O pravi pobožnosti

»Poleg daru vere nima nobena druga stvar duhovnega življenja višje vrednosti kot pobožnost.«

Pobožnost je beseda, ki ima veliko pomenov, a žal jo ljudje le redko rabijo v pravem. Navadno z njo označujejo le del tega, kar je pobožnost, ali samo kakšno prigodno lastnost pobožnosti namesto njenega bistva. Tako na primer pravijo, da ta ali ona oseba pobožnosti posveča preveč časa, medtem ko si premalo prizadeva za svoje stanovske dolžnosti ali dela krščanske ljubezni. O stvareh, ki budijo v duši resna čustva in neko slovesno ali celo junaško razpoloženje, pravijo, da imajo na sebi nekaj pobožnega. Pri vsem tem je sicer nekaj resnice, a to netočno izražanje povzroča zmedo v pojmih in zatemnjuje pomen pobožnosti.

Med teologi vseh zgodovinskih obdobij Cerkve pomeni pobožnost posebno nagnjenje k Bogu, zaradi katerega se človek predaja njegovemu čaščenju in se zaveže, da mu bo služil. Sveti Tomaž Akvinski pobožnost najbolj jasno od vseh opredeljuje kot voljo, da z veseljem brez odlašanja storimo vse, kar zadeva služenje Bogu. Sveti Frančišek Saleški označuje pobožnost za neke vrste ljubezen, ki nas ne nagiba samo k temu, da delamo dobro, ampak tudi, da to delamo z veseljem, skrbno, pogosto in nemudoma. Pobožnost je dejanje volje, ki predpostavlja delovanje razuma, ki voljo nagiba. Zunanji povzročitelj te kreposti je Bog sam, ki deluje v naši duši po svoji milosti. Zunanji povzročitelj pobožnosti je Bog, notranji pa meditacija. Učinki pobožnosti so: radost, nežnost, tenkočutnost srca in notranji mir. Sveti Frančišek Saleški dodaja, da je pobožnost, čeprav je neke vrste ljubezen, nekaj več kot samo ljubezen do Boga. Ta »nekaj več« je, da z dobro voljo in živahnostjo storimo, kar nam veleva ljubezen do Boga. Pobožnost je tako nekakšna duhovna urnost. Iz tega sledi, da je pobožnost resna stvar, ki predpostavlja trdno in vztrajno voljo, ne pa sladkobna in visoko plapolajoča vznesenost. Dobro bi bilo, da bi imeli o pobožnosti bolj teološko in manj sladkobno dojemanje. 

Teologi razlikujejo med bistveno in prigodno pobožnostjo. Bistvena pobožnost je razumna pripravljenost volje, da služi Bogu. Pri tem se volja ne opira na privlačne čare domišljije ali čustev, ampak na načela vere, njene dogme in dušo spodbuja, da se oklene služenja Bogu in v njem neomajno vztraja v vseh okoliščinah. Če v duši ni bistvene pobožnosti, je vsaka druga zaman; brez nje ni vztrajnosti in razumne vdanosti Bogu. Poleg daru vere nima nobena druga stvar duhovnega življenja višje vrednosti kot bistvena pobožnost. Prigodna pobožnost pa je zgolj stanje bistvene pobožnosti, ko jo Bog po svoji milosti obogati z izrednim darom sladkosti. Ta sladkost pa ni toliko čutna, kolikor duhovna. Pomeni neko oživitev našega duha, ki prihaja od zgoraj in ostane v njem. Prigodna pobožnost kot duhovna sladkost poživlja bistveno pobožnost in ji daje več moči, da premaguje težave. 

Sedaj ko smo opredelili pobožnost, se vprašajmo, po katerih znakih jo v dejanskem življenju najzanesljiveje spoznamo. V prvi vrsti jo spoznamo po trdni volji, ki se ne zanaša nase, temveč na božjo milost, in sprošča vse svoje moči. Resnično pobožno dušo nadalje spoznamo po tem, da z veseljem in brez odlašanja stori vse, kar Bog zahteva od tistih, ki mu hočejo služiti, da se loti tudi najtežjega ali najbolj ponižujočega dela, da v svoji predanosti Bogu ničesar ne zadržuje zase in si vnaprej ne daje plačila. Samo takšna pobožnost je vztrajna. Izredne božje milosti, kakor na primer sladkost, pridejo in minejo, človeške utvare se kmalu razgalijo, življenjske okoliščine se hitro spreminjajo, a bistvena pobožnost ostane. Pobožnost se kaže tudi v trpljenju in samopremagovanju. Medtem ko tudi druge stvari človeka spodbujajo k velikodušnim dejanjem, je pobožnost edina, ki jih zmore tudi zares dokončati. Prava pobožnost posvečuje vsa naša tudi najneznatnejša in najbolj vsakdanja dejanja. Kdor je resnično pobožen, zna zatajevati sebe in svoje koristi ter jih žrtvovati za Boga in višje življenjske cilje. 

Pobožnost je uresničevanje verskih načel. Krščanstvo in z njim pobožnost ni čaščenje neosebnih stvari, ampak božjih oseb, ki se nam razodevajo  v skrivnostih, ki so povečini del skrivnosti bolečine in trpljenja. Tako so na primer Gospodovo otroštvo in trpljenje, sveta evharistija, bolečine blažene Device Marije ali junaštva svetnikov stvari, ki našo dušo posebej ganejo in nagibajo k najbolj goreči pobožnosti. Ves potek božjega učlovečenja, vsa veličastna zgodovina našega odrešenja in vse, kar je na zemlji doživela Kristusova Cerkev, vzbuja in neti to pobožnost, ki pretresa srce, da se poglablja v skrivnosti, ki predstavljajo zmago, doseženo po posvečenem trpljenju. Vsaka teh skrivnosti z vsemi svojimi lastnimi značilnostmi in okoliščinami postane predmet posebne oziroma specifične pobožnosti kot čaščenja. Vse specifične od Cerkve potrjene pobožnosti so med seboj neločljivo povezane v skrivnosti Kristusovega učlovečenja, od katerega ne smemo ločiti nobene izmed tistih posebnih skrivnosti, ki iz njega sledijo. Skozi obliko in izraznost sleherne specifične pobožnosti kot čaščenja (od Srca Jezusovega in Kristusovih ran do brezmadežnega Marijinega Srca in različnih svetnikov) vselej čutimo Gospodovo trpljenje in slavo. Specifične pobožnosti so tudi povezane s specifičnimi krepostmi. Sveti Duh vsakega vodi drugače, kakor ustreza naravnemu značaju vsakega posameznika. Sveti Duh tako vsakega razsvetljuje, da si izbere tisto, kar se mu najbolj prilega in mu najbolj koristi na božji poti življenja. Tako imamo specifične pobožnosti in specifične svetnike, ki nam pomagajo, da obrodimo prave sadove, ki so potrebni za našo duhovno rast. Enotnost katoliške vere preprečuje, da bi bile naše specifične pobožnosti enostranske. Vse pobožnosti so namreč eno samo harmonično čaščenje Svete Trojice. 

Pobožnosti rastejo, se razvijajo, o tem ni dvoma. O tem pričuje zgodovina. Pobožnost, ki bi se ne opirala na dogmo, bi bila krivoverska. Skrivnosti, ki bi bile zgolj izrodek domišljije, ne morejo biti predmet prave pobožnosti. Resnica, brez katere ne bi bilo naše vere v učlovečeno božjo Besedo, ki nas je odrešila, je, da je naš Gospod živel na zemlji, na njej poučeval, trpel, vstal od mrtvih in po svojem Svetem Duhu ustanovil Cerkev. To je dejstvo, ki ne more rasti ali se spreminjati. Toda iz tega dejstva lahko skozi čas vzklije cela vrsta pobožnosti. Vsaka dogmatična opredelitev postane kmalu zarodek specifičnih pobožnosti. Učitelji Cerkve na eni in verno ljudstvo na drugi strani vplivajo drug na drugega, drug drugega spodbujajo in medsebojno sodelujejo, da se teologija bolj in bolj poglablja v neskončno bogat zaklad verskih resnic. Najrazličnejše pobožnosti vselej pritekajo iz istega vira božje resnice. Včasih teološke smeri versko resnico opredelijo še preden jo je v vsej polnosti dojela ljudska duša, včasih pa ljudska duša versko resnico izrazi prej kakor teološke šole, kot denimo pri Marijinem brezmadežnem spočetju. V vsakem primeru sta teologija in pobožno ljudstvo vedno v medsebojnem tesnem stiku in se drug od drugega ne oddaljujeta.

Besedilo je povzeto in prilagojeno po: Frederick William Faber, Duhovna rast krščanskega človeka, prev. Franc Terseglav (Ljubljana: 1943, angleški izvirnik 1854), str. 340–350.

Frederick William Faber (1814–1863) je bil angleški teolog in pesnik, iz anglikanstva se je spreobrnil v katolištvo in postal duhovnik pri Kongregaciji oratorija svetega Filipa Nerija (oratorijanci). Velja za enega izmed utemeljiteljev teologije duhovnosti.