Kardinal Sarah o sveti maši

Liturgija je čas, ko Bog iz ljubezni želi biti v globoki povezanosti z ljudmi. Če resnično živimo te posvečene trenutke, se lahko srečamo z Bogom. Ne smemo se ujeti v past, ki poskuša bogoslužje skrčiti na enostaven prostor bratskega sobivanja. V življenju imamo veliko drugih prostorov za skupno veselje. Maša ni prostor, kjer se ljudje srečujejo v navadnem prazničnem ozračju. Liturgija so vrata, ki se odpirajo k Bogu in nam omogočajo, da na simbolni ravni izstopimo izza zidov tega sveta. Na sveto mašo moramo gledati z dostojanstvom, lepoto in spoštovanjem. Obhajanje evharistije najprej zahteva veliko tišino, tihoto, v kateri prebiva Bog. Nujno je treba upoštevati gmotne okoliščine, da je to srečanje rodovitno. V mislih imam na primer dostojanstvo in odličnost liturgičnih oblačil in opreme. Prostor za mašo mora biti prepojen z lepoto, ki nam bo lahko v pomoč pri zbranosti in srečanju z Bogom. Benedikt XVI. je Cerkvi veliko prinesel s premišljevanjem o pomenu liturgije. Njegova knjiga Duh liturgije je sad zrele teološke misli. Če je liturgija oropana svojega svetega značaja, postane nekaj profanega. Toda živimo v obdobju, ki močno išče sveto; človek pa bi rad z nekakšno diktaturo samovolje stlačil sveto v posvetnost. Najboljši primer za to je, ko ustvarjamo nove liturgije, dosežke bolj ali manj umetelnih poizkusov in te liturgije ne dovoljujejo nobenega srečanja z Bogom. Z nekakšnim posmehom se pretvarjamo, da ostajamo v človeškem, da bi vstopili v božansko.

Vir: Kardinal Robert Sarah in Nicolas Diat, Bog ali nič: Pogovor o veri. Ljubljana: Družina, 2018; str. 167 - 168