Cerkev je večja od sveta

Za začetek moramo dojeti značilno naravo novega [pokrščanskega] vesolja; bilo je namreč večje od starega. Stvarjenje se je zgodilo pred Kristusom; tako je krščanstvo večje od stvarjenja. Vsebovalo je reči, ki jih prej ni bilo; vsebovalo pa je tudi reči, ki so že bile. Po naključju je to lepo ponazorjeno s primerom kitajske pobožnosti; vendar pa bi držalo tudi za druge poganske vrline ali prepričanja. Nihče ne bo dvomil, da je upravičeno spoštovanje staršev del evangelija, v katerem je bil Bog sam kot dete podrejen posvetnim staršem. Zamisel, ki ni konfucijanska, pa vpelje drug pomen, v katerem so bili starši podrejeni njemu. Dete Kristus ni kakor dete Konfucij; naš misticizem si ga zamišlja v nesmrtnem otroštvu. Ne vem, kaj bi Konfucij naredil z otrokom, ki bi mu bil oživel v rokah, kakor je v naročju svetega Frančiška. Vendar to drži tudi v razmerju z vsemi drugimi verami; to je izziv Cerkve. Cerkev ima nekaj, česar svet nima.

Življenje samo nas ne oskrbuje tako, kakor nas ona na vseh življenjskih straneh. Da je vsak drug posamični sestav omejen in nezadosten, ni samo bahavo leporečje; to je resnično dejstvo in prav dilema. Kje vidite Dete Božje med stoiki in častilci prednikov? Kje je Mati nebeška muslimanov; ženska, ki ni bila ustvarjena za nobenega moškega in je povzdignjena nad angele? Kje imajo Budovi menihi svetega Mihaela, jezdeca in gospodarja trobent, ki varuje čast vojakovega meča? Kaj bi mogel storiti z bajeslovjem brahmanizma Tomaž Akvinski, ki je pojasnil vso znanost, racionalnost in celo racionalizem krščanstva? Tudi če primerjamo Akvinskega z Aristotelom, na drugi skrajnosti razuma, imamo isti občutek, da je nekaj dodano. Akvinski je bil zmožen dojeti najbolj logične Aristotelove razdelke; vprašanje pa je, ali bi bil Aristotel mogel razumeti najbolj mistične Tomaževe razdelke. Celo tam, kjer za kristjana težko rečemo, da je večji, moramo priznati, da ima več širine. Sicer pa je tako povsod, ne glede na to, h kateri filozofiji, hereziji ali sodobnemu gibanju pogledamo. Kako bi se bil Frančišek Trubadur znašel med kalvinisti ali, ko smo že tu, med utilitaristi manchesterske šole? Ljudje kakor Bossuet in Pascal so znali biti strogi in logični kakor kateri koli kalvinist ali utilitarist. Kako bi se bila Ivana Orleanska, ženska, ki je z mečem vabila moške v vojno, počutila med kvekerji in duhoborci ali v tolstojanski ločini mirovnikov? Na drugi strani so številni katoliški svetniki vse življenje pridigali mir in preprečevali vojne. Enako so se končali tudi vsi sodobni poskusi sinkretizma. Nikakor se jim ne posreči narediti kaj večjega od Creda, ne da bi vsaj nekaj izpustili. Ne mislim, da bi izpustili kaj božanskega, marveč kaj človeškega; zastavo, gostilno, dečkovo pripoved o bitki ali živo mejo na koncu polja. 

Teozofi zgradijo panteon; toda to je le panteon za panteiste. Njihov verski parlament naj bi vnovič združil vsa ljudstva; toda to je samo vnovična združitev puritancev. Pred tisočletjema se je prav takšen panteon že dvigal na obrežju Sredozemlja; in kristjane so povabili, naj postavijo Jezusov kip z ramo ob rami s kipi Jupitra, Mitre, Ozirisa, Atisa in Amona. Zavrnitev, s katero so odgovorili kristjani, je odločilno preusmerila zgodovino. Ko bi bili sprejeli to ponudbo, bi se z vsem svetom (groteskna, a natančna prispodoba) znašli v talilniku. V velikanskem loncu svetovljanske sprijenosti, kjer so se že talili drugi miti in misteriji, bi se vsi skupaj razkuhali v omledno tekočino. To je bil nevaren in neverjeten pobeg. Narave Cerkve in zvonkega napeva tega Creda, ki izvira iz antike, ne more razumeti nihče, ki se ne zaveda, da je svet nekoč že skoraj ugasnil zaradi bratstva in branilcev vseh religij.

Vir: Gilbert Keith Chesterton, Večni človek. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2016, str. 197-199.