Gospod nas kliče v vsaki starosti in v vsakem stanu – 2. del

Veliko je mladih ljudi, ki se potem, ko so se dali zapeljati in že privadili na pregrešno veselje, ne dajo več spreobrniti ne z žuganjem, ne z lepimi opomini. »Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ob šestih ven« (opoldne) »in jih zopet našel veliko brez dela.« Ob dvanajstih je preteklo že pol dneva in tako je preteklo mlademu človeku pri dvajsetih in tridesetih letih pol življenja. Sonce opoldne najbolj pripeka in leta mladosti med dvajsetim in tridesetim letom so za človeka najbolj nevarna – svet nasploh uči, da mora biti mlad človek vesel. Spačeno nagnjenje in pregrešne želje do vsega, kar je prepovedanega, dobijo ob tem času veliko moč in so ravno sedaj najhujše. Če je tudi do zdaj služil Bogu, se vendar marsikateri mlad kristjan v teh letih popači. V teh letih je izgubljeni sin vzel del svojega premoženja, ljubega očeta zapustil in s hudobnimi tovariši zapravljal premoženje svojega očeta, dokler se mu niso ob lakoti in v uboštvu odprle oči. Ravno tako se danes dogaja marsikateremu izgubljenemu sinu in hčeri: z grehom se od Boga loči, zapravlja na duši prejete milosti in dobrote ter se izgublja v pregrešnem uživanju in posvetnem veselju in si naposled nakoplje tolikšno uboštvo in sramoto.

Predragi mladenič, mladenka! Že pol tvojega življenja je prešlo, pol dneva, ki ti ga je Bog določil za delo, je že skoraj minilo. Koliko si že storil za svojo dušo, za svoje zveličanje? Glej, Bog te kliče: »Kaj stojiš tukaj brez dela, pojdi v moj vinograd!« Vinograd, ki ga moraš obdelovati, je tvoje srce. Glej, ta vinograd pa je že ves preraščen s trnjem in plevelom pregreh in hudobij. Pojdi, podaj se po poti za Jezusom! Iztrebi iz svojega vinograda, svojega srca plevel in trnje pregreh, ki duší dobri sad bogaboječnosti. Kolikor bolj boš odlašal to storiti, toliko težje in hujše delo te čaka zanaprej. Če se ti zdi pretežko, da premagaš toliko skušnjav in nevarnosti, da zatreš svoje hudobne želje in misli, se zazri v dobre zglede drugih, ki so ravno v tvoji starosti premagali svet in svoje strasti (sv. Avguštin, sv. Marija Magdalena …). Reci sam sebi, kakor je rekel sv. Avguštin: »Če so zmogli ti, zakaj ne bi tudi jaz?« Bog te kliče, mladi človek! Ne puščaj v ravnodušnosti njegovega ljubeznivega glasu! Pa vendar, o Bog, kliči, le kliči mladega grešnika, saj je le malokdo, ki te hoče slišati!

 

»Gospodar,« pravi Jezus, »je šel ven zopet ob devetih« (ob treh popoldne) »in zopet najde veliko ljudi na trgu postajati brez dela.« Tako zapravi marsikdo svoja mlada leta, pride čez polovico in se začne bližati starosti in koncu življenja – pa vendar še ni začel služiti Bogu.

Med takimi nevestnimi kristjani so včasih preveč zamišljeni starši, očetje in matere. Pri njih se sicer začenja izgubljati nespametno in nezmerno nagnjenje do posvetnega, ko druge večje skrbi preženejo mlado nespokojnost in nespamet. Toda drug stan in druga starost naklanjata človeku tudi druge dolžnosti. Kako bo kristjan prav opravljal dolžnosti svojega stanu, če je od svoje mladosti živel svojevoljno in spačeno? Kaj se torej zgodi? Skrbi, kako bo preživel sebe in celo družino, zapeljejo očeta in gospodarja hiše v druge napačnosti, na katere do zdaj še nikoli ni mislil. Misli si, da  je za grehe svojih mladih let že dosti storil, ker jih je opustil, ker se mu ne ljubi več tako živeti, kakor je nekoč živel. Ob tem začne svoje srce navezovati na časne dobrine. Na Boga, na svojo dušo in na svoje zveličanje misli ravno tako redko, kakor nekdaj, ko je bil mlajši. V svojih mladih letih je bil morebiti nečist in nezmeren; sedaj je začel biti lakomen in krivičen do bližnjega. Več kot pol življenja je že zapravil in vendar še brez skrbi živi za svojo dušo. Še ob treh popoldne stoji na trgu brez dela.

Poslušaj torej, kristjan, božji glas, ki te kliče in vabi, da greš delat v njegov vinograd. Premisli, koliko časa že hodi Gospod iskat sadove na tebi, v vinogradu tvoje duše in ga še ne najde. Še malo časa imaš, da za svojo dušo kaj storiš, saj se bo kmalu začel večer tega dneva, ki ti ga je Bog določil. Prav je, da skrbiš za potrebni živež, zase in za svojo družino. Toda nikar ne pozabi, da je duša neumrljiva, da je duša imenitnejša kakor telo, imenitnejša, kakor ves svet. Skrbi torej najbolj za svojo dušo in za zveličanje svojih otrok in podrejenih! Obdeluj Gospodov vinograd, da najde obilno sadu na njem, ko pride, in boš tako upal vstopiti v večno veselje.

Če človeka prav premislimo, spoznamo, da je vendar neizrečeno slab in neizrečeno hudoben, če mu Bog ne daje svoje milosti. Kdo bi si mislil, da je mogoče, da more kdo, ki vidi, kako se mu smrt vsako ura bliža, biti vendar še len in zanikrn in noče za svoje zveličanje ničesar storiti? »Gospodar je šel eno samo uro, preden se je dokončalo delo dneva, in jih je našel zopet nekaj lenih stati ter jim reče: ''Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?''« Toda kakor je človeška hudobija velika, tolikšna je božja milost in dobrota. Tudi tem lenim ljudem je rekel gospodar, naj gredo vsaj še to zadnjo uro delat in ko je bilo delo dokončano, je zadnje tako plačal, kakor prve.

Stari mož, mati! Mar ne vidiš svoje podobe pri teh zadnjih zanikrnih delavcih? Ves dan so stali in niso nič storili. Tudi zate se je že približal večer tvojega življenja in če se ozreš na svoje preteklo življenje, vidiš, koliko dobrih del bi lahko storil? Veliko si počel in storil svoje dni, samo za svojo dušo najmanj ali skoraj nič; veliko si se potil za ta svet, malo ali celo nič za nebesa. Morda se še nisi spokoril za grehe svoje mladosti? Morda še danes žališ Boga z nejevoljo, z nepotrpežljivostjo, s sovraštvom med ljudmi? Kdaj boš ubogal božji glas in šel vsaj zadnjo uro dneva delat v vinograd svojega Gospoda? Bog je do tebe neskončno milostljiv in usmiljen, da te pusti zadnjo uro, samo eno uro delati v njegovi službi. Boš zato še zaničeval njegovo dobroto do trde teme, do smrti in raje ostal njegov sovražnik? Začni delati pokoro za vse svoje grehe, očisti svoje srce, poboljšaj svojo voljo, da boš vsaj pred smrtjo, četudi je že zelo pozno, rešil svojo dušo pogube!

Tako, predragi, nas Bog kliče v svojo službo v vsaki starosti in v vsakem stanu – zgodaj zjutraj, kakor hitro se zadevamo pameti, ob devetih, opoldne, ob treh in po peti uri popoldne. To pomeni: Bog kliče otroke, mladeniče, odrasle in stare. Nihče ne sme preslišati Božjega glasu, tudi tisti, ki bi bil še tako blizu smrti, ne sme izgubiti zaupanja v božjo milost. 

Noben grešnik se mlad bolj ne zaplete v grehe, kakor se je sveti Avguštin. Pa vendar ga je Bog poklical v svojo milost in sveti Avguštin je poslušal božji glas in se spokoril. Tudi tebi, mladi kristjan, se ni nemogoče poboljšati, če hočeš slišati božji glas in delati v Gospodovem vinogradu za svoje zveličanje. Ravno tako tudi ti, stari človek, najdeš milost pred Bogom, če začneš vsaj zadnje dni Bogu prav in zvesto služiti in delati pokoro.