V dosedanjih prispevkih o značilnostih in aktualnosti
komunistične ideologije smo s pomočjo enciklike papeža Pija XI. Divini Redemptoris predstavili nekatere
temeljne značilnosti le-te, ki so kljub padcu večine nominalno komunističnih
režimov še danes močno prisotni. Še več, videli smo, da so postali sestavni del
sodobnega družbenega »mainstreama« ter da pridobivajo vedno večjo vlogo. V zadnjem
delu bomo najprej predstavili družbeno sliko kot si jo predstavlja komunizem,
nato pa podali še nekaj sklepnih misli. Ponovno bomo misli svetega očeta kratko
komentirali.
Kaj je družba?
12. Kaj bi nastalo iz človeške družbe, če bi
jo zgradili na taki materialistični podlagi?
Taka družba bi bila kot kolektiv, ki ne bi poznal druge hierarhije kot
hierarhije ekonomskega sistema. Zares je danes
ekonomizacija čedalje bolj prisotna in prodira v vse pore življenja, čeprav se
pogosto skriva pod imeni »svobode«, »enakopravnosti« ipd. Imela bi le en
cilj: proizvodnjo raznih dobrin preko kolektivnega dela, da bi lahko dobrine
tega sveta uživali v nekakšnem zemeljskem »raju«, kjer bi vsak »dajal po svojih
močeh« in »dobival skladno s svojimi potrebami«. Komunizem kolektivu priznava
pravico, da posameznika prisili v delo za skupnost brez ozira na njegovo lastno
blaginjo; za dosego tega cilja je tudi uporaba nasilja legitimno sredstvo. Današnje stanje vsekakor ni več tako radikalno. Kljub temu
pa velja opozoriti, da tudi sedanja deklarirano »liberalna« družba izkazuje
vedno močnejši totalitarni refleks. Ta sicer danes ne posega toliko v zunanjo
prisilo na področju dela, temveč hoče čedalje bolj kontrolirati in določati
dovoljene načine in vsebine mišljenja. »Politična korektnost«, o kateri smo že
pisali, je danes tako rekoč obvezna, disidentom pa vedno bolj grozijo tudi
fizične in denarne kazni, da prikritih pritiskov niti ne omenjamo. V
komunistični državi morala in zakon ne bi bila nič drugega kot derivata
obstoječega ekonomskega stanja, po izvoru čisto zemeljska in inherentno
nestabilna oz. spremenljiva. To je danes že skorajda
splošno sprejeto, pogosto pa se moralo označuje tudi kot osebno preferenco ali
sredstvo diskriminacije. Skratka, komunizem želi vzpostaviti novo dobo
človeške zgodovine in novo civilizacijo, ki pa sta le rezultat slepih
evolucijskih silnic, ki kulminirajo v človeštvu brez Boga.
13. Ko bodo vsi ljudje
dosegli kolektivistično mentaliteto v tej utopiji brezrazredne družbe, bo
politična država, ki jo komunisti sedaj razumejo le kot sredstvo zatiranja
delavstva s strani kapitalistov, izgubila ves smisel svojega obstoja in bo
preprosto izginila. A dokler se to ne zgodi, sta država in državno nasilje za
komunizem najučinkovitejši sredstvi za dosego njegovega cilja. Izgradnja »novega človeka« čedalje bolj postaja tudi smisel
sedanjega šolskega sistema, ki staršem vedno manj dopušča pravico do vzgoje
lastnih otrok, na kar smo opozorili že v prejšnjem prispevku. Slepo zaupanje v
moč države, ki je pristojna čisto za vse, ter zaupanje v njeno zmožnost za
popravo raznoraznih krivic in pomanjkljivosti sta še dve temeljni značilnosti
sodobnega političnega konsenza, ki mu bolj ali manj sledijo vse politične
stranke.
Kaj lahko porečemo za
konec? Vsekakor drži, da je veliko značilnosti in postulatov komunistične
ideologije preživelo konec hladne vojne ter se popolnoma zasidralo v družbeno,
kulturno in politično življenje Zahoda in Latinske Amerike (v sicer nekoliko
manjši meri). Še več, uspeh teh idej in predstav je tako popoln, da te sploh
niso več spoznane kot specifično komunistične, temveč so razumljene kot
samoumevne oz. »napredne«. Vsekakor pa moramo opozoriti, da je sedanja
prevladujoča ideologija kljub vsem podobnostim s klasičnim komunizmom opustila
svojo fiksacijo na strogo ekonomske produkcijske odnose ter tako premagala eno
izmed glavnih hib klasičnega komunizma, kar jo seveda dela še veliko
nevarnejšo. Zato bi jo lahko poimenovali kot »neokomunizem«, »reformni
komunizem« ali morda »tržni komunizem«.
Logično vprašanje, ki
se sedaj postavlja, je vprašanje alternative ideologiji »reformnega komunizma«.
Kajti kljub njegovi navidezni vpetosti v vse pore družbe, njegov uspeh ni
neizogiben. Katoličani verjamemo, da imamo ljudje svobodno voljo, s katero se
lahko prosto odločamo med dobrim in zlim. A da bi zlo premagali in se mu
uspešno uprli, ga moramo najprej poznati, kar je spričo tega, da se zlo danes zelo uspešno skriva pod ideje o »svobodi« in
»napredku«, še posebno težko. Temu namenu je, zavedajoč se svoje
fragmentarnosti in površnosti, skušalo služiti tudi pričujoče razmišljanje.
Nakazovanje nekaterih alternativ, ki po mnenju avtorja teh vrstic temeljijo v
družbenem nauku Cerkve ter konservativni (v pravem pomenu besede) politični
misli, pa se bomo posvetili v enem izmed naslednjih prispevkov.
Komunizmu in liberalizmu je skupno eno - zanikanje pravice Kristusa Kralja, da vlada tudi v družbi. Pri nas bi pa še vedno nekritično povzdigovali "vrednote osamosvojitve".
OdgovoriIzbriši