Manipelj je kos
liturgičnega oblačila, ki se redno uporablja pri izredni obliki svete maše. Po
liturgični reformi je prišel v pozabo, čeprav njegova uporaba ni bila
prepovedana. Po obliki je zelo podoben štoli, vendar ni tako dolg. Pri sveti
maši ga duhovnik, diakon in subdiakon nosijo na levi roki.
Staro poimenovanje za
manipelj je mappula, nekakšen potni prtič. Verjetno izvira iz robca, ki so ga
Rimljani nosili pripetega na levo roko. Kot kos liturgične obleke se je v Rimu
uveljavil v 6. stoletju; v 9. stoletju je bil povsod sprejet med mašno obleko.
Vendar se zdi, da kot liturgično oblačilo nikoli ni služil praktičnemu namenu.
Prvotna »mappula« je bila namenjena brisanju solz in potu; srednjeveški
cerkveni pisci pa so manipelj razumeli kot simbol potrpljenja in pokore.
To razumevanje je utrlo
pot molitvi, ki jo duhovnik moli, ko si nadenja manipelj:
"Merear, Domine,
portare manipulum fletus et doloris; ut cum exsultatione recipiam mercedem
laboris." (»Gospod, naj z jokom srca v potrpljenju nosim ta snopič, da ga
bom z vriskanjem prinesel pred tebe in prejel delež s pravičnimi.«)
Prvi del molitve omenja
jok in potrpljenje, ki spremljata duhovniško službo; drugi del pa govori o
plačilu, ki ga bo duhovnik prejel. Simboliko maniplja lahko razumemo s psalmom,
ki je zelo verjetno izvor njegovega navdiha: »Tisti, ki
sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem. Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za
setev; prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope.« Ps 126: 5–6.
Ni komentarjev:
Objavite komentar