Obhajilo "na roko" olajšuje skrunjenje svetega Rešnjega telesa

Na blogu Ad Dominum smo v zadnjih mesecih večkrat pisali – to bomo počeli še naprej – o nesprejemljivosti ali vsaj o inherentni slabosti sodobnega podeljevanja sv. obhajila na roko vernikov. V prispevku škofa Schneiderja je bilo jasno pokazano, da tak način podeljevanja Gospodovega Telesa ne izkazuje dolžnih zunanjih znakov čaščenja, ki smo jih dolžni našemu Bogu. Ta praksa posledično povzroča tudi upad vere v samo resnično prisotnost Kristusa pod podobo kruha. Čeprav so argumenti škofa Schneiderja (kot tudi slovenskih duhovnikov, ki so takemu načinu podeljevanja že od samega začetka nasprotovali) zelo jasni in prepričljivi, pa jih je verjetno marsikdo mimogrede odpravil s tem, da gre za visokodoneče teoretiziranje, ki z realnostjo nima veliko skupnega. Mar ni pomembno le to, s kakšnim srcem oziroma s kakšno pripravljenostjo človek pristopi k zakramentu? Mar nasprotniki sodobnega podeljevanja obhajila niso le neki nostalgiki, ki nočejo sprejeti napredka? In končno, zdi se, da »tradicionalisti« zastopajo pravzaprav čisto farizejski odnos, ki ga vendarle najbolj biča Gospod sam. Taki ugovori so se verjetno pojavili marsikateremu vernemu katoliku, ki je bral objavljene zapise. 

Na prvi pogled se ti pomisleki slišijo zelo lepo in celo »krščansko«, a dejansko ne razodevajo ničesar razen plitkega razumevanja vere, ki izvira iz napačnega prepričanja, da je mogoče ločevati vsebino in obliko oziroma da slednji dve kategoriji obstajata sami zase. Člani Juventutem Slovenija pa mislimo ravno nasprotno. Verjamemo, da še kako velja rek »lex orandi, lex credendi«, to je, da sta forma in vsebina medsebojno povezani. To ne pomeni, da smo prepričani, da je oblika vse in da se za lepo zunanjostjo vedno skriva tudi lepa notranjost. Človek je grešno bitje, ki je še kako sposobno svoje grehe in napake skrivati za lepo »fasado«. To so v Kristusovih časih počeli farizeji, dogaja pa se seveda tudi današnjim kristjanom. A to še ne pomeni, da je z lepo obliko nekaj samo po sebi narobe, temveč le to, da smo ljudje po svoji grešnosti sposobni tudi to zlorabiti oziroma za njo skriti svoje pomanjkljivosti (tudi pred samim seboj). Nasprotno pa vsekakor velja, da grda forma izkazuje tudi notranje pomanjkljivosti. Ponazorimo to z nekoliko banalnim primerom. Predstavljajmo si človeka, ki pogosto preklinja druge in Boga, se nasilno vede, popiva, živi razbrzdano itd. Mar kateri izmed zgornjih kritikov resnično meni, da se za takim obličjem skriva lepa notranjost? Oglejmo si sedaj ta spoznanja na primeru prejemanja sv. obhajila.

Pri prejemu zakramenta je vsekakor bistvena notranja pripravljenost. A iz te pripravljenosti bo, če je ta seveda prava, nujno izšlo tudi neko zunanje delovanje, saj je človek telesno bitje, ki živi v prostoru in času. Zakaj bi bilo verniku, ki hrepeni po prejemu Telesa našega Odrešenika težko le-tega še posebno tudi zunanje počastiti? Že zdravorazumsko velja ravno nasprotno – resnična notranja pripravljenost bo nujno imela vpliv tudi na zunanje delovanje. Če zunanje delovanje izostane, slednje pomeni pač le to, da tudi z notranjostjo nekaj ni bilo v redu. Toda to še ni vse, saj sta vsebina in oblika, kot smo videli, medsebojno povezani in vplivata druga na drugo. Tako bo pri marsikom lepa in dobra oblika (v tem primeru način sprejemanja sv. zakramenta) delovala tudi na njegovo notranjo pripravljenost ter jo izboljšala.

Seveda velja tudi obratno – slaba oblika ima slabe posledice za vsebino. To se danes zelo jasno kaže v odnosu, ki ga imajo verniki do sv. oltarnega zakramenta. Le koliko slovenskih katolikov zares verjame, da prejemajo resnično Telo našega Gospoda? Odgovor na to vprašanje ve le Bog, a številni zunanji znaki kažejo, da je te vere vedno manj. Nespoštljivo prerivanje v vrsti, pomanjkanje kakršnihkoli zahtevanih globokih priklonov, verska brezbrižnost, upad duhovnih poklicev in opuščanje nedeljske dolžnosti jasno kažejo na to. Sam se večkrat spomnim na pokojnega duhovnika, ki je nekoč otrokom, ki so še nekaj minut pred prejemom zakramenta glasno klepetali, mirno odgovoril, da jih ne bo obhajal, ker preprosto niso v vrednem stanju. Koliko je še takih duhovnikov? Zdi se, da danes številni podeljujejo obhajilo »kot po tekočem traku«, pri čimer je cilj samo ta, da gre vse čim prej mimo. Rezultati se kažejo v vedno večjem skrunjenju Kristusovega telesa, ki je čedalje bolj očitno. Tako se je avtorju teh vrstic pred kratkim zgodilo, da je na poti do domače cerkve naletel na dve odvrženi hostiji, ki sta ležali na betonu, izpostavljeni pohodnim čevljem, živalim, vremenskim pojavom in nasploh vsakršnemu sramotenju. Kako sta se znašli tam, seveda ni znano. Za to, da sta se sploh lahko znašli tam, pa je bilo nujno, da jih je duhovnik tistima, ki sta jih odvrgla, položil na roke, ta pa sta jih nato odnesla iz cerkve in odvrgla na pot. 

Pred nekaj meseci (8.6.2014) je podoben primer opisala tudi gospa v pismih bralcev v tedniku Družina. Citiramo pismo:

Zaščitimo Najsvetejše!

V prvih stoletjih krščanstva je veljalo pravilo »sveto svetim«, kar je bilo v skladu z Jezusovim naukom, naj svetega ne mečemo pred svinje; mi bi rekli, v evangeljskem smislu, naj ga ne vržemo psom. Ali ste se že kdaj vprašali, kako je s tem pri nas danes, kako je v moji in tvoji župniji?

Po – za mnoge vernike – zelo lepo pripravljeni birmanski slovesnosti smo v naši župnijski cerkvi v klopeh in pod klopmi, kjer so sedeli birmanci in botri, na našo veliko žalost našli več posvečenih hostij, ki so jih ljudje vrgli kar po tleh.

V začudenju in strme smo pokleknili in molili Gospoda Jezusa ter se hkrati spraševali, kako je to mogoče? Se je zgodilo iz malomarnosti, iz nevednosti ali iz hudobije? Iz nevere prav gotovo.

Po nauku katoliške vere, kdor ne veruje, da je v posvečeni hostiji resnično navzoč živi Bog, ne sme pristopiti k svetemu obhajilu, pa četudi bi bil prvoobhajanec, birmanec, boter, starš ali celo duhovnik … Seveda ne more pristopiti, kdor ni krščen, ni bil pri sveti spovedi ali ni krčansko poročen, če živi zakonsko življenje.

Zgodi se celo, da se kakšen boter zaradi drugih čuti nekako prisiljen, da mora pristopiti k sv. obhajilu, a ker hkrati ve, da ga v srcu ne more prejeti, ga potem brezvestno vrže po tleh…

Sprašujem se, kaj naj s temi čudnimi botri brez vsakršnih krščanskih idealov in vrednot, ki jih otroci ali pa predvsem starši »najamejo« zlasti zaradi darov in denarja. Mislimo, da je že zadnji čas, da se tovrstno botrstvo čimprej ukine, saj dela razumevanju zakramentov več škode kot koristi.

Ob pogrebih pridejo k sveti maši od vsepovsod vsemogoči ljudje, ki včasih sploh ne vedo niti, kaj je sv. maša, niti, kaj sv. obhajilo, niti, kako se je česa treba udeležiti.

Če kristjani nismo sposobni poučiti svojih nevernih in brezbrižnih sorodnikov, da je sv. obhajilo nekaj zelo svetega in božjega le za vernike, je potrebno prositi naše škofe, naj ob določenih sv. mašah sv. obhajilo ukinejo. Verniki, ki pa po njem resnično hrepenijo, ker brez njega ne morejo krščansko živeti, ga bodo lahko prejeli po sv. maši ali ob kakšni drugi priložnosti.

Katehistinja, naslov v uredništvu

Kljub naši zgroženosti smo takrat ostali tiho, da bi videli, če bo kdo povzdignil glas. Opazili smo le tišino…

Tukaj se samo od sebe postavi vprašanje, kako naj laik, ki naleti na odvrženo sveto hostijo, primerno ravna. Gotovo je to stvar, ki terja obsežnejši članek, ki ga bomo še pripravili v prihodnosti, tukaj pa sedaj zelo na kratko.

Laik, ki v cerkvi ali izven nje najde sveto hostijo, naj jo s kakim robcem, če ga ima, pobožno pobere. Mesto, kjer je hostija ležala, je nujno politi z vodo ali z mokrim robcem očistiti. Robec je nato potrebno oprati ali pustiti močiti in to vodo zliti na posvečeno zemljo ali vreči v ogenj. Če je človek v stanju prejeti Najsvetejše, lahko hostijo poljubi in tudi zaužije. V kolikor je hostija v slabem stanju ali ne vemo, kje je bila, lahko tudi hostijo damo v posodico z vodo, da se posvečena hostija razgradi in kakor zgoraj omenjeno vodo zlijemo na posvečeno zemljo. Možnost je seveda hostijo odnesti tudi k duhovniku.

Zadoščujmo torej za vse žalitve, ki jih je deležen najbolj ubogi med ubogimi, Ujetnik ljubezni. 

Hvaljen bodi Jezus Kristus v Najsvetejšem oltarnem zakramentu!