Začetek adventnega časa
nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda
Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje
banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje
vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju,
ki je, kot pove že ime, »vesela novica«.
Težava torej ni v veselju
samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava
skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega
pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane.
Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda
bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo
krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo
upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se
seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno
razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v
pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega
diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran.
A stara modrost pravi, da
je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z
naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi
našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po
drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno
znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno
odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih
zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira,
škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot
takega človeka vodi v pekel.
Sodobno gledanje na pekel
je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih
predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor,
kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot
dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih
oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa«
seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene
strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila
pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.
Kaj
je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?
Poglejmo si torej, kakšen
bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z
neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske
zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik
del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se
dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da
Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.
Pred časom je neka ženska
objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika.
Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela
in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno
življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila,
da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to
razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke.
Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti
do poroke. A fantu se je preprosto
»utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od
njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj
trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno
večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti
pekla.
Nihče od nas ne bo jemal
pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel
večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo.
Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil
v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi
lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom,
svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti
odnos do nas.
Kolikor je zastrašujoča
misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj
zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima
ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost
sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine,
solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo
odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi
ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove
blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj
ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da
skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.
Zavedati se namreč
moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje
ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših
omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga
ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo
več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in
ljubezni.
Zaključek
V peklu bodo koruzniki
sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje,
duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci
drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati
bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju
pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s
pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi
milosti in končno izkazali milost drugim.
Vsakdo, ki bere te
besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga
nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje
grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar