Razločevanje poklicanosti in past ukvarjanja s samim seboj

Splošno priznano dejstvo o slabljenju in pomanjkanju vere v zahodnem svetu se izkazuje tudi v vse večjem primanjkljaju novih duhovnih poklicev (duhovnikov, redovnikov/redovnic), ki po logiki stvari ne morejo ustrezno nadomestiti svojih že tako maloštevilnih in obremenjenih starejših sobratov. Primanjkljaj novih duhovnih poklicev ni zgolj posledica slabitve ali pomanjkanja vere, temveč tudi določenih psiholoških vzorcev, stekajočih se v nezmožnost sprejemanja zahtevnejših odločitev. Preveč mladih katolikov (izmed tistih, ki še ostajajo zvesti Cerkvi) se namreč v varni družbi prijateljev otožno predaja nikoli končanemu iskanju samega sebe in splošnega življenjskega udobja, pozablja pa tako na vselej delujočo božjo milost kot tudi realistično zavedanje o neizogibnosti tveganih korakov, brez katerih se nikoli nič ne more obrniti na bolje.

Težava nekakšnega »večnega iskanja« ali »večnega razločevanja« pogosto nima nič opraviti z njihovo pobožnostjo in dobrimi nameni, marveč z napačnim dojemanjem t. i. božjega klica. Pri razločevanju slednjega se neprenehoma opirajo na čustveno podporo prijateljev in obenem tavajo od svetovalca do svetovalca, od duhovnega vodje do duhovnega vodje. Njihova drža ni iskanje in upoštevanje Boga, ampak ukvarjanje z lastnimi nestanovitnimi čustvi. Njihova drža v resnici ni razločevanje, ampak sanjarjenje. Tovrstni psihološki vzorci, v katere so ujeti mladi katoliki, niso toliko stvar njihovih namer, kakor predvsem postmoderne narcisoidne in kratkotrajnost slaveče kulture s propagiranjem takšnih in drugačnih psihoterapevtov, svetovalcev, zdravilcev itd. Predpostavka, da se posameznik nahaja v stanju stalnega nezadovoljstva in nesposobnosti reševanja lastnih ali družinskih težav, z vso silovitostjo žal deluje tudi v Cerkvi, kjer je povprečna nedeljska pridiga zgrajena na temelju tolaženja in čustvenih izbruhov v imenu neke nedoločene ljubezni pod krinko tiste prave, žrtvovanjske, Kristusove.

Ključna težava omenjenega napačnega razločevanja, takšnega razločevanja, ki se vrti okoli lastnih čustev,  je v pričakovanju izrednih dogodkov oziroma nezaslišanega božjega posega, čutno zaznavnega klica kot nadvse očitnega zagotovila za miselno in čustveno jasnost. Ker je Bog vsemogočen, lahko deluje tudi na takšen način, a vseeno največkrat ubira bistveno manj vsiljive in senzacionalne poti – deluje skozi vsakdanje okoliščine in priložnosti, skozi vsakodnevno molitev in seveda sveto mašo, skozi srečevanje z ljudmi, ob upoštevanju posameznikovih talentov, ki mu jih je podelil, njegovih študijskih ali poklicnih in interesnih dejavnosti. Čas za vse izredno in presunljivo praviloma dozori šele takrat, ko je tisto, kar je običajno, že opravljeno ali doživeto. Nekaj podobnega velja tudi za začasno bivanje v semeniščih in redovnih hišah: praksa »pridi in poglej« je žal močnejša od prakse »ostani in moli«. Poklicanost se ne bo izčistila z nenehnim gledanjem v lastno notranjost, temveč z nenehno molitvijo in opazovanjem okolja, za katerega smo se (sprva začasno) odločili. Razločevanje poklicanosti je prvenstveno razumski proces, ki ob upoštevanju cerkvenega nauka in božjih navdihov pri osebni molitvi vodi k razporejanju različnih poklicanosti in osebnih zmožnosti v hierarhični red – od boljšega k najboljšemu. Pri tem ni bistveno, kaj je tisto najboljše zame, pač pa, kaj je najboljše v objektivnem smislu, katera poklicanost je najboljša za Boga in njegovo Cerkev. Najboljša poklicanost je objektivno gledano duhovniška ali redovniška. Slednje nikakor ne pomeni, da življenje v moči zakramenta svetega zakona, ki posvečuje naravno vez med moškim in žensko, Bogu ni ljubo. Pomeni enostavno to, da je osnovna poklicanost vseh krščenih, torej svetost, lažje uresničljiva v duhovništvu in/ali redovništvu, saj gre že za zemeljsko okušanje pričakovane eshatološke resničnosti, ki je gledanje Boga. Biti ves za Boga že na zemlji je namreč najlepše pričevanje za nebesa, za tisto, po čemer v globini hrepenimo.

Bog je naš ljubeči Oče. Svoje ljubezni nam ne želi nameniti le v bodočem nebeškem veku, temveč nam jo izkazuje že tukaj in sedaj. Za nas želi tisto najvišje in najboljše. Za nas želi, da bi se mu popolnoma predali in tako v čim večji meri okušali nebesa že na zemlji. Za nas želi duhovništvo in/ali redovništvo. Razločevanje poklicanosti posledično pomeni najprej zavedanje tega ljubečega božjega načrta, nadalje pa razumsko in kar najbolj realistično ugotavljanje, ali sem kot posameznik (glede na osebnostne lastnosti in življenjske okoliščine) zmožen živeti v skladu s tistim najvišjim, ki mi ga je Bog pripravil. Razločevanje poklicanosti je torej osebno odločanje za ta univerzalni duhovniški in/ali redovniški božji klic.

Komur ni jasno, ali je zmožen duhovniškega in/ali redovniškega življenja oziroma ni prepričan o naravni izbiri poročenega življenja, temu vprašanju ne bo prišel do dna s preiskovanjem lastnih čustev. Do jasnejše slike lahko pride le z razmislekom, temelječim na izkušnji. Kdor ve, da je v takšnem stanju, naj vstopi v semenišče ali v določen red kot novinec in se poskusi vključiti v tamkajšnji vsakdan. Semenišča in redovne hiše obstajajo ravno z namenom, da mladim ljudem pomagajo pri ugotavljanju njihovih vzgibov in zmožnosti. Vstop v semenišče ali določen red v vlogi novinca še ne pomeni dokončnega zapečatenja lastne usode, pač pa pogumni odziv na božji klic, ki pripomore k osebni zrelosti in dokončni odločitvi. Pomnimo, da nas je Bog prvi vzljubil in nas vse izbral zase, da bi bili sveti pred njegovim obličjem (prim. Ef 1: 4). Pomagal nam bo tudi pri tem, kje in na kakšen način lahko uresničujemo svetost.