Vedno se moramo
zavedati, da največja tragedija življenja ni v tem, kar dušo prizadene, temveč
kar duša zgreši. Mar ni največja tragedija prav ta, da zgrešimo mir odpuščenega
greha? Konfiteor ob vznožju oltarja je naš krik nevrednosti. Konfiteor na križu
je naše upanje na odpuščanje in odvezo. Odrešenikove rane so bile strašne, toda
še večja rana bi bila ne meniti se za to, da smo jih prav mi povzročili. Konfiteor
nas lahko reši pred tem, ker predstavlja priznanje, da potrebujemo odpuščanje.
In to mnogo bolj, kot se bomo tega kadarkoli zavedali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar