O številu grehov I.

sv. Alfonz Marija Liguori

»Ker se sodba brž ne sklepa zoper hudobneže, delajo

človeški otroci zlo brez vsega strahu.« (Prid. 8, 11.)

Ako bi Bog takoj kaznoval razžalnike, gotovo bi mu ne delali tolike krivice, kakor sploh vidimo. Ker pa Gospod ne kaznuje precej in čaka, zato imajo grešniki pogum, da ga še bolj žalijo. A treba pomisliti, da Bog sicer čaka in prizanaša, toda ne prizanese vselej. Mnogi sveti očetje, na primer sv. Bazilij, sv. Jeronim, sv. Ambrož, sv. Ciril Aleksandrijski, sv. Ivan Zlatousti, sv. Avguštin in drugi trdijo, da je Bog določil vsakemu človeku število dnij življenja, stopinjo svetosti in broj talentov, katere mu hoče dati: »Vse si uravnal po meri in številu in teži.« (Modr. 11, 21.) Takisto je določil vsakomur število grehov, ki mu jih hoče odpustiti; ko je polno to število, ne odpušča več: »To nam treba uvaževati,« - pravi sv. Avguštin - »da potrpnost božja čaka človeka tako dolgo, da prikipi do vrha, potem pa ni več odpuščanja grešniku.« Prav tako govori Evzebij Cezarejski: »Bog čaka do gotovega števila in potem zapusti.« Tako trdijo tudi drugi zgoraj imenovani očetje.

In očetje niso tako govorili le slučajno, ampak na podlagi svetega pisma. Na nekem mestu pravi Gospod, da je zadržaval pogubo Amorejcev zato, ker število njih krivic še ni bilo dopolnjeno: »Niso še dopolnjene krivice Amorejcev.« (I. Mojz. 15.) Na drugem kraju pravi: »Nič več se ne bom usmilil hiše Izraelove.« (Oz. 1, 6.) In zopet: »Desetkrat so me že izkušali, ne bodo videli (obljubljene) dežele.« (IV. Mojz. 14, 22.) In Job pravi: »Moje pregrehe si kakor v mošnjici zapečatil.« (Job 14, 17.) Grešniki ne delajo računa nad svojimi grehi, Bog pa ga dela, da kaznuje, ko dozori žetev, to je, ko je dopolnjeno število: »Nastavite srpe, ker žetev je dozorela.« (Joel 3, 13.) In na drugem mestu pravi Bog: »Zaradi odpuščenega greha ne bodi brez strahu in ne nakladaj greha na greh!« (Sir. 5, 5.) S tem hoče reči: Grešnik, bati se ti je tudi za odpuščene grehe, da jim ne pri družiš še kakega novega, zakaj morda novi greh z odpuščenimi vred dopolni mero in potem zate ne bode več usmiljenja. Na drugem mestu pa še jasneje govori sveto pismo: »Gospod potrpežljivo čaka, da jih (narode), kadar pride sodnji dan, kaznuje po obilnosti grehov.« (II. Mak. 6, 14.) Tako čaka Bog do dne, ko se dopolni mera grehov in potem kaznuje.

Zgledov za take kazni je mnogo v svetem pismu. Zlasti sodi sem Savel, katerega je Bog popolnoma zapustil, ko mu je bil zadnjič nepokoren. Prosil je torej Samuela, naj zanj moli: »Zdaj pa prosim, odvzemi mi moj greh in se vrni z menoj, da molim Gospoda.« A Samuel mu odgovori: »Ne bom se vračal s teboj. Ker si zavrgel Gospoda, je tudi Gospod tebe zavrgel.« (I. Kralj. 15, 25. 26.) Drug zgled nam podaje Baltasar, ki je pri obedu onečaščal svete posode iz templja. Kar opazi, da roka piše na steno: Mane, Tekel, Fares. Nato pride Danijel, mu razloži te besede in pravi mej drugim: »Tehtan si bil na tehtnici in prelehek si najden.« (Dan. 5, 27.) S tem mu je oznanil, da je teža njegovih grehov že prevzdignila na tehtnici božjo pravico, in zares je bil umorjen še tisto noč: »Prav to noč je bil umorjen Baltasar, kaldejski kralj.« (Dan. 5, 30.) O kolikim nesrečnežem se godi takisto! Mnogo let žive v pregrehah, a ko se dopolni število njih grehov, jih udari smrt in pahne v pekel: »Svoje dni v dobrem prežive in v hipu gredo v grob.« (Job 21, 13.) Nekateri poizvedujejo po številu zvezd, angelov ali po številu let svojega življenja, ali kdo poizve število grehov, katero hoče Bog vsakateremu odpustiti? Zato se nam je tresti.

Kdo ve, brat moj, če ti Bog še odpusti prvo nedovoljeno slast, prvo prostovoljno zlo misel, prvi greh, ki ga še storiš?

sv. Alfonz Marija Liguori, Priprava na smrt. Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1900; str. 151-154