Gvinejski
kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino
zakramentov, ki ga je na to mesto leta 2014 postavil papež Frančišek, je lansko
pomlad na številnih okroglih mizah predstavljal svojo novo knjigo z naslovom Bog ali nič: pogovori o veri (naslov
francoskega izvirnika: Dieu ou rien: Entretien sur la foi). Ob eni izmed tovrstnih priložnosti je bil 9.
marca 2015 na ameriškem medkonfesionalnem portalu Aleteia objavljen ekskluzivni intervju z omenjenim kardinalom, v
katerem je kot prefekt Kongregacije za bogoslužje nemalo besed namenil tudi tradicionalni
obliki rimskega mašnega obreda oziroma obveznem spoštovanju motuproprija Summorum pontificum papeža Benedikta
XVI.
V marčevskem intervjuju kardinal opozarja, da drugi
vatikanski koncil ni nikoli zahteval zavrnitve katoliškega liturgičnega
izročila, še manj odpovedi latinskemu jeziku ali ukinitve t. i. tridentinske
maše, ki je navdihovala desetine generacij svetnikov in katere zadnjo redakcijo
predstavlja Rimski misal Janeza XXIII. iz leta 1962. V tem oziru poudarja, da
morajo biti občutljivosti vernikov, navezanih na tradicionalno oziroma izredno obliko
rimskega obreda, upoštevane, kar nadalje pomeni, da motuproprij Summorum pontificum iz leta 2007 (skupaj
s spremnim pismom in navodilom Universae
ecclesiae) ni stvar izbire, temveč ga morajo kot del cerkvene zakonodaje
zvesto izpolnjevati vsi krajevni ordinariji (škofje) rimskega dela katoliške
Cerkve. Temu dodaja misel, da Summorum
pontificum zasleduje dva poglavitna cilja: spodbujati spravo znotraj Cerkve
same, kjer imajo verniki pravico slaviti Boga na sebi ljub način (bodisi po
novi bodisi po tradicionalni obliki), in spodbujati skrb za liturgično lepoto,
ki pričuje o neskončni svetosti in skrivnosti evharistije.
Podobne
liturgične tematike se je lotil tudi v intervjuju za vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano z dne 12. junija
2015. V tem intervjuju svari zlasti pred napačnimi interpretacijami dokumenta Sacrosanctum concilum iz leta 1963 – to
je konstitucije drugega vatikanskega koncila, posvečene takrat napovedani
reformi rimske liturgije, na katero se je skliceval pokoncilski Rimski misal
Pavla VI. iz leta 1969. Kardinal med drugim zatrjuje naslednje: »Liturgija je
po svojem bistvu Kristusovo dejanje. Če to ključno načelo ni sprejeto v veri,
obstaja verjetnost, da liturgija postane človeško početje, samo-slavljenje
določene skupnosti.« In nadaljuje: »Participatio
actuosa [dejavna soudeleženost] potemtakem ne sme biti razumljena kot
potreba, da se nekaj počne. Na tej točki je bil nauk koncila pogosto
izkrivljen. V resnici gre za to, da nas Kristus potegne in pridruži svoji
žrtvi.« Kardinalovo pojasnjevanje se nato prevesi tako v kritiko duhovnikov, ki
stavijo na svojo liturgično »kreativnost« in sebe postavljajo za središče
liturgičnih opravil, kot tudi laikov, ki zmotno mislijo, da morajo biti pri
maši vseskozi z nečem zaposleni. Pri tem izpostavlja naslednje: »Sveto zrenje
in radostni strah božji zahtevata našo tišino v prisotnosti božanskega
veličastva. Pogosto se pozablja, da je sveta tihota eno izmed sredstev, ki ga
je ponudil koncil, da bi spodbudil soudeleženost vernikov.«
V
nadaljevanju intervjuja za L'Osservatore
Romano se kardinal posveti vprašanju maševanja ad orientem, to je maševanja proti liturgičnem vzhodu, kjer je
ljudstvo skupaj z duhovnikom istočasno obrnjeno v isto smer, v smer križanega
in vstalega Gospoda. »S koncilsko konstitucijo je povsem skladno in celo
primerno, da se med spokornim obredom, med petjem Slave, med molitvami in med
evharistično molitvijo vsi, duhovnik in ljudstvo, skupaj obrnejo proti vzhodu,
da bi tako izrazili svojo voljo po soudeleženosti pri delu čaščenja in
odrešenja, ki ga je izvršil Kristus.« Temu dodaja pomenljivo praktično
priporočilo: »Takšen način izvajanja obredov je primerno uveljaviti v stolnih
cerkvah, kjer mora biti liturgično življenje zgled vsem ostalim.« V danem
kontekstu opozarja pred splošnim neupoštevanjem koncilske konstitucije glede
ohranjanja latinskega jezika. »Verniki morajo znati v latinščini skupaj
izgovarjati ali peti tiste nespremenljive mašne dele, ki jim pritičejo.« Od tod
nadaljuje s pozivom, naj liturgija preneha biti področje neposlušnosti do
uradnih cerkvenih navodil.
Glede
odnosa med novo in tradicionalno obliko rimskega obreda v prvi vrsti poudarja,
da koncilske konstitucije o bogoslužju ni mogoče brati skozi »hermenevtiko
preloma«, saj je v tem oziru »napačno misliti, da izredna oblika rimskega
obreda izhaja iz drugačne teologije«. Da bi se pokazalo na dejstvo, kako sta
nova in tradicionalna oblika »v kontinuiteti in brez medsebojnega nasprotja«,
bi bilo po kardinalovem mnenju v naslednjo redakcijo Rimskega misala Pavla VI. smotrno
vstaviti dodatek, ki bi mašniku znotraj nove oblike dovoljeval uporabo
spokornega in evharističnega obreda iz tradicionalne oblike. »Če bomo živeli v
tem duhu [medsebojnega dopolnjevanja], bo liturgija prenehala biti kraj
rivalstva in kritike,« ter namesto tega postala kraj, v katerem smo dejavno
soudeleženi pri nebeški liturgiji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar