce občutilo veliko sočutje do duhovnikov vsega
sveta, ki so se čutili zaničevane, pretresene in zapuščene. Hotel je tudi
pomiriti in opogumiti milijone vernih kristjanov, ki se čutijo zmedene in
izgubljene.
Kaj natančno
razkrivate skupaj s papežem Benediktom XVI., ko govorite o »uprizarjanju
gledaliških prizorov«, o »hudičevih lažeh«, o »ideoloških manipulacijah«?
V teh
zadnjih mesecih smo bili priče instrumentalizacije položaja v Amazoniji.
Mediji, komentatorji in samo-razglašene moralne oblasti so hoteli pritisniti na
škofe. Hoteli so nas prisiliti, da bi verjeli, da duhovniški celibat ni drugega
kot nova disciplina. Nakopičile so se zgodovinske laži, teološki približki.
Hoteli so nas prepričati, da je posvečevanje poročenih mož ali postavljanje
ženskih duhovnikov rešitev za vse naše nesreče. Z Benediktom XVI. nisva hotela
zapirati oči. Težave so neizmerljive. Imava skupno prepričanje: edina možna
reforma za Cerkev je vrnitev k evangeljski korenitosti.
Ali nam
lahko razložite povzetek narave te »krize duhovništva«, ki je srce knjige?
V srcu krize
duhovništva je pozabljanje na Boga. Ko življenje duhovnika ni več zasidrano v
vero in v Jezusa Kristusa, vsa odnašanja postanejo mogoča. Če gledamo na
duhovnike z drugega vidika kakor na može, ki so se povsem zaobljubili in
posvetili Bogu, tedaj jih obsodimo, da niso nič drugega kot družbeni pomočniki,
mali oskrbovalci uslug. Katoliški duhovnik podari vse svoje življenje, da bi
bil orodje v Božjih rokah. Ne za to, da bi opravljal nalogo nekega
družbeno-duhovnega animatorja v globalni potrošniški družbi. Biti duhovnik ni
poklic, ki pušča prosti čas za »zasebno življenje« in za hobije. Biti duhovnik
pomeni slediti Kristusu na križ zaradi ljubezni, 24 ur od 24ih. To je
življenjski stan. Svet, mala manjšina, ki deluje tudi znotraj Cerkve, nekateri
škofje sami, so to pozabili. Benedikt XVI. in jaz se ne bojiva razkriti te
težave in se z njo spopasti tako, da jo pogledava v obraz.
Kakšno
sporočilo dajeta predvsem »zaničevanim« duhovnikom?
Navedel bi
besede Janeza Pavla II.: 'Ne bojte se!'
Bodite ponosni na vaš celibat! Hočem jim vtepsti v glavo, da zvest, ubog in
navidez slaboten duhovnik povzroča trepet temu svetu. Celibat je pohujšanje za
svet, ker zagotavlja, da Bog ni samo ideja, ampak živo Bitje, kateremu lahko
podarimo vse telo, vse srce, vso sposobnost ljubiti. Naše duhovniško življenje
nima smisla, če ga ne gradimo na Bogu. Naredi Boga navzočega v tem svetu, ki Ga
zavrača in se Ga boji. Hočem torej zaklicati duhovnikom, naj vstopijo v
življenje, v katerem bo Bog njihova edina oporna točka. Ne samo čisto življenje
v celibatu, ampak tudi življenje v uboštvu, odpovedi, pokorščini, bratstvu.
Naše duhovniško življenje je predvsem življenje združenja z Jezusom, torej
molitveno življenje.
Toda zakaj
bi ta možna krajevna reforma lahko predstavljala nevarnost za vso Cerkev?
Dobro in
zanesljivo vemo, da posvečevanje poročenih mož in postavljanje ženskih klerikov
ni zahteva amazonskih ljudstev. To je slepilo zahodnjaških teologov pri
hudobiji kršitev. Šokiran sem nad dejstvom, da so težave ubogih
instrumentalizirali vse do te točke. Sicer pa je papež Frančišek na sinodi
spomnil, da je resnična težava Amazonije končno naša mlačnost pri oznanjanju
vere, edinega zveličanja v Jezusu Kristusu. V tej knjigi navajava številne
primere. Osebno pa sem hotel govoriti o svoji izkušnji afriškega duhovnika, da
bi pokazal, kako se mora evangelizacija opirati na celibat.
Papež
Frančišek je sicer javno povedal, da se ne dotika načela duhovniškega celibata
in da je primerno, da se krajevno reši težava pomanjkanja duhovnikov na
misijonskih tleh. Kako neka izjema predstavlja nevarnost, da bi načela
večstoleten predpis?
Vse od
začetka zgodovine Cerkve je Jezus izjavil: »Žetev je obilna, delavcev pa malo.
Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!« (Mt 9, 37-38).
Pomanjkanje duhovnikov ni izjema. To je normalno stanje vsake nastajajoče
Cerkve, kakor v Amazoniji, na Vzhodu in na Zahodu. Izjema, po definiciji, bi morala
biti prehodna in obravnavana tako, da se vrne k normalnosti stvari. Oslabitev
načela celibata, čeprav bi bila omejena na eno samo območje, ne bi bila izjema,
ampak predor, razpoka v notranji skladnosti duhovništva.
Ali ne gre
za paniko, če napovedujete »pastoralno katastrofo«?
Te knjige
nisva napisala v logiki komunikacije, ampak sledeč zahtevam resnice. Če je
položaj težak, je to potrebno povedati. Mislim, da z branjem te knjige ne
dajeva dokazov za pretiravanje. S človeškega vidika položaj Cerkve izgleda
brezupen. Toda to nikakor ne zmanjša našega upanja, ki je v Bogu in ne v
odobravanju sveta.
Vendarle
obstajajo žive izjeme poročenih katoliških duhovnikov v vzhodnih Cerkvah, zakaj
ne bi sprejeli tega načina tudi za latinsko Cerkev?
Ali ne
veste, da nam številni predstavniki vzhodnih Cerkva pravijo, da je poročeno
duhovništvo v krizi? Ali jim znamo prisluhniti? Mislim predvsem, da krščansko
ljudstvo pričakuje od duhovnikov popolno posvečenje, ne pa polovičnega.
Vi s pomočjo
zgodovinske in teološke analize dokazujete, da je duhovniški celibat stalnica
od začetkov krščanstva. Torej cerkveni zgodovinarji, ki zagotavljajo, da je ta
predpis potreboval stoletja, da se je uveljavil ...
Pogosto smo
žrtve globokega nepoznavanja zgodovine o tej stvari. Cerkev je imela poročene
duhovnike v prvih stoletjih. Toda, od trenutka njihovega posvečenja so bili
zavezani popolni zdržnosti od spolnih odnosov s svojimi ženami. To je
zanesljivo dejstvo in dokazano tudi z najnovejšimi zgodovinskimi raziskavami.
Pri tej zahtevi ni nobenega tabuja, nobenega strahu pred spolnostjo. Šlo je za
zagotavljanje, da je duhovnik z dušo in telesom izključno poročen s Cerkvijo. V
celoti je posvečen njej, kakor Kristus.
Kako
dokazujete, da je duhovniški celibat vedno bil pravilo v katoliški Cerkvi?
Z
zgodovinskega vidika so stvari zelo jasne: leta 305, elvirski koncil, leta 390
pa kartaginski koncil ponovno povzemata zakon »sprejet od apostolov«, o zdržnosti duhovnikov. Ko je Cerkev komaj
izšla iz dobe mučencev, je bila ena izmed prvih stvari, na katere je usmerila
pozornost, odločna izjava, da se morajo škofje, duhovniki in diakoni zdržati
spolnih odnosov s svojimi ženami. Če bi bila ta zahteva novotarija, bi zagotovo
izzvala močan protest med duhovniki, ki so darovali mašo, torej obnavljanje
Kristusovega žrtvovanja za svet. In vendar so jo vedro sprejeli. Že kristjani
so se zavedali, da se mora sam duhovnik, ki daruje mašo, torej obnavljanje
Kristusovega žrtvovanja za svet, popolnoma darovati z dušo in telesom. Ne pripada
več sebi. Šele veliko pozneje, zaradi popačenja besedila, se je vzhod razvil v
svoji disciplini, vendar ne da bi kdaj presekal vez med duhovništvom in
zdržnostjo.
Toda kaj
storiti v primeru pomanjkanja duhovnikov?
Ali vi
mislite, da bi posvečevanje poročenih mož rešilo krizo poklicev? Izkušnja
pomanjkanja pastorjev v protestantskih skupnostih, ki dopuščajo poroko
pastorjev, dokazuje ravno nasprotno. Kriza poklicev je kriza vere! Tam, kjer
evangelij oznanjajo in živijo v vsej njegovi zahtevnosti, poklicev ne manjka.
Vendar
številni mislijo, da »korenitosti« obveznosti, ki jo vi priporočate, dandanes
ni več mogoče braniti ...
Številni? O
tem nisem tako prepričan. Morda v posvetnih in površnih krogih. S papežem
Benediktom XVI. nisva napisala te knjige, da bi ugajala tisti mali kasti.
Misliva, nasprotno, da mlačnosti in povprečnosti ni več mogoče braniti. Zahod
je hripav, ostarel zaradi vseh svojih odpovedi in opustitev. Verjetno
pričakuje, ne da bi se tega zavedal, mladost, svežino in zahtevnost evangelija,
ki je svetost. Pričakuje torej duhovnike, ki bodo korenito sveti.
Kaj mislite
o težavi pri življenju v celibatu?
Celibat je
udeležba pri Kristusovem križu. Nihče si ni nikoli domišljal, da ga je lahko
nositi. Toda, predvsem je vir neizmernega veselja. Vprašajte duhovnike in
bogoslovce, če so žalostni! Ne, srečni so, da se popolnoma darujejo!
Vi zavračate
duha polemike. Kaj bi torej rekli tistim, ki hočejo razlagati vašo pobudo kot
nasprotovanje papežu Frančišku?
Midva sva
ravnala v duhu ljubezni do Cerkve in do papeža. Ideologija deli, resnica pa
združuje srca. Preiskovanje nauka vere ne more drugega, kot da združuje Cerkev
okrog Kristusa in svetega očeta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar