»Poleg daru vere nima nobena druga
stvar duhovnega življenja višje vrednosti kot pobožnost.«
Pobožnost
je beseda, ki ima veliko pomenov, a žal jo ljudje le redko rabijo v pravem.
Navadno z njo označujejo le del tega, kar je pobožnost, ali samo kakšno
prigodno lastnost pobožnosti namesto njenega bistva. Tako na primer pravijo, da
ta ali ona oseba pobožnosti posveča preveč časa, medtem ko si premalo prizadeva
za svoje stanovske dolžnosti ali dela krščanske ljubezni. O stvareh, ki budijo
v duši resna čustva in neko slovesno ali celo junaško razpoloženje, pravijo, da
imajo na sebi nekaj pobožnega. Pri vsem tem je sicer nekaj resnice, a to
netočno izražanje povzroča zmedo v pojmih in zatemnjuje pomen pobožnosti.
Med
teologi vseh zgodovinskih obdobij Cerkve pomeni pobožnost posebno nagnjenje k
Bogu, zaradi katerega se človek predaja njegovemu čaščenju in se zaveže, da mu
bo služil. Sveti Tomaž Akvinski pobožnost najbolj jasno od vseh opredeljuje kot
voljo, da z veseljem brez odlašanja storimo vse, kar zadeva služenje Bogu.
Sveti Frančišek Saleški označuje pobožnost za neke vrste ljubezen, ki nas ne
nagiba samo k temu, da delamo dobro, ampak tudi, da to delamo z veseljem,
skrbno, pogosto in nemudoma. Pobožnost je dejanje volje, ki predpostavlja delovanje
razuma, ki voljo nagiba. Zunanji povzročitelj te kreposti je Bog sam, ki deluje
v naši duši po svoji milosti. Zunanji povzročitelj pobožnosti je Bog, notranji
pa meditacija. Učinki pobožnosti so: radost, nežnost, tenkočutnost srca in
notranji mir. Sveti Frančišek Saleški dodaja, da je pobožnost, čeprav je neke
vrste ljubezen, nekaj več kot samo ljubezen do Boga. Ta »nekaj več« je, da z
dobro voljo in živahnostjo storimo, kar nam veleva ljubezen do Boga. Pobožnost
je tako nekakšna duhovna urnost. Iz tega sledi, da je pobožnost resna stvar, ki
predpostavlja trdno in vztrajno voljo, ne pa sladkobna in visoko plapolajoča
vznesenost. Dobro bi bilo, da bi imeli o pobožnosti bolj teološko in manj
sladkobno dojemanje.
Teologi
razlikujejo med bistveno in prigodno pobožnostjo. Bistvena pobožnost je razumna
pripravljenost volje, da služi Bogu. Pri tem se volja ne opira na privlačne
čare domišljije ali čustev, ampak na načela vere, njene dogme in dušo spodbuja,
da se oklene služenja Bogu in v njem neomajno vztraja v vseh okoliščinah. Če v
duši ni bistvene pobožnosti, je vsaka druga zaman; brez nje ni vztrajnosti in
razumne vdanosti Bogu. Poleg daru vere nima nobena druga stvar duhovnega
življenja višje vrednosti kot bistvena pobožnost. Prigodna pobožnost pa je zgolj
stanje bistvene pobožnosti, ko jo Bog po svoji milosti obogati z izrednim darom
sladkosti. Ta sladkost pa ni toliko čutna, kolikor duhovna. Pomeni neko
oživitev našega duha, ki prihaja od zgoraj in ostane v njem. Prigodna pobožnost
kot duhovna sladkost poživlja bistveno pobožnost in ji daje več moči, da
premaguje težave.
Sedaj
ko smo opredelili pobožnost, se vprašajmo, po katerih znakih jo v dejanskem
življenju najzanesljiveje spoznamo. V prvi vrsti jo spoznamo po trdni volji, ki
se ne zanaša nase, temveč na božjo milost, in sprošča vse svoje moči. Resnično
pobožno dušo nadalje spoznamo po tem, da z veseljem in brez odlašanja stori
vse, kar Bog zahteva od tistih, ki mu hočejo služiti, da se loti tudi
najtežjega ali najbolj ponižujočega dela, da v svoji predanosti Bogu ničesar ne
zadržuje zase in si vnaprej ne daje plačila. Samo takšna pobožnost je vztrajna.
Izredne božje milosti, kakor na primer sladkost, pridejo in minejo, človeške
utvare se kmalu razgalijo, življenjske okoliščine se hitro spreminjajo, a
bistvena pobožnost ostane. Pobožnost se kaže tudi v trpljenju in
samopremagovanju. Medtem ko tudi druge stvari človeka spodbujajo k velikodušnim
dejanjem, je pobožnost edina, ki jih zmore tudi zares dokončati. Prava
pobožnost posvečuje vsa naša tudi najneznatnejša in najbolj vsakdanja dejanja.
Kdor je resnično pobožen, zna zatajevati sebe in svoje koristi ter jih
žrtvovati za Boga in višje življenjske cilje.
Pobožnost
je uresničevanje verskih načel. Krščanstvo in z njim pobožnost ni čaščenje
neosebnih stvari, ampak božjih oseb, ki se nam razodevajo v skrivnostih, ki so povečini del skrivnosti
bolečine in trpljenja. Tako so na primer Gospodovo otroštvo in trpljenje, sveta
evharistija, bolečine blažene Device Marije ali junaštva svetnikov stvari, ki
našo dušo posebej ganejo in nagibajo k najbolj goreči pobožnosti. Ves potek
božjega učlovečenja, vsa veličastna zgodovina našega odrešenja in vse, kar je
na zemlji doživela Kristusova Cerkev, vzbuja in neti to pobožnost, ki pretresa
srce, da se poglablja v skrivnosti, ki predstavljajo zmago, doseženo po
posvečenem trpljenju. Vsaka teh skrivnosti z vsemi svojimi lastnimi
značilnostmi in okoliščinami postane predmet posebne oziroma specifične
pobožnosti kot čaščenja. Vse specifične od Cerkve potrjene pobožnosti so med
seboj neločljivo povezane v skrivnosti Kristusovega učlovečenja, od katerega ne
smemo ločiti nobene izmed tistih posebnih skrivnosti, ki iz njega sledijo. Skozi
obliko in izraznost sleherne specifične pobožnosti kot čaščenja (od Srca
Jezusovega in Kristusovih ran do brezmadežnega Marijinega Srca in različnih
svetnikov) vselej čutimo Gospodovo trpljenje in slavo. Specifične pobožnosti so
tudi povezane s specifičnimi krepostmi. Sveti Duh vsakega vodi drugače, kakor
ustreza naravnemu značaju vsakega posameznika. Sveti Duh tako vsakega
razsvetljuje, da si izbere tisto, kar se mu najbolj prilega in mu najbolj
koristi na božji poti življenja. Tako imamo specifične pobožnosti in specifične
svetnike, ki nam pomagajo, da obrodimo prave sadove, ki so potrebni za našo
duhovno rast. Enotnost katoliške vere preprečuje, da bi bile naše specifične
pobožnosti enostranske. Vse pobožnosti so namreč eno samo harmonično čaščenje Svete
Trojice.
Pobožnosti
rastejo, se razvijajo, o tem ni dvoma. O tem pričuje zgodovina. Pobožnost, ki
bi se ne opirala na dogmo, bi bila krivoverska. Skrivnosti, ki bi bile zgolj
izrodek domišljije, ne morejo biti predmet prave pobožnosti. Resnica, brez
katere ne bi bilo naše vere v učlovečeno božjo Besedo, ki nas je odrešila, je,
da je naš Gospod živel na zemlji, na njej poučeval, trpel, vstal od mrtvih in
po svojem Svetem Duhu ustanovil Cerkev. To je dejstvo, ki ne more rasti ali se
spreminjati. Toda iz tega dejstva lahko skozi čas vzklije cela vrsta pobožnosti.
Vsaka dogmatična opredelitev postane kmalu zarodek specifičnih pobožnosti.
Učitelji Cerkve na eni in verno ljudstvo na drugi strani vplivajo drug na
drugega, drug drugega spodbujajo in medsebojno sodelujejo, da se teologija bolj
in bolj poglablja v neskončno bogat zaklad verskih resnic. Najrazličnejše
pobožnosti vselej pritekajo iz istega vira božje resnice. Včasih teološke smeri
versko resnico opredelijo še preden jo je v vsej polnosti dojela ljudska duša,
včasih pa ljudska duša versko resnico izrazi prej kakor teološke šole, kot
denimo pri Marijinem brezmadežnem spočetju. V vsakem primeru sta teologija in
pobožno ljudstvo vedno v medsebojnem tesnem stiku in se drug od drugega ne
oddaljujeta.
Besedilo je povzeto in prilagojeno
po: Frederick William Faber, Duhovna rast krščanskega človeka, prev. Franc
Terseglav (Ljubljana: 1943, angleški izvirnik 1854), str. 340–350.
Frederick William Faber (1814–1863)
je bil angleški teolog in pesnik, iz anglikanstva se je spreobrnil v katolištvo
in postal duhovnik pri Kongregaciji oratorija svetega Filipa Nerija
(oratorijanci). Velja za enega izmed utemeljiteljev teologije duhovnosti.