»Nebeško kraljestvo je namreč podobno
hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd.« (Mt 20,1)
Bog
hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice. To resnico
je Jezus, naš Učitelj in Zveličar, velikokrat ponovil svojim učencem, tudi
takrat, ko jim je kazal nebeškega Očeta v mnogoterih podobah. Sedaj ga je kazal
v podobi kralja, ki je sinu pripravil svatbo in jih je veliko povabil na
gostijo; drugič v podobi usmiljenega očeta, ki je zopet z velikim veseljem
sprejel svojega nehvaležnega sina, ki ga je zapustil; spet drugič v podobi
gospodarja, ki je ves dolg odpustil svojemu hlapcu, ki ga ni imel s čim
poplačati. V tem evangeljskem odlomku pa nam ga kaže v podobi gospodarja, ki je
najemal delavce za svoj vinograd in ni le po zasluženju plačal tistim, ki so
delali cel dan, temveč tudi tem, ki so bili le pol dneva – nekateri po tri ure,
nekateri pa le po eno uro v vinogradu. Slednjim je za njihovo delo plačal ravno
toliko, kakor prvim. Vsi ti nauki bi morali grešnike nagibati k poboljšanju
svojega življenja, vse pa k zvesti božji službi. Nobenega grešnika Bog ne
zavrže, temveč ga še vzame v svojo službo in milost, če, brž ko ga pokliče,
posluša njegov glas in mu sledi. Le tisti grešnik, ki trdovratno zaničuje božjo
milost in dobroto, ne more imeti upanja, da bi božjo milost kdaj dosegel.
Človekovo
življenje je kakor delovni dan, po katerem pride za marljive delavce večna
nedelja v nebeškem kraljestvu. Vsa leta, ki jih še tako star človek doživi,
preidejo hitro, in če se ob koncu svojega življenja ozre nazaj, vidi, da so
njegovi dnevi prešli kakor dim in senca; zdi se mu, da je celo njegovo
življenje kot en sam dan, ki je pretekel.
Če
je bilo človekovo življenje grešno, veselo in kratkočasno, ker je iskal le
veselje in kratkočasje, nima na koncu življenja nič drugega, kakor težko vest,
ker je užival le pregrešno veselje, dobrega pa nič storil. Zdi se mu, da je
njegovo veselje tako hitro minilo, kot če bi šel za en dan k svojemu prijatelju
na gostijo, ves dan zapravil in nič dobrega storil. In ker se je predolgo
mudil, noč pa se je že začela, ne more nič ves storiti – ves dan je izgubljen
dan.
Če
pa je človek vse svoje življenje skrbno delal za svoje zveličanje, četudi je
veliko pretrpel in prestal, četudi so ga povsod zadele nesreče ter zatirale
težave in zoprnosti, je vendar tudi njemu vse minilo in preteklo, kakor
pridnemu delavcu preide en sam težaven dan in se veseli, da je delo končano in
bo gotovo prejel svoje trdo zasluženo plačilo. Ob vsakem trudu in trpljenju je
bil njegov dan srečen dan.
Za
ta delovni dan nam Bog, naš Oče in naš Gospodar, dá delo v svojem vinogradu, ko
nas vse vabi na delo. Blagor tistemu, ki v Božjem vinogradu, to je v Cerkvi,
pridno dela, ker bo ob koncu dneva, ob smrti, prejel zasluženo plačilo. Gorje
pa tistemu, ki celi dan brez dela stoji na trgu, želi veliko za svet, za nebesa
pa nič ne stori, ker ga bo noč prehitela in ne bo imel več časa, da bi si kaj
zaslužil. Če je kdo že veliko, morda že pol dneva zamudil, naj poskrbi vsaj
toliko, kolikor mu je dneva ostalo, da ga obrne v delo in marljivost. Jezus je
rekel: »Delajte, dokler je še dan, pride noč, ko nihče ne more delati.« (Jn
9,4)
Gospodar
je šel zgodaj zjutraj in poslal delavce v svoj vinograd. Bog nas je že zgodaj v
mladosti vzel v svojo službo, kakor hitro smo se zavedali pameti, ko smo začeli
ločevati hudo od dobrega. Kdor svojo krščansko dolžnost ohrani, kdor od svojih
mladih let Bogu služi, je zgodaj zjutraj ob prvi uri že v Gospodovem vinogradu.
Takih ni veliko (Devica Marija, sveti Jožef, sveti Tobija, Suzana, egipčanski
Jožef, Zaharija, Elizabeta, sveti Janez Krstnik, sveti Alojzij…). Veliko jih pa
je, ki o vinogradu in Gospodarju nočejo nič vedeti in hočejo ves dan postopati
brez dela.
Gospodar
je šel ven ob treh, pravi sveti evangelij, to je ob devetih dopoldne. Tri ure
je že preteklo, ko zagleda nekaj ljudi stati na trgu brez dela in jim reče:
»Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« (Mt 20,4) Kdo so ti,
ki jih je gospodar našel stati brez dela ob devetih? Mladi ljudje, ki so že
potratili nekaj časa svojega življenja, nič storili za Boga in svojo dušo.
Najdejo se zanikrni starši, ki svojih najimenitnejših dolžnosti ne
izpolnjujejo, ne bdijo nad svojimi otroki, jim preveč zaupajo in jih prepuščajo
njihovi volji. Otroci večkrat še v rani mladosti izgubijo starše in jih noben
drug ne vzame v pravo skrb. Tako se zgodi, da v svoji nevednosti, v nevarni
priložnosti in med zapeljivimi sovrstniki Boga prej žalijo, kakor da bi ga dobro
spoznali; svojo nedolžnost prej izgubijo, preden se zavedajo, da jo je treba
varovati. Tisti čas, ko bi se moralo mlado in mehko srce še v dobrem vaditi,
zamudijo in se navzamejo posvetnega duha, malopridnosti in hudobije. Bog se
takih iz nevednosti zapeljanih otrok usmili in jih s svojo milostjo pokliče v
svojo službo. Bog jim omogoči, da v tej ali oni priložnosti tudi mladi
spoznajo, da so zašli in se podajo v božjo službo (sv. Ignacij, sv. Frančišek,
sv. Bernard …). Srečni otroci, ki zapustijo hudobijo, kakor hitro jo spoznajo
in ne dovolijo, da bi jih grešna navada zapletla v vezi, iz katerih se je
pozneje tako težko iztrgati. Starši bodo pravi angeli varuhi svojih otrok, če
bodo skrbeli, da otroci ostanejo na pravi poti ali da jih hitro popeljejo na
pravo pot, kakor hitro jih na napačni zalotijo. Kakor je velika pregreha, ki jo
Jezus ostro obsoja, če kdo otroka pohujša, ravno tako je veliko dobro delo, če
kdo zapeljanega zopet pripelje na pravo pot.
Ni komentarjev:
Objavite komentar