Strani

ponedeljek, 25. april 2016

Presveti zakrament - sv. Peter Julijan Eymard - III.



PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana Eymarda


3.
IMETI MORAŠ POSVEČUJOČO MILOST

Naj torej vsak sebe presodi
in tako jé od tega kruha in
pije iz keliha (1 Kor 11,28)

I.

         Sv. Rešnje telo je kruh sladkosti. Prvi pogoj, če ga hočemo biti deležni, je, da smo živi, to je v posvečujoči milosti božji. To je prvi in edini bistveni pogoj: da smo brez smrtnega greha.

         Gotovo je razen tega še primerno, da smo tudi brez odpustljivih grehov,[1] da smo pobožni in krepostni. Toda ne zahteva se to od vseh v enaki meri in velja bolj za redovnike kot za laike, bolj za človeka, ki živi sam zase, kot za takega, ki ima na skrbi družino. Splošni in nepreklicni zakon za vse pa je, da smo brez smrtnega greha.

         Ni se treba torej vdajati prevelikemu strahu in nepotrebni bojazni, kadar želiš iti k obhajilu. Si v milosti? Bi se red približal Jezusu in se z njim združil? Kar pridi! Če si kreposten, boš Boga še bolj slavil in boš na njegov sprejem še lepše pripravljen. Toda kdo more celó v tem primeru reči, da je popolnoma vreden? Resnično kreposten je, kdor ve, da ničesar nima. – Mar misliš, da smeš svoje kreposti, dobre lastnosti tehtati, da bi presodil, ali obhajilo zaslužiš? Globoko se ponižaj in obudi goreče hrepenenje, pa boš prav pripravljen.

         Vendar je najbolj važno, da imaš čisto vest, sicer postane kruh življenja – kruh smrti.

         Če pa greš k sv. obhajilu v smrtnem grehu, si bil mrtev že pred prejemom, po prejemu boš mrtev v dvojni meri. Ravno posvečujočo milost zahteva sv. Pavel, ko pravi: »Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha.« In ker so se nekateri obhajali, ne da bi imeli čisto vest, jim je dejal, da si svojo obsodbo jedo. Križali so v svojem srcu Jezusa, svojega sodnika. Sv. Rešnje telo je kruh živih. Tako nam zatrjuje Gospod, ko to skrivnostno napoveduje: »Jaz sem živi kruh. Kdor me jé, bo živel po meni.« To je dvoje življenj, Jezusovo božje življenje v duši in življenje duše v Jezusu.

         Ker je obhajilo združenje duše z Jezusom, je treba med obema edinosti, neke enakosti, ki je za združenje potrebna, saj se nasprotja ne združujejo. Luč ne trpi teme, življenje ne smrti. Jezus prihaja k nam živ, živi moramo biti tudi mi, drugače se z njim ne moremo združiti. Jezusa bi sicer za nekaj trenutkov vkovali v srce, toda kmalu bi odšel, mi pa bi se zoper njega pregrešili z božjeropnim nasiljem.

         Pazimo torej na ta bistveni pogoj: čistost vesti! Cerkev nam na tridentinskem koncilu krepko zabičuje in izrečno zabranjuje obhajilo, če nam vest očita kak smrtni greh in se nismo prej spovedali, naj bi bilo naše kesanje še tako veliko.

II.

         To dolžnost bi terjala od nas že sama dostojnost, čeprav bi Cerkev ne zahtevala tako izrecno čiste vesti. Obhajilo je pojedina, ženitnina Jagnjetova. Jezus Kristus nas vabi k svoji mizi in hrani s svojim lastnim mesom. Sam je gost in gostija, jé in je obenem jed.[2] Se torej smemo nedostojno vesti? Kdo bi bil tako drzen, da bi se povabilu odzval v nedostojni obleki? Pač nihče! Imejmo torej do Gospoda spoštovanje, kakor bi ga izkazovali najodličnejšemu gostitelju! Saj je to kraljevska gostija, kjer angeli obdajajo svojega Kralja. Čeprav so čisti, se pojedine vendarle ne morejo udeležiti. Če že nimaš njihove blesteče čistosti, pa imej vsaj čisto vest, kajti le s tem pogojem te bo Jezus pripustil k svoji mizi.

III.

         Pa tudi vse drugo nas poziva, da naj bomo pri obhajilu čisti. Si že kdaj videl otroke pri prvem sv. obhajilu? Kako lepi in nedolžni so otročiči, ko v dolgi vrsti stopajo k angelski mizi!

         Kako čist je kruh oltarja! Narejen je iz čiste bele pšenice, ki so ji izločili vse otrobe in jo zdrobili v belo moko; in kaj je čistejše od bele moke? Gospod bi si bil lahko zbral drugačno snov in drugačno barvo. Pa bi nam ne bila tako lepa podoba čistosti …

         Čistost vesti je za sv. obhajilo tako po sebi umljiva, da bi se gotovo zdrznil od strahu in bi rajši umrl, če bi ti kdo rekel, da moraš obhajilo prejeti s smrtnim grehom na duši.

         Še takrat, ko imaš na vesti le radovoljni odpustljivi greh, se ne upaš približati. Vendar pa lahko prideš, kajti odpustljivi greh nas ne stori hudo nevrednih sv. obhajila. Pa ne upaš si, ne čutiš se zadosti vrednega, nimaš tako lepe obleke, kot bi si želel, zato bi se rad oprostil. Prav to je znamenje tvoje rahločutnosti, dokazuje pa, kako je čistost vesti za obhajilo neobhodno potrebna.

         Poglej, kaj je storil Gospod pred zadnjo večerjo: »Vi ste čisti,« je rekel svojim apostolom, »toda noge imate prašne. Takoj vas bom umil, da boste popolnoma čisti.« In Gospod jim je umil noge. Brez dvoma prelep zgled ponižnosti, a tudi nauk še lepše čistosti!

         Tvoja duša bodi torej živa. Pravijo, da je bila za mučence najhujša muka, če so jih žive privezali k mrliču. Stokrat ljubša bi jim bila smrt kot pa ta muka. In res, nekaj strahotnega je taka nasilna zveza smrti z življenjem. Naj torej vežemo Jezusa Kristusa z mrličem? Ali mar hočeš pokopati Jezusa? Pa da bi bil vsaj grob nov in čist!

IV.

         Resnične kristjane pa bo najbolj nagibalo k čisti vesti tole: Jezus se tem bolj tesno združi z dušo, čim bolj čista je naša vest.

         Če si brez smrtnega greha, pride Jezus vate in živel boš od njegove milosti. Toda kakor Lazar, ki je bil sicer živ, a se ni mogel gibati, ker je imel ude zavite v povoje, tako tudi tebi obhajilo ne bo mnogo koristilo. Očiščuj se še bolj, pogostoma si obnavljaj moči in končno boš samega sebe docela premagal ter rodil milosti in dobrih del, kakor Jezus od tebe pričakuje.

         Kadar je obhajanec čist in prost celó radovoljnega odpustljivega greha, takrat Jezus v njem deluje močno in brez ovir. Razvname srce in vzdrami voljo, razsvetli duha in se tesno združi z njegovim srcem. Ko stopi v sobo prijatelja, ga ne odbija pajčevina, ampak mu ugaja prijeten vonj plemenitih željá in se zato v njej dolgo mudi. Tedaj se dogajajo med dušo in Jezusom neizrekljive reči. Duša se čudovito razneži in mu takole govori: »Vzemi vse, vladaj nad vsem in ljubiva se za vedno. Vekomaj ti hočem biti služabnica!«

         Da prihaja Jezus v naše duše tem rajši, čim bolj smo čisti, nam je v veliko tolažbo. Strašno bi namreč bilo, če bi se ravnal po naših dobrih delih in krepostih! Kaj pa so naše neznatne kreposti v primeri s krepostjo Boga vseh kreposti? Tako pa imaš čisto vest in si prizadevaš, da bi postala vse čistejša, kar Jezusu zadostuje, da bo z veseljem prišel v tvoje srce!

         To je delo, ki ga moramo vršiti v svojih dušah: ohraniti si čisto srce, odstraniti vse, kar bi nas pokvarilo, razsvetliti dušo in jo olepšati. To je pa tudi že sad sv. obhajila. Po njem se naša duša stalno združuje z Jezusom na zemlji in se tako začenja večno združenje, ki nas čaka v nebeški slavi.


[1] Malih grehov.
[2]Sv Hieronim, Epist. 28 od Hedibram, 2.

Ni komentarjev:

Objavite komentar