Duhovni boj
Odličnost molitve rožnega venca in njegovo
vrednost za krščansko življenje je obširno razlagal papež Leon XIII. v svojih
številnih okrožnicah za mesec oktober. On je Marijinim litanijam dodal vzklik
»Kraljica presvetega rožnega venca«. S tem je poudarjeno dejstvo, da je Marija
povezana z močjo tistega molitvenega življenja Cerkve, ki se dotika središčnih
resnic katoliške vere, to je okoli Gospodovega učlovečenja, oznanjevanja,
trpljenja in poveličanja.
Nasledniki Leona XIII. niso prenehali z vso
toplino znova in znova priporočati te molitve. Sv. Janez XXIII. je od svojega
14. leta redno vsak dan molil rožni venec; mnogokrat, posebno v starejših letih,
kljub papeškim obveznostim, dnevno po vse, takrat še tri dele rožnega venca.
Nikakor pa ne smemo pozabiti velikega molivca rožnega venca sv. Janeza Pavla
II., katerega duhovnost je slonela na sv. Ludviku in je rožnemu vencu dodal še
četrti, svetli del.
Rožni venec ima izredno vzgojno vrednost; že
sam po sebi je učinkovita šola življenja v Kristusu ob Marijinem vodstvu.
Prvine, ki ga sestavljajo, so zelo preproste; spadajo pa med najbolj
častitljive, kar jih ima Cerkev v svoji molitveni zakladnici. Tako
svetopisemski je, da ga nekateri imenujejo kar »evangelij po Mariji«. Rožni venec namreč vsebuje Gospodovo molitev
Očenaš, ki je krščanska molitev v najodličnejšem pomenu besede; nato
Zdravamarijo, sestavljeno iz dveh navedkov iz evangelija in prošnje, ki jo je
dodala Cerkev in je naslovljena na Devico Marijo; končno slavospev »Slava
Očetu«, v katerem Cerkev že od najstarejših časov povzema jedro svojega
verovanja v troedinega Boga.
Dušo vsem tem molitvenim obrazcem pa daje
zaporedno premišljevanje dvajsetih skrivnosti – veselih, svetlih, žalostnih in
častitljivih – ki, so vse vzete iz Svetega pisma. Te skrivnosti omogočajo tudi
najpreprostejšim vernikom, da v duhu spremljajo glavne stopinje Kristusovega in
Marijinega življenja ter se iz tega nadihajo ozračja vere, upanja in ljubezni.
Pa tudi verniki z najvišjo izobrazbo morejo tukaj najti neizčrpno bogastvo
snovi za oblikovanje svojega krščanskega življenja.
Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan
vsaj za nekaj trenutkov pomudijo – lahko tudi večkrat na dan, zdaj s to, zdaj z
ono desetko – ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v
obhajanju praznikov. Tako pomeni rožni venec hojo po poti, ki je posvečena s
Kristusovo krvjo in Marijini solzami.
Medtem ko jagode rožnega venca drsijo skozi
prste in ko pri vsakem oddelku desetkrat izgovorimo angelski pozdrav Mariji,
dobita naš duh in naše srce prostor za pogovor z Bogom. Svoje življenje in
življenje vseh, ki so nam dragi in vseh tistih, za katere smo odgovorni,
postavljamo pred obličje verskih resnic in skušamo izvajati iz njih praktične
posledice za življenje, pri tem pa se obračamo na Marijo, da bi prosila za nas
svojega Sina in Očeta, od katerega pride vsak dober dar. Vse svoje zadeve in
skrbi moramo izliti v to molitev, kakor pravi psalmist: »Preloži na Gospoda svojo skrb, On te bo podpiral.« (Ps 54,23)
Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob takšni molitvi rožnega venca
novo luč, ko jih ob roki svoje duhovne matere premislimo pred Bogom. Bremena
življenja postanejo znosnejša, ali bolje rečeno: mi postanemo močnejši, ker jih
nosimo z Bogom pred Marijinim obličjem, v zedinjenju s Kristusom.
Veliki krščanski mislec Romano Guardini pravi:
»Čim dlje človek živi, tem bolj jasno
vidi, da so preproste stvari resnično velike.« In tako je tudi z rožnim
vencem. Pri rožnem vencu gre »Za središče
skrivnosti Boga in za odrešenje sveta. Kdor tega ne vidi ali morda videti ne
more, ni dorasel rožnemu vencu. Najgloblji razlog za brezmejno kritiko, ki ji
je izpostavljen rožni venec, je brez dvoma treba iskati na tem mestu. Naš čas
je postal v veri slaboten, čas, kateremu je skrivnost in poglabljanje vanjo ter
počivanje v njej postalo nekaj tujega. Kdor skrivnosti Boga in našega odrešenja
ne jemlje resno in kdor zaradi tega 'nima časa' spustiti se vanjo, ta seveda z
molitvijo rožnega venca ne more skleniti prijateljstva, kaj šele da bi
skrivnosti rožnega venca ljubil in jih ljubeče podoživljal… in dobival hrano iz
njih.«
So ljudje, ki v nerazumevanju mislijo, da se z
molitvijo rožnega venca trgamo stran od predanosti Kristusu in v Njem
troedinemu Bogu. Ti naj pomislijo, da je celo sv. Ludvik Montfortski, eden
najbolj gorečih Marijinih častilcev vse zgodovine, zapisal: »Če bi vodila pobožnost Marije proč od
Kristusa, bi jo morali zavreči kot hudičevo prevaro. A tega se nam ni bati; da,
ta pobožnost nam je nasprotno le zato potrebna, da popolneje najdemo Kristusa,
ga nežneje ljubimo in mu zvesteje služimo.« (Nauk o pravi pobožnosti št.
62)
Dejstvo je: kadar so ljudje častili Marijo z
rožnim vencem, takrat je bilo krščanstvo močno in polnokrvno. Tudi slovenski
narod je preživel le zaradi češčenja Marije in prave vere. Tudi otroke rožni
venec uči reda in odrekanja in je najboljše sredstvo za zdravo duhovnost, ki jo
človek potrebuje, da o Marijinem varstvu in blagoslovu, ki ga otroci dobijo s
to molitvijo, niti ne govorimo. Rožni venec uči tudi ponižnost in poslušanje,
ki sta glavni vrednoti zdrave družbe.
Vse to se lahko učimo le ob topli ljubezni
nebeške Matere. Kaj takega ni mogoče zaukazati z nobeno ustavo in nobenim
zakonom.
R. Guardini pripominja: »Krščansko ljudstvo je Marijo vedno ljubilo z le Njej pridržano
ljubeznijo; in nikoli ni bila dobra tista ura, ko so kristjani mislili, da
morajo zaradi Sinove časti raztrgati svojo prastaro povezanost z Njegovo
Materjo.« Marija je namreč Mati lepe
materinske ljubezni.
V
današnjih časih nas zlo napada na vsakem koraku. Celotno življenje je postalo
naravnano tako, da bi nas odvrnilo od Boga. Mediji nam ves čas kričijo: laž je
dobra, splav je dober, nečistost je dobra, evtanazija je dobra, greh je dober
ali celo greha ni. In še: ne poslušajte Cerkve, ne spovedujte se, ne hodite k
maši, pojdite v trgovine, živite na koruzi in do jutri bi se dalo naštevati,
kaj vse za dobro proglašajo lažni preroki. Tudi krize nimamo zato, ker bi bili
delovno in finančno nesposobni, ampak ker smo poteptali krščanske vrednote.
Poštenost, resnica in ljubezen so vedno bolj izrinjene, zagovarjajo se laž,
goljufija, sebična brezčutnost, nasilje. Lažna svoboda je odprla vrata vsem
oblikam uživaštva, ki vodi v brezciljnost, naveličanost, celo v obup. Družba
zavestno uničuje cele generacije mladine. Otrok recimo sploh ne vzgajamo več,
ampak se jim moramo mi prilagajati, s tem pa jim krademo življenje, kar je
zločin. Postaviti meje je nujno in prav tako povedati: to je greh, to je zlo, ono
pa je dobro! Hudič nas vse zapeljuje v slabo, na svetu so se začele vojne in
velika trpljenja v vedno večjem obsegu in bolj kruto. Ponekod že pobijajo
kristjane zaradi vere. Kaj bomo naredili mi? Kaj bomo naredili mi? Ali bomo
dovolili, da se hudič smeji božji Materi, da se smeji Bogu in nam, ko krade
otroke in jih zapeljuje v lenobo, mamila, brezboštvo, ko uničuje družine in
duhovne poklice, ko mori otroke v materinem naročju in ostarelim ne pusti
živeti? Kaj bomo naredili?
Papeži so
že tisočkrat povedali, da moramo za rešitev moliti rožni venec. Leon XIII. je v
uradnem papeškem pismu zapisal, da ko se moli rožni venec, se trese ves pekel.
Sv. Pij X. v katekizmu navaja rožni venec kot enega glavnih sredstev za dosego
Božje milosti in zmago dobrega. Janez XXIII. pa je v apostolskem pismu zapisal:
»Rožni venec kot vaja krščanske
pobožnosti med verniki zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo
in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem
zakramentov.« Vam povem še enkrat!
»Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti pri duhovnikih in redovnikih takoj
za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za
prejemanjem zakramentov.« In Marija je celo sama povedala v prikazovanjih,
da se mora rožni venec moliti za rešenje sveta. Naša pamet je v svetih stvareh preveč omejena. Poslušati bomo
morali Boga, Marijo in papeže ter moliti rožni venec, da nas bo Bog razsvetlil
in da nam bo On dal, kar potrebujemo. Devica Marija sama pravi, da je rožni
venec orožje, s katerim želi osvojiti ves svet za Boga in da je to veriga, s
katero bo na koncu zvezala hudiča in ga vrgla v pekel. Pomagajmo Ji pri tem.
+
+ +
O ve izvoljene duše, vi Jezusovi služabniki v Mariji, zavedajte se, da
je Zdravamarija za Očenašem izmed vseh molitev najlepša. To je najgloblji
poklon, ki ga morete napraviti Mariji, kajti to je poklon, s katerim je poslal
Najvišji k Njej nadangela, da bi pridobil Njeno srce. In vplival je s tako
močjo na Njeno srce, in sicer s tajnimi miki, ki jih vsebuje, da je Marija
navzlic svoji globoki ponižnosti privolila v učlovečenje Boga. Ravno s tem
posvečenjem si boste tudi vi brez dvoma osvojili Njeno srce, če le govorite,
kakor je treba.
Zdravamarija, ki jo prav molimo, se pravi pazljivo, pobožno in
ponižno, je po mnenju svetnikov sovražnik hudemu duhu. Požene ga v beg in je
kladivo, ki ga zdrobi; duši pa je sredstvo posvečenja in angelom v veselje.
Zdravamarija je melodija izvoljenih, visoka pesem nove zaveze, radost Marijina
in slava presvete Trojice. Zdravamarija je nebeška rosa, ki oplodi dušo, čist
in ljubezniv poljub, ki ga damo Mariji, rdeča vrtnica, ki Ji jo podarimo, in
dragocen biser, ki Ji ga žrtvujemo, čaša ambrozije in božanskega nektarja, ki
Ji ga ponudimo. Vse te primere smo našli pri svetnikih.
Zato vas goreče prosim pri ljubezni, ki jo imam do vas v Jezusu in
Mariji, ne bodi vam zadosti, moliti samo Zdravamarije, ampak molite tudi rožni
venec, če utegnete, celo vseh dvajset skrivnosti vsak dan, pa boste ob smrtni
uri blagoslavljali dan in trenutek, ko ste mi verjeli. In ker je vaša setev v
blagoslavljanju Jezusa in Marije, bo tudi vaša žetev v nebesih večno
blagoslovljena. Kdor seje z blagoslovi, bo tudi z blagoslovi žel.« (Nauk o pravi pobožnosti št. 252-254) Amen.
Literatura:
Sv. Ludvik M. Grignion de Montfort. 1980. “Popolna podaritev samega sebe Kristusu po
Mariji.” Pleterje: Kartuzija Pleterje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar