Kardinal Raymond Leo Burke o katoliški »krizi moških« in kako ukrepati – 1. del

S kardinalom se je pogovarjal Matthew James Christoff.

Pred kratkim me je doletela velika čast, da sem lahko opravil privatno avdienco pri njegovi eminenci kardinalu Raymondu Leou Burkeu in se z njim pogovoril o stanju ameriškega moškega katoličana (situacija je podobna po vsem zahodnem svetu, op. p.).

Matthew James Christoff: Vaša eminenca, v veliko čast nam je, da smo lahko z Vami. Danes bi radi govorili o stanju katoliških moških v ZDA in o tem, kako jih vključiti v novo evangelizacijo. Vaša eminenca, bi lahko na začetku orisali stanje moških v katoliški Cerkvi danes?

Kardinal Raymond Leo Burke: Mislim, da v zadnjih petdesetih letih obstaja v Cerkvi velika zmeda med moškimi, ki so poklicani v zakonski stan, in med moškimi nasploh. To je sicer sad mnogih sprememb, a vseeno je radikalni feminizem že od 60. let prejšnjega stoletja močno napadal tako Cerkev kot družbo in s tem moške potisnil v ozadje.

Na žalost je radikalni feminizem močno vplival tudi na Cerkev, jo silil k nenehnemu reševanju ženskih vprašanj na račun obravnavanja kritičnih vprašanj za moške – kot je npr. pomen očeta v zakonski zvezi ali izven nje, pomen očeta za otroke, pomen očeta kot duhovnika, odločilni učinek možatega značaja, poudarek na talentih, ki jih Bog daje moškim za dobrobit celotne družbe. 

Pomen in dobre plati moškega so postale skrite in zaradi različnih praktičnih razlogov pozabljene. To se je zgodilo kljub dejstvu, da ima Cerkev na tem področju dolgo tradicijo, posebej s pobožnostmi na čast sv. Jožefu, poudarjanjem moškega značaja in človeka, ki svoje življenje popolnoma posveti domu, je pripravljen viteško braniti ženo in otroke ter delati, da preživi družino.

Vse te plemenite značilnosti moškega spola so zelo pomembne za otroke, da jih opazujejo in ob njih rastejo ter zorijo. Zdrav odnos do očeta otrokom pomaga, da se pripravijo na prehod od materine nežne ljubezni do izgradnje discipline, s čimer se otrok izogne pretirani samovšečnosti. To zagotavlja, da se je otrok sam zmožen opredeliti do drugih, kar je ključnega pomena tako za dečke kot deklice. 

Otrokov odnos z očetom je ključen za spoznanje samega sebe, kar se dogaja, ko otrok odrašča. Potrebujemo močno in iskreno vez z materjo, a hkrati je potreben odnos z očetom – ki je že po naravi malo bolj oddaljen, a prav tako ljubeč – da tako naše življenje discipliniramo. Oče otroka uči živeti nesebično in sprejeti žrtve, ki so potrebne, da bi bili iskreni do Boga in drugih.

Spomnim se mladeniča, ki mi je sredi 70. let povedal, da se boji poroke, in sicer zaradi radikalnih in vase zagledanih žensk, ki so bile takrat v porastu. Mladeniči so bili takrat prepričani, da zakon zaradi neprestanih in trmastih zahtev žensk po pravicah preprosto ne bo deloval. Ta prepad med moškimi in ženskami postaja od takrat naprej vedno večji.

Moški, ki zlorabljajo ženske, niso pravi moški, ampak lažni možje, ki izkoriščajo svojo moško naravo za zlorabo žensk.

Krizo med moškimi in ženskami je dodatno poglobil tudi propad kateheze v Cerkvi. Mladeniči odraščajo brez prave izobrazbe o svoji veri in svojem poklicu. Niso poučeni, da so ustvarjeni po podobi Boga – Očeta in Sina in Svetega Duha. Ne poznajo vseh kreposti, ki jih delajo moške in bi z njimi izpopolnili dar moškosti.

Stvari je še dodatno poslabšal puhel, površinski katehetski pristop do vprašanj o spolnosti in naravi zakona.

V istem času je v družbi prišlo do eksplozije pornografije, ki je za moške že tako nevarna, ker grozljivo uničuje njihov realni pogled na spolnost. Pornografija moškega in žensko privede k temu, da spremenita odnos do spolnosti in jo ločita od zakonske zveze.

V resnici je dar spolne privlačnosti usmerjen k poroki, spolno občevanje naj bi praviloma pripadalo le zakonski zvezi. Toda celoten svet pornografije je uničil mladino in jo pripravil k verjetju, da je njihova spolnost le za njihovo zabavo in užitek, kar se nadaljuje v izčrpavajočem poželenju, ki je eden izmed sedmih naglavnih smrtnih grehov.

Dar spolnosti se je sprevrgel v potešitev lastnih potreb, običajno z drugo osebo, bodisi v hetero ali pa v homoseksualni zvezi. Moški, ki ni pravilno seznanjen z moško identiteto in z očetovsko figuro, bo sčasoma postal nesrečen. Takšni slabo oblikovani moški postanejo zasvojeni s pornografijo, menjavanjem spolnih partnerjev, alkoholom, drogo in različnimi drugimi odvisnostmi. Prav tako v tej mešanici.... Sem se preveč razgovoril?

Matthew:  Ne, ne. [smeh]

Kardinal Burke: To žalostno zmedo je dodatno poslabšalo opuščanje skupnega družinskega življenja. Kultura je postala zelo materialistična in osredotočena na potrošnika, kar je starše primoralo, da delajo dolge ure. Potrošniška miselnost je tudi vsilila idejo, da mora biti vsak otrokov dan napolnjen z raznimi aktivnostmi: šola, šport, glasba in različne druge aktivnosti vsako popoldne v tednu. 

Vse te stvari so same po sebi dobre, toda izgubile so zdravo mero. Domače življenje, kjer otroci preživijo nekaj skupnega časa s starši, je za mnoge družine izgubljeno. Družine so prenehale jesti skupaj. Spomnim se, kako nas je oče učil olike pri družinski mizi. Čas, preživet v klepetu s starši, je bil zelo pomemben za mojo osebno rast. Kot mlademu duhovniku mi je bilo zelo težko poslušati otroke, ki so mi pripovedovali, da se redko pogovarjajo z očeti, če pa se že pogovarjajo, to opravijo na hitro.

Družine bi morale imeti vsaj en skupen obrok v tednu, kjer bi se vsa družina zbrala skupaj. Fant ali mlad moški težko razvije pravo moško identiteto in moške vrednote, če ne živi z očetom in materjo, kjer lahko v domačem okolju okusi edinstveno sožitje med moškim in žensko, kjer je človeško življenje dobrodošlo, se lahko razvija in neguje.

Vse te negativne sile so se združile in moškega močno ranile.

Žal Cerkev ni dovolj učinkovito odgovorila na te rušilne sile, ki so prišle iz posvetne kulture. Namesto tega je postala preveč pod vplivom radikalnega feminizma in povečini ignorirala resne potrebe moških.

Za mojo generacijo so bili samoumevni številni blagoslovi, s katerimi smo bili blagoslovljeni po trdnem družinskem življenju in cerkvenem nauku. Prav ta generacija pa je pozneje dopustila, da je vsa ta neumna spolna zmedenost, radikalni feminizem in propad družine prodiral dalje, ne da bi se zavedala, da s tem prihodnjim generacijam odtegujemo darove, ki smo jih sami prejemali kot blagoslov.

Močno smo ranili trenutne generacije. Kot škofu so se mi mladi večkrat pritožili, zakaj o teh rečeh ne govorimo. Zakaj nismo dobro poučeni o maši, spovedi in drugih pobožnostih? Te stvari so ključne za duhovno življenje in človekov značaj.

Obiskovanje nedeljske maše, opravljati spoved, kot družina skupaj vsak večer moliti rožni venec, skupaj obedovati – vse te reči dajejo smernice v življenju kristjana. Učiti, da ni moško preklinjati ali biti bogokleten, da je potrebno biti vljuden in prijazen do drugih se na prvi pogled ne zdi veliko, ampak vse to tvori značaj moškega. Veliko od tega je bilo izgubljeno.

Matthew: Vaša eminenca, kakšen je bil vpliv katoliške »krize moških« na Cerkev?

Kardinal Burke: Cerkev je postala zelo feminizirana. Ženske so prekrasne, to je jasno. Zelo naravno se odzovejo vabilu, da bi bile aktivne v Cerkvi. Če odštejemo duhovnike, so cerkve postale polne žensk. Aktivnosti v župniji in celo liturgiji so zapadle pod vpliv žensk in postale tako feminizirane, da s tem odbijajo moške.

Moškim se aktivno sodelovanje v Cerkvi velikokrat upira. Poženščeno okolje in pomanjkanje cerkvenega interesa po večji vključitvi moških je privedlo do velikega odpada moških.

Na primer, postalo je politično nekorektno, da govorimo o vitezih oltarja, o ideji, ki se tiče mladih fantov. Vitezi oltarja poudarjajo idejo, da se fantje viteško darujejo za obrambo Kristusa na oltarju in svetih reči Cerkve. Ta ideja dandanes marsikje ni več dobrodošla.

Vidik cerkvenega življenja, ki poudarja moške oblike pobožnosti in žrtvovanje, je izgubil poudarek. Pobožnosti, ki zahtevajo čas in trud, so bile preprosto opuščene. Vse je postalo tako enostavno – ko pa so stvari enostavne, se moškim ne zdi vredno, da bi se z njimi ukvarjali.

Bile so in še vedno so resne liturgične zlorabe, ki moške odbijajo.

Marsikje je maša postala klerocentrična, kot nekakšna duhovnikova predstava. Takšen tip zlorabe vodi do izgube občutka za sveto, maši odvzema ključno skrivnost. Kristusov prihod na oltar kot daritev na Kalvariji se izgubi. 

Razmah liturgičnih eksperimentov po II. vatikanskem koncilu, ki jih koncil večinoma sploh ni naročil, je mašo oropal vseh natančnih določb presvete Skrivnosti, ki so se razvijale skozi stoletja. Maša je postala nekaj popolnoma domačnega, opravljena s strani ljudi; s tem se je zabrisala nadnaravna Skrivnost.

Izguba svetosti pripelje do izgube udeležencev obeh spolov. Vendar verjamem, da je moške izguba svetega še bolj odbila. Jasno je, da mnogi nimajo globoke liturgične duhovnosti; tako danes mnogi moški niso povabljeni k služenju pri oltarju.

Intervju je bil prvotno objavljen 5. januarja 2015 na spletnem portalu »The New Emangelization«: POVEZAVA