V nadaljevanju prinašamo del
intervjuja, v katerem je ugledni ameriški arhitekt in teolog Denis McNamara v
pogovoru za Catholic World Report podal svoje gledanje na problem sodobne
cerkvene arhitekture in predloge za izboljšanje. Čeprav intervju izhaja iz
razmer v Združenih državah, naslavlja teme, ki so še kako relevantne tudi za
slovenski prostor. Tudi pri nas so ikonoklastični reformatorji namreč zmaličili
preštevilne cerkve, novo zgrajene cerkve pa so večkrat bolj spominjajo na kino-dvorane,
kot na katoliške verske prostore. Pogosta so tudi prepričanja, ki ne zavračajo
le pomena ustrezne cerkvene arhitekture, temveč sam pomen posvečenega cerkvenega
prostora za maševanje.
Nicholas
LaBanca, za Catholic World Report: Roko
na srce, mnogo ljudi niti ne pomisli, da bi povezovali arhitekturo in
teologijo. Kaj vas je vleklo k preučevanju teh vprašanj?
Dr.
Denis McNamara: Ko sem bil otrok,
smo mnogokrat prisostvovali maši v nekdanji cerkvi mojega očeta v New Yorku,
čudoviti cerkvi iz 20-ih let 20. stoletja posvečeni sv. Vincenciju Ferrerju.
Vedel sem, da je mnogo lepša od naše cerkve v predmestju. Ne vem zakaj, a že
kot petletnik sem spraševal mamo: »Lahko gremo v babičino cerkev? Lepša je od
naše.« Mislim, da je Sveti Duh že takrat sejal seme. Kasneje, ko sem študiral
arhitekturno zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bom poučeval teologijo.
Mislil sem, da je arhitekturna zgodovina zgolj zgodovina arhitekture. Ko sem
prišel na Liturgični inštitut, sem spoznal, da obstaja globoka teologija
arhitekture utemeljena v Svetem pismu.
Naj
navedem le en primer. V evangelijih je Kristusovo telo primerjano s templjem.
Kasneje, v Pavlovih pismih, so kristjani imenovani živi kamni v božjem templju
in deli Kristusovega telesa. Tako sem videl, da so zgradbe zgrajene iz kamnov
in da tako predstavljajo podobo Kristusa, podobno kot ljudje (živi kamni)
predstavljajo Kristusovo mistično telo. Cerkev kot zgradba je torej analogija
Kristusovega telesa. Poleg tega je analogija Cerkve, zato nosita stavba in
ljudje isto ime. Nauk Cerkve to jasno potrjuje: Cerkev je teološko gledano
Kristusovo mistično telo. Cerkev kot stavba torej prav tako ponazarja isto
mistično telo.
CWR: Številni ljudje so prevzeti od lepote, ko vstopijo v
cerkev podobno tej vaše babice. A po drugi strani so tudi številni, ki si
mislijo: »To je preveč bahavo. To je preprosto pretirano.« Ideja, ki stoji za
tem, je, da bi bil Bog bolj zadovoljen z nečim bolj preprostim. Kako
odgovarjate tistim, ki sem jim ob tradicionalni cerkveni arhitekturi pojavljajo
taki pomisleki?
McNamara: Torej, nekaj je lahko pretirano samo tedaj, če
predstavlja več kot ta stvar potrebuje, da je tisto, kar je. V tomističnem
razumevanju lepote je lepo tisto, kar tako razkrije svojo lastno naravo,
ontološko realnost. Ontologija je veda, ki preučuje bit oz. naravo stvari. Če
torej razumemo cerkev kot zbirališče – če je to naša operativna definicija –
potem lahko rečemo, da je cerkev polna marmorja, lepih kipov ali mozaikov
pretirano ekstravagantna. Če pa rečemo, da je cerkev podoba poveličanega
Kristusovega mističnega telesa, […] ki vključuje tudi nas, angele, svetnike in
drugo stvarstvo – tudi duše v vicah – potem mora umetnost izražati to
predstavo. Umetnost, ki tega ne izraža, je pravzaprav pomanjkljiva.
Stvar
je preprosta, ko jo reduciramo na najmanjše število delitev, ki jih lahko ima,
ne da bi izgubila svoje bistvo. Trojica torej mora vsebovati tri – ne moreta
biti le dva, ker bi v tem primeru bila nepopolna. Trojice ne moremo dalje
reducirati. Cerkvena stavba mora prav tako imeti vse, kar potrebuje. Če ima več
kot potrebuje, je zares prekomerna. II. vatikanski koncil zato pravi, naj
cerkev krasi plemenita lepota, ne zgolj razkošna podoba. […] Cerkev naj bo
torej plemenito lepa; njena lepota mora razkrivati njen pravi značaj. […]
CWR: Veliko katoliških cerkva v zadnjih 30 ali 40
letih je bilo zgrajenih v stilu velikih dvoran. Kaj menite o cerkvah, v katerih
so klubske sobe ali pisarne neposredno povezane z daritvenim prostorom?
McNamara: Seveda lahko v župnijskem kompleksu poteka
raznovrsten program. Lahko imamo dvorano za ples ob godu sv. Patrika, učilnice
in pisarne. Vedno je bilo tako. Težava je v tem, da je nekoč cerkev bila
cerkev, župnijska dvorana pa župnijska dvorana. Če trdimo, da sta cerkev in
župnijska dvorana pravzaprav isto, potem zvodenimo teologije cerkvene stavbe.
Salomonov tempelj je bil npr. sestavljen iz treh hierarhično ločenih delov.
Obstajalo je zunanje dvorišče, notranje dvorišče in najsvetejši del, kamor so
postavili skrinjo zaveze. V Svetem pismu piše, da je glavni prostor imel streho
iz cedrovine z izrezljanimi angeli, drevesi in zvezdami. Predstavljal je rajski
vrt. Kot vemo iz zgodovine odrešenja, sta bila Adam in Eva izgnana iz rajskega
vrta, a sedaj je človeštvo nazaj povabljeno v raj nove Zemlje, kar
zakramentalno ponazarja umetnost in arhitektura.
Najsvetejši
prostor, ki mu ustreza današnji prezbiterij, je bil podoba nebes. Tam je
prebival Bog. Bog je sedel na prestolu skrinje zaveze. Veliko zagrinjalo je
predstavljalo delitev med nebesi in zemljo; ob Kristusovi smrti se je pretrgalo
na dvoje, kar pomeni, da imamo od takrat ponovno dostop do nebes. To pomeni, da
je cerkev mikrokozmična umetniška ponazoritev združenih nebes in zemlje, kot se
bo dokončno dopolnilo ob koncu časov. Nebesa in zemlja sta do določene mere še
vedno ločena, ko čakamo na popolno združitev Boga in človeštva v Kristusu. Na
koncu časov pride Jagnjetova poročna gostija; poročna zato, ker se bo takrat
Bog ponovno tako intimno združil s človekom, da bosta postala eno. Tega še ne
popolnoma izkušamo, a ko vidimo slike angelov in svetnikov v cerkvi,
pričakujemo naš lasten prihod v nebesa. To je teološka naloga, ki jo mora
cerkev izpolniti. […]
CWR: Večkrat sem že
vstopil v sicer zelo lepo cerkev, v kateri je bilo hitro zaznati določene
nedoslednosti. Na primer, hitro lahko opazimo, kje je nekoč stala obhajilna
miza ali glavni oltar. Kaj se je zgodilo v dobi po koncilu – v 70-ih in 80-ih
letih – da je prišlo do številnih renovacij, ki so tako zmaličile podobo
cerkva? Zakaj je do tega prišlo v takem obsegu, posebno v Združenih državah?
McNamara: Gotovo je bilo to obdobje velikega ikonoklazma. […]
Po koncilu je prišlo do radikalnega pre-mišljenja ali »re-ontologizacije«; redefinicije
cerkve kot kraja srečevanja, sveta maša je bila včasih primerjana z obredom
družine v božji jedilnici. To ni del pristnega katoliškega razumevanja
liturgije, ki je vedno žrtven obrok v obredni obliki – v obredni in javni obliki. Na nek način je domačnost
in intimnost prevladala nad ritualnim in javnim značajem. Zato so številni
arhitekti zasnovali cerkve podobno kot navadne hiše. Postavili so lesena tla,
oltar so načrtovali kot jedilno mizo, v cerkev so postavili rastline.
Objavljene so bile številne knjige kot npr. »Božja hiša je naša hiša«, ki so
potrjevale te ideje.
CWR: Med predavanjem ste na kratko omenili encikliko Pija
XII. Mediator Dei iz leta 1947. Ko
omenjate model cerkve kot domačega prostora, model, ki so ga mnogi pripisovali
zgodnji Cerkvi – je to oblika »arheologiziranja«, pred katerim je svaril papež
Pij?
McNamara: Mislim, da je tako. Pij XII. je svaril pred
nekritičnim starinarskim restavratorstvom, kot da bi Sveti Duh prenehal voditi
Cerkev v 5. stoletju. […] Bistveno je, da stvari presodimo teološko: je to
primerno in pastoralno najboljše za naš čas in razmere? Ustreza naravi
liturgije ali ne?
Pij
XII. je tako izrecno dejal, da bi šli predaleč, če bi zamenjali oltarje z
mizami, ker naj bi tako zgledali oltarji v zgodnji Cerkvi. Ali če bi zamenjal
črna mašna oblačila, ali če uvedli razpela, na katerih niso prikazane
Kristusove rane. Svaril je skratka pred stvarmi, ki so se tako razširile v času
po koncilu. V tem oziru je bil resnični prerok. A v 70-ih je postala popularna
predstava, ki jo najdemo v Apostolskih delih, t.j. da so kristjani po domovih
lomili kruh. Zato so številni trdili, da je liturgija pravzaprav domači obed.
Namesto javnega, ritualnega značaja, ki izhaja iz tradicije judovskega templja,
je bila maša pre-zamišljena kot del te »domače« tradicije. […] Podobno kot pri
številnih drugih teoloških zmotah tudi ta predstava ni bila popolnoma napačna,
a je vsebovala številne zmote in predstavlja nepopoln pogled na liturgijo, ki
pa se je vseeno močno razširil.
CWR: V številnih vaših predavanjih, ki so dostopna tudi na
spletu (tukaj), pogosto omenjate koncept
»arhitekturne teologije«. Izpostavili ste, da so cerkve same »zakramentalne
zgradbe.« Kaj hočete povedati s tem izrazom?
McNamara: Želel sem rešiti cerkveno arhitekturo pred idejo, da
je cerkev teološko nevtralna, zgolj »ogrodje za liturgično dogajanje«, kot so
pogosto trdili v 80-ih in 90-ih letih. Danes bi rekli, da so teksti iz misala
sestavljeni iz teoloških besed – nanašajo se na Boga, so od Boga, govorijo o
Bogu. Razkrivajo nam Boga. Podobno je tudi liturgično dogajanje teologija v
obredni obliki. Lahko govorimo o lex
orandi, zakonu molitve, in lex
credendi, zakonu vere. A lahko govorimo tudi o zakonu zgradbe, kar sam
imenujem lex edificandi. Če torej
verjamemo, da se nam Bog razodeva skozi znake in simbole – primarno skozi svete
slike, ikone – potem obstaja zakon teologije o izdelovanje ikon. Vzhodno
krščanstvo je to teologijo zelo natančno opredelilo skozi mnoga stoletja.
Razširila se je tudi na samo cerkveno zgradbo.
Na
Zahodu smo težili bodisi k romantični bodisi k funkcionalistični mentaliteti. V
19. stoletju so nam bile všeč cerkve, ki so »zgledale kot cerkve«, zato smo
posnemali stile preteklih stoletij, a nismo imeli globoke teologije
arhitekture, kot so jo imeli vzhodni kristjani. V 60-ih in 70-ih pa smo cerkve
razumeli kot funkcionalne zgradbe, ki niso zavezane preteklosti. A še vedno
nismo imeli zakramentalne teologije cerkvene arhitekture. Zato sem želel
razviti zahodno teologijo arhitekture, ki ne bi temeljila zgolj na nostalgiji
ali funkcionalnosti. Podobno kot ikona prinaša podobo svetnika v naš čas in
prostor, cerkev sega v našo nebeško prihodnost – čas, ko se bosta Bog in
človeštvo popolno združila in bodo izginile vse posledice izvirnega greha – in
nam jo kaže v umetnosti in arhitekturi. Na ta način postane vsaka arhitekturna
odločitev hkrati tudi teološka odločitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar