Hudič sovraži Tradicijo - beseda eksorcista

»Maša je vedno maša. Da, ampak…Učinkovitost se spreminja: ta je zares neznosna!«

To mi zakriči hudič (na hitro) vsakič, ko prisilim kakega od mojih »pacientov« oziroma prijateljev oditi z mano k sveti maši, prisostvovati sveti daritvi tako, kot je bila stoletja izročana v Rimski katoliški Cerkvi, kakor so jo maševali tisoči svetniki, na tradicionalen način, po misalu svetega Pija V. (nazadnje sv. Janeza XXIII.). Sam se namreč nagibam k popolnoma tradicionalni duhovnosti, sledeč svetemu Izročilu, kar skušam prenesti tudi ostalim. Predvsem trpinčenim, ki se zatekajo k moji molitvi, ker zares opažam večjo učinkovitost.

To je nekaj razlogov:

- Sveta tradicija je osovražena s strani hudiča in vse, kar je tradicionalno (katoliško) in zveni kot tako, skuša on uničiti, ker ruši njegove načrte.

- Sveta tradicija je bogata s simboli in obredi, ki ciljajo na to, da se od hudiča oddaljuje in ga izganja.

- Sveta tradicija hudiča spominja na njegove poraze (pomislimo na besede, ki so ga tolikokrat odgnale, na latinščino, na speve, na molitve, ki so jih molili svetniki); ti spomini se budijo v njegovem spominu in že vnaprej se čuti premaganega. Za njega so kot travme, rane, ki se ponovno odpirajo.

Sam je priznal te stvari in njegovo sovraštvo do svetih reči, do svete tradicionalne latinske maše in do vse tradicionalne liturgije.

Poskusil bom sestaviti krajše poročilo komentarjev hudiča med »večno« sveto mašo:

Takoj ob prihodu v Cerkev … »kako smrdi po mrtvem, po starem, gnusno!«

Introibo ad Altare Dei, ad Deum qui laetificat juventutem meam … »vse kaj drugega kot razveseljuje, postaja mi slabo, gremo stran, pelji me stran, ali pa boš videl neprijetno predstavo!«

Judica me Deus et discerne causam meam de gente non sancta… »Judex ego sum (jaz sem sodnik)… Sodbo sem že sam podal, siten je bil (Bog) in sem se pobral, naslednja sodba je, da je ta (obsedeni) moj in, če me ne neseš takoj ven, boš letel!«

et introibo ad Altare Dei… »spet! Vedno ista pesem;  tako ali tako vas do oltarja ne bom pustil… brez skrbi!«

Confiteor Deo Omnipotenti, Beatae Mariae semper Virgini, Beato Michaeli Archangelo… »ne, ne njih, dovolj«

Misereatur vestri… Indulgentiam … »saj vidiš, kako nizko ste padli, vse drugo kot odpustki in odveze, vse vodim jaz (mislil je na škandale v Cerkvi)«.

Zaradi praktičnosti in pomanjkanja prostora sem navedel zgolj to, a lahko si predstavljate vse ostalo. Neprestano riganje med sveto mašo, želja po pobegu. Pravil je, da so bile pri maši bolhe, klopi in odločna zavrnitev, da bi pokleknil pri svetem obhajilu. Z malo svoje moči in božje pomoči mi je uspelo doseči, da sta pokleknila... Po svetem obhajilu je s srednje močnim glasom kričal: »Dovolj, dal si mi strup, dal si mi morilski strup…«

Vabim vse, predvsem ljudi, ki še niso spoznali klasičnega obreda in se ga ne udeležujejo, naj poizkusijo, saj zares vzbuja grozo Satanu in ker je v tem obredu zajeto vso bogastvo našega Izročila. Dodajam, da resnično ne moremo zapirati oči in ne videti v sprevračanju svetega obreda zlonosne tace hudiča in vsega Pekla, ki uživa, ko gleda maševati Svete Skrivnosti s toliko nemarnostjo in predrznostjo (duhovniki, ki ne nosijo primernih svetih oblačil, se jih celo izogibajo in mašujejo zgolj v štoli, kažejo hrbet Najsvetejšemu in mislijo, da so gospodarji scene tako kakor laiki, ki si prisvajajo oltar z neprimernimi pesmimi in molitvami), ravnodušnostjo (duhovnik in verniki, ki se ne pripravljajo več na sveto mašo), tudi težkimi liturgičnimi zlorabami (sprevračanje liturgije s strani duhovnikov in laikov), bogoskrunstvi (pomislimo na vse, ki prejemajo sveto obhajilo v smrtnem grehu ali prejemajo na roke brez pozornosti in spoštovanja; hudič uživa v gledanju Najsvetejšega v naših umazanih neposvečenih rokah), oskrunitvami (koliki danes z lahkoto kradejo svete hostije za črne maše) in tako naprej.

Kako ne videti ostudnega dela zvitega prevaranta v vsej spačeni liturgiji, začenši z zakramenti: pri krstu po novem obredu je eksorcizem skoraj popolnoma izginil. Izgleda, kakor da se ni več treba očistiti izvirnega greha in posledične moči, ki jo ima hujskač tistega prvega prestopka nad Adamovim rodom. Povsod so se odstranile prošnje svetnikom, blaženim angelom, vsaka omemba hudiča (prej je bil v vseh blagoslovih en del eksorcističen, ki je oddaljeval hudiča v božjem imenu, in en rotilen, s katerim se je prosilo Boga, naj bo gospodar vsake reči in naj pošlje svoje svete angele k varstvu), ne moli se več Leonovih molitev po koncu svete maše.

Med sveto mašo se je pri kesanju odstranilo sveti imeni sv. nadangela Mihaela in sv. Janeza Krstnika, ki ju hudič tako sovraži.

Vrh tega je naš ljubljeni nekdanji sveti oče Benedikt XVI., besno osovražen s strani pekla, skušal počasi prinesti nazaj v Cerkev vso lepoto in moč tega starodavnega in presvetega obreda. Mnogi so ga skušali ovirati tudi od znotraj, najbližji, ki so očitno ujeti v zanke goljufivega Satana, ki širi vsako modo in modernost v imenu svežine; tiste lažne in nezdrave svežine, ki se po kaki majhni evforiji hitro spremeni v breme in težavo, saj ne prihaja od Boga, ki je edini gospodar časa in vsega, kar obstaja. On je edina resnica, ki se ne spreminja, ne mine; vedno stara in vedno nova.

Zaključujem s tem, da se pri sveti maši raduje in ji prisostvuje vso nebo, se svete duše osvobajajo vic, se trese in je poražen ves pekel.

Venite ad me: Satana e il Divino Sacrificio