Verniki stokajo, da ni
duhovnikov, duhovniki stokajo, da ni vernikov. Še bolj stokajo, ker verniki ne
naročajo več svetih maš. Če jih ne bi več plačevali, bi to ne bila tako velika
težava. Ekonomska kriza. Težava je v tem, da verniki svetih maš sploh ne naročajo več! Tako se
je pred časom župnik pomembne mestne župnije pri oznanilih potožil, da nimajo
mašnih namenov in s tem, povsem logično, niti mašnih darov. Na srečo pa imajo
veliko pogrebov, sem si mislil. Precej ponižujoče je na tak način prositi
vernike in na dolgi rok tudi popolnoma neprimerno. Veliko bolje bi bilo, če bi duhovnik začel večkrat pridigati o namenu,
bistvu in svetosti svete maše ter o nujnosti in potrebnosti naročanja svetih
maš. Poglejmo v stari Veliki katekizem [1], ki nam tako krasno pove:
Kaj je namen, da se
Bogu daruje sveta maša?
Daritev svete maše se
daruje Bogu:
1. da ga spodobno
častimo in hvalimo (hvalna daritev)
2. da se mu
zahvaljujemo za vse dobrote (zahvalna daritev)
3. da zadostimo Božji
pravičnosti in pridobimo milost kesanja in pokore ter odpuščanje kazni za greh
(spravna daritev)
4. da izprosimo sebi in
drugim vse dobro za dušo in telo (prosilna daritev)
Mislite, da so verniki kaj takega slišali v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih? V škofijski stavnici, če bi ta obstajala, bi kvota bila za nikalen odgovor vsaj 37 proti 1. Je torej čudno, da duhovniki pretežno mašujejo za umrle in redko za zahvalo, čast in za časne potrebe župljanov?
Skoraj vsi se ukvarjamo
z vprašanjem, kako oživiti Cerkev na Slovenskem. Nekateri predlagajo enostavno
nevzdržne rešitve in mnogi jim nasedajo. Tak primer so t. i. besedna bogoslužja z delitvijo obhajila,
ali, kakor jih jaz zaničevalno poimenujem, »maše tete Justi« (tista namišljena
teta, ki je modrovala v osnovnošolski reviji PIL), saj jih večina na koncu žal
razume kot prave svete maše, o čemer pričajo primeri iz tujih držav. Neprimerni
laiki na neprimernem mestu počnejo neprimerne stvari. To so poskušali že v ZDA
in drugod na Zahodu, brez uspeha. Ločiti
evharistijo od spovedi je norost! Rezultat so same sive glave in umirajoče
župnije. Primerov dobre prakse na tem področju ni.
V
tradicionalnem svetu je primerov dobre prakse veliko. Oživljene župnije, polne
klopi, tri nedeljske maše, velike družine, duhovni poklici in še veliko več.
Da bi se ustavili, si oglejmo primer povprečne ameriške župnije, kjer so se
odločili za nekaj, kar je v našem okolju skoraj nepredstavljivo. Iz cerkve so
vrgli mizo in se obrnili k Bogu!
Tako piše župnik na
spletnem portalu skupnosti, ki ji pripada: [2]
To
je pismo, ki sem ga ravnokar poslal prijatelju duhovniku. Napisal sem ga, ker
mislim, da duhovniki ne smemo biti več prestrašeni. Strinjam se z nedavno
objavo prispevka (na tej spletni strani, op.p.), ki je trdil, da se duše
pogubljajo, medtem ko si mi jemljemo čas. Vsi še kako dobro vemo, da Bog to
hoče… Enostavno ubogajmo in dovolimo, da Bog blagoslavlja našo poslušnost!
Dragi
Oče,
Želel
sem ti pisati, da bi ti sporočil o neverjetnih rečeh, ki jih je Bog pri nas
dela…
Leto
je mimo in rezultati so tukaj.
Preteklo
je malo več kot leto dni, odkar smo odstranili samostoječi oltar in se odločili
za bogoslužje »ad orientem« pri vseh naših svetih mašah. Brez dvoma, bil je
velik preskok v veri, saj sem preprosto zaupal, da bo Bog poskrbel.
Začetni
odgovor nekaterih iz »stare garde« je bil živce parajoč. Dejansko se jih je
nekaj odločilo zapustiti župnijo in so se razpršili po sosednjih župnijah.
Nasprotno
pa sploh ne vem, kje začeti pri
razlaganju vseh dobrih sadov tega dejanja.
Najprej,
duhovne koristi so otipljive. Naša župnija ima občutek, da resnično časti in to
je preprosto čudovito. To se vidi npr. v
tem, da so ministranti bolj zbrani in spoštljivi. Ljudje prej prihajajo in
molijo rožni venec in mnogi ostajajo po maši, da bi molili zahvalne molitve.
Vsi darujejo primerne kretnje (prikloni,…) ob pravem času. Skoraj vsi so se,
večina v zadnjem letu, začeli zares oblačiti za k maši. Zgleda, da se vsako
nedeljo še ena ženska odloči nositi »pajčolan« – PRI NOVUS ORDO! 300 ljudi je
pravkar opravilo 33 dni priprave na posvetitev Jezusu preko Marije!!!
Naš
zbor se je v zadnjem letu podvojil in tako lepo pojejo polifonijo, da mislim,
da bi morali posneti CD. Celo moška »schola« se je v zadnjem letu povečala iz 7
na skoraj 20 članov. Ti možje so postali prava »klapa«, saj se mesečno dobivajo
v moji moški kleti, kar imenujemo »pipe and pints«… Skoraj vsi med njimi
uživajo ob pipi in pivu, medtem ko govorimo o s Cerkvijo povezanih rečeh in
skušamo rešiti svetovne probleme. Skoraj vsi med njimi so mladi strokovnjaki.
Nisem
gledal v nobeno statistiko, a zgleda, da se je v zadnjem letu povprečna starost
naših župljanov spustila iz 65 na 35 let. Veliko mladih družin nas je odkrilo
in se priključilo k župniji. Tako lepo je slišati čebljanje in vreščanje
najmlajših med sveto mašo. Moj tajnik je pripomnil, da zgleda, kot bi se vsak
teden prikazala nova mlada družina.
Prejšnje
leto je naš gospodarski svet predlagal, da začnemo s posebno akcijo zbiranja
denarja, saj smo čutili posledice ekonomskega padanja v zadnjih petih letih.
Prosil sem jih, da počakamo še leto dni, da bolje vidimo sadove maševanja proti
vzhodu. Nejevoljno so se strinjali. Leto kasneje, ravnokar smo imeli
gospodarski svet, – pazi zdaj – so se darovi povišali za 45 % V ENEM LETU!
Ne
morem trditi, da se bo to zgodilo v vsaki župniji, ki se bo odločila tvegati in
se podala v to smer. Želel sem le podati še eno zgodbo župnije, ki je zaupala v
Boga in je priča, kako je Bog blagoslovil potezo darovanja večje spoštljivosti
pri sveti maši, posebno z maševanjem »ad orientem«.
Ad
majorem Dei gloriam!
V času, ki je minil od
objave pisma, so v tej župniji postavili novo obhajilno mizo. Župnik se je naučil maševati tradicionalno
latinsko mašo. Prvič je tako javno maševal na pepelnično sredo.
To
je nova evangelizacija!
[1] Veliki katekizem
ali krščanski nauk. Celovec: Družba sv. Mohorja. 1898; 145
[2] The fruits of ad
orientem worship; http://www.knightsofdivinemercy.com/2014/02/22/the-fruits-of-ad-orientem-worship/
Če je liturgija srce Cerkve, potem danes Cerkev krvavi prav iz srca. Tolikšna je namreč ignoranca in nepoznavanja liturgičnih obredov, ki smo jim lahko priča danes praktično po vsej Sloveniji. Najbolj žalostno pa je to, da ljudje sploh ne uspejo razumeti in uvideti, da je to res. Lahko prepričuješ in dokazuješ v nedogled, pa ti bodo na koncu rekli, da mora človek najprej imeti osebni stik z Gospodom in da sploh ni pomembno, da se držimo pravil. Seveda, stik je pomemben, nujen, ni mi pa povsem jasno, kako lahko dobra liturgija ta stik onemogoči. Kaj na takšne pomisleke odgovorimo? Da se torej ne splača moliti, ker pač nimamo v naprej danega stika z Gospodom? Ja, ljudje mislijo, da gre pri liturgičnem gibanju za vzpostavljanje pravil, za rigidnost, ki nasprotuje duhu svobode, duhu molitve in osebnega srečanja z Gospodom. Ko pa pri obhajilu pojejo "Hočem s teboj Gospod" ali pesem na čast Bogorodici (kot npr. na letošnjo velikonočno nedeljo v župniji, kjer sem bil pri maši), jim je pa čisto vseeno, če tudi takšne pesmi nimajo prav nobene povezave s tem, kar se dogaja pri obredu. Podobne težave že dalj časa opažam pri vstopnih spevih in pri darovanju. Tudi duhovnikom je vseeno, saj bi v nasprotnem primeru kaj storili. Izgleda, da je vseeno tudi škofom. Obredi nimajo nobenega smisla več. Liturgična reforma je bila in je v svoji izvedbi resnično strukturna, saj maša po ordo novus nima nobene vsebinske strukture več. Zato sem vesel vaše objave in poguma duhovnikov, ki razumujeo, da se bodo stvari v Cerkvi obrnile na bolje le, če bomo najprej poskrbeli za njeno srce.
OdgovoriIzbrišiŽal se to pismo bere kot reklama za hujšanje.
OdgovoriIzbriši"Samo spijem ta napitek iz koreninic koprive, ki so ga pile že naše babice, in bom zhujšal brez gibanja ter odrekanja!"
Mislim, da bo nova evangelizacija terjala več truda in molitve, kot le to, v katero stran gleda duhovnik.
"Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi."
Mislim, da Jezus tega ni rekel, ko je sedel v dvorani zadnje večerje obrnjen proti vzhodu.
Tine, zelo lep komentar. Da, nerazumevanje, pomešano s trmo, je težava. O tem priča tudi anonimni komentator za vami.
OdgovoriIzbrišiEdino reforma liturgije z Novus Ordo sama po sebi še ni porušenje vsebinske strukture. Večja težava je v samovoljnih interpretacijah in improvizacijah. Po drugi strani je glede zahtevnosti liturgije in njene globine zagotovo klasična oblika bogatejša. Toda že če bi bila Novus Ordo maša darovana tako kot je uradno predvideno, bi bilo tega krvavenja srca bistveno manj.
Anonimni, objavljeni članek ne govori o tem, da obstaja eden in edini čudežni recept. Prepričani pa smo, da je smer ad orientem še kako koristen korak, ki naj se upošteva v kontekstu nove evangelizacije.
Kristusove besede, ki ste jih navedli, se nahajajo v 18. poglavju Matejevega evangelija. Kristus teh besed ni izrekel pri zadnji večerji! Najbrž je to apostolom govoril nekje na prostem, v prisotnosti ostalih poslušalcev. Še enkrat si preberite to poglavje in vam bo jasno.
Kar zadeva zadnjo večerjo je potrebno upoštevati navade tedanjega časa in prostora: Kristus kot gostitelj ni sedel na sredi (pozabite na znamenito renesančno upodobitev Leonarda, ki izhaja iz evropskega sveta 16. stol.), ampak na začetku zbranih apostolov, da jih je lahko naenkrat gledal in oni njega. Ti, kakor tudi Kristus, niso niti sedeli za mizo, ampak se naslanjali (na pol ležali) na nizkih in dolgih oblazinjenih klopeh, hrana pa je bila na tleh.
Še zadnje: zadnja večerja ni model za sveto mašo. Je resda postavitev evharistije, a hkrati šele napoved kasneje uresničene žrtve na križu in vstajenja, kar sveta maša tudi ponavzočuje.
Liturgia: culmen et fons!
OdgovoriIzbrišiLiturgija je vir in vrhunec našega življenja (LG 11) - tudi lepa liturgija (primerna svetosti opravila in ne vse prepogosto neumestno skakanje, plesanje itd. po zgledu naših, od vere odpadlih, bratov protestantov) lahko vodi k Bogu, seveda pa o liturgiji brez resnične povezanosti v molitvi z Gospodom sploh ne moremo govoriti.
Liturgija brez vere postane ritual, brez pravega namena in vzroka.
Grška beseda λειτουργία v okornem prevodu pomeni dejanje ljudstva - darovanje, molitev ljudstva (Bogu). Zbrani pri sveti maši predstavljamo celotno Cerkev, ki daruje hvalno, nekrvavo daritev Bogu in ki kot ladja pluje proti Gospodu; kapitan je sam Kristus, krmarji so duhovniki, mi pa smo potniki in tudi posadka. V tej simboliki so nekdaj in ponekod še danes mašujejo obrnjeni proti oltarju, ali če hočete, proti vzhodu (Kristus - sonce pravičnosti - sonce našega življenja). Tako se cerkev pri sveti maši spremeni v ladjo božjih otrok, ki načelu z duhovnikom, pluje proti Bogu.
Sveta maša ne ponazarja samo zadnje večerje temveč celo življenje našega Gospoda... To smo tudi že ugotovili v eni izmed prejšnjih objav na tem blogu...
Pa še eno prošnjo imam, da se nehamo prerekati kateri obred je boljši oz. slabši, bolj oz manj dovršen, bolj oz manj pravilen itd. Skušajmo iz obeh "potegniti" najboljše... Dajmo dostojno hvalo Bogu! To edinole zares šteje.
... Amen. :D
Mnogi mešajo med duhovno Gospodovo navzočnostjo v smislu: "Kjer sta dva ali so trije zbrani..." in med resnično Gospodovo navzočnostjo, ki je v zakramentih, zlasti pa seveda v sveti evharistiji. Koliko sploh še je vere in prepričanja v to resnično navzočnost? Anonimnemu lahko povem, da sem govoril tudi z izkušenimi duhovniki, ki še zdaleč ne "dišijo" po "tradicionalizmu", pa sem dobil odgovor, da je maša tako za duhovnika kot za ljudi kvalitetnejša, če so obojni naravnani "Ad Dominum". Ne gre le za to, kam je kdo obrnjen, temveč gre za naravnanost. Ratzinger pravi, da mora biti duhovnik, pa če je obrnjen tako ali drugače, vselej naravnan na Boga, ne na ljudi, sicer bi bila zadeva problematična. Prav tako mi je bilo rečeno s strani istih duhovnikov, da bi moralo biti vsaj tri ure evharističnega posta pred sveto mašo. Poleg tega se velikokrat dela kontrapozicijo med obliko (formo) in vsebino, kot da bi bila pomembna le druga zadeva, medtem ko prva ni važna ali celo ovira drugo. Doctor Angelicus nas pouči, da oblika JE vsebina. Zgornje pismo je napisano iz prakse. Lahko bi dali še veliko primerov, ko se je izboljšanje določenih liturgičnih vidikov izkazalo kot dobra praksa.
OdgovoriIzbrišiSpoštovani g. Vončina,
IzbrišiAli imamo sploh pri nas duhovnike, ki znajo maševati po starem? Ali ste se kdaj vpraševali o tem, da bi tudi pri nas dobili izpostavo FSSP ali ICRSP? Ali so naši verniki na kaj takega sploh pripravljeni - tu je veliko vprašanje o dojemanju vere, krščanske duhovnosti pri povprečnem slovenskem katoličanu?
vaš bralec Rok
Duhovniki, ki znajo maševati po starem, so le starejši duhovniki pri nas. Mlajših nas je nekaj, ki se nameravamo naučiti, ne vidim pa potrebe, da bi delali neke izpostave teh bratovščin in institutov, ampak moramo predvsem priti do neke normalne situacije, ko se bo dalo čisto normalno maševati tako in drugače, brez neke hude krvi. Interes ni tako malo, kot bi nekateri radi dokazali, ravno danes sem govoril z nekaterimi, ki si želijo takšne normalne situacije, zlasti pa maše, kjer se prepletajo zbranost, tišina in prava sakralnost bogoslužja. Sam ne bi preveč podcenjeval povperčnega slovenskega katoličana današnjih dni, saj, odčarani od razno raznih zadev po letu '68, hrepeni prav po tovrstnih elementih.
OdgovoriIzbrišiObilo blagoslova.
G. Vončina. Ta znajo treba dati med en velik narekovaj. Torej "znajo". Znajo prav toliko kot kositi seno na roke v skupini. To so počeli nazadnje ko so bli mladi, 40 let nazaj. Sedaj imajo čez 65 let. Da bi se ta "znajo" spremenil v Znajo bi potrebovali kar nekaj vaje in volje. Konec koncev bi se, če bi znali maševati tradicionalno mašo to opazilo pri njihovem vsakodnevnem maševanju. Pa se? Kar se vidi okoli, lahko z lahkoto trdimo, da se ne. Če so kake izjeme, Bogu hvala!
OdgovoriIzbrišiBiritualiste ali tradicionalno čuteče pozorno oko takoj prepozna. Vsaj po izkazovanju dolžne pozornosti Najsvetejšemu.
Se strinjam. Brez težav so zavrgli vse. Starost je pa seveda višja, ker govorimo o gospodih, ki imajo 75 let in več. Vem tudi za kako izjemo sicer... Sem pa dobil spodbude s strani starejših bratov, naj pišem o liturgiji, tako da je vsaj malo nostalgije pri njih, a se bojim, da kaj več od tega ni.
OdgovoriIzbrišiMoram reči, da zadnje leto bolj podrobno spremljam tradicionalistično gibanje.
OdgovoriIzbrišiNekatera spletna mesta gledam na dnevni bazi in razni zapisi mi dajo moč, da se malce poglabljam v vero, da jo poskušam 'spraviti' z modernim načinom življenja. Seveda bom šel to poletje na duhovne vaje, kot vedno in tudi tu poskušal narediti kaj zase. Upam, da ne pretiravam? :)
Mogoče samo kratko razmišljanje: Opazil sem, da je gibanje izrazito močno v le nekaj državah, ki izstopajo. Sam bi izpostavil trojico: ZDA, Francija in Velika Britanija oz. Anglija. Zelo šibko je v Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem, tudi v Španiji. Imam pa občutek,da z velikim zamikom raste predvsem v Italiji, Braziliji in nekaterih drugih latinskoameriških državah.
Osebno me je najbolj nagovoril primer Anglije in njihovih katolikov.
Izjemno me je nagovorila njihova katoliška zgodba, ki je zelo kruta in po svojem podobna slovenski. Imajo bolečino, ki je podobna bolečini slovenskih katolikov: pred 300 leti so izgubili njihovo preljubo katoliško Anglijo, ki je bila prej skoraj 1000 let trdno katoliška in katoliško verna, mi pa smo pred 50 leti izgubili našo katoliško Slovenijo. Le da pri njih to traja dalj časa, izgubili so večji del tradicije skupaj s katoliško monarhijo vred, skupaj z katoliškimi samostani, veliko cerkva pa so jim zaplenili. Takrat v obdobju Henrika VIII. pa je vernike tudi izdalo sedem od osmih škofov! Tu recimo pride na misel zgodba našega škofa Vovka, ki ni popustil pod grožnjami in pritiski. No, tudi ostrina preganjanja je trajala dalj časa, ponovno so škofije vzpostavili šele v 19. stoletju pod vladavino kraljice Viktorije.
Fasciniran sem nad tem, kakšno vztrajnost so premogli - skrivanje duhovnikov po hišah, skrivališčih, maše v ilegali - še posebej pod grožnjo takojšnje usmrtitve, če bi jih našli v prestopku. In fasciniran sem nad tem kako resno v povprečju jemljejo svojo vero, kako so o njej podučeni, a jih to ne ovira, da v družbi ne bi bili uspešni in tudi znani v svojih poklicih.
Medtem, ko je slovenstvo vero gradilo in tudi po vojni živelo na ljudski vernosti in običajih, ki pa velikokrati ni mogla prodreti v globino do srca - veliko ljudi jo je namreč jemalo površinsko (v smislu: ker vsi tako delajo) - imam občutek da so angleški katoličani izjemno poglobaljeni v katoliški veri in jo resno živijo in vedno pripravljeni ŠČITITI. Fasciniran sem bil tudi nad tem kakšne katoliške mislece in umetnike so sproducirali - od Shakespearja, do G.K Chestertona, J.R.R. Tolkiena. Še povsem zadnji mi je velik zgled ker je vero prelil v svoj poklic - pisateljevanje in v nemirnem 20. stoletju pričeval za pristno katoliško vero preko svojega peresa.
Angleške tradicionalistične bloge berem redno, tudi Catholic Herald berem na dnevni bazi. Kdo bi si misli, da bom od te majhne katoliške skupnosti, ki v svoji državi predstavlja manj kot 10% prebivalstva, dobil toliko duhovnih misli.
Ali bi nam lahko bili angleški katoliki za zgled? Oziroma - kako bi dosegli večjo razgledanost pri slovenskih katoliki, večjo ljubezen do tradicije, ki naj se kaže v vzgoji v družinah, v proučevanju Biblije? Pogosto imam občutek, da katoliške globine v slovenskih nominalno vernih družinah ni v takšnem obsegu kot je le-ta v Angliji in da hitro v kritiki Cerkve potegnemo z njenimi sovražniki.....
Deo gratias!
Frater Rok
Pozdravljeni,
Izbriširad bi se samo kratko odzval na vaše razmišljanje. Vsekakor imate prav glede opisa o razširjenosti tradicionalističnega gibanja. Če zanemarimo cel kup ostalih dejavnikov lahko pavšalno rečemo, da je to najmočnejše ravno tam, kjer je situacija v ostali Cerkvi (med laiki, duhovniki in škofi) najslabša in najšibkejša. Tu sam vidim pomenljivo božje znamenje in odgovor na rane in bolečine svoje Cerkve.
Glede situacije v Angliji bi vas malo popravil. To namreč še zdaleč ni tako rožnato - resda obstaja močno tradicionalistično gibanje ter ortodoksni del, katerega glasilo je časopis Catholic Herald, a prav tako obstaja tudi močan progesistični del (močnejši kot v Sloveniji), katerega glasilo je list Tablet. Ta del, ki mu pripadajo tudi številni škofje deloma jasno izraža heretična stališča, paktira z laburistično stranko, ki zastopa socialno nesprejemljive pozicije ipd.
Skratka, katoličani v Angliji imajo res vso občudovanja vredno zgodovino ter številne velike može (pozabili ste še enega največjih katoliških pisateljev sploh, Evelyna Waugha), a sedanje stanje Cerkve v Angliji ni nekaj, kar bi lahko brez zadržkov pozdravili in si vzeli za zgled.
Lep pozdrav v Kristusu, našem Gospodu,
Mathias
Sam se ne prištevam ne k modernistom ne tradicionalistom, sem pa zares vesel, da lahko duhovniki odslej mašujemo več oblik svete maše: redno, redno Ad orientem in izredno latinsko, med katerimi sam ne vidim nasprotij, ampak veliko bogastvo Cerkve. Slednjo (tradicionalno latinsko) sem si po Summorum Pontifucumu zastavil kot osebni izziv in se jo tudi uspešno naučil. Mnenja sem, da bi moralo spadati znanje tisočletne latinske sv. maše k splošni duhovnikovi izobrazbi, ki se je ne bi smel nihče sramovati, ampak - nasprotno - šteti le v ponos, tudi če je v življenju nikoli ne bo maševal!! Naj dodam, da mi je izkušnja s Tridentinsko obliko svete maše tudi zelo izostrila občutek za redno obliko, ki jo odslej darujem s še toliko večjo ljubeznijo in zbranostjo. Deo Gratias!
OdgovoriIzbrišiGospod Roškarič hvala za komentar a za jasnost si dovolim nekaj pojasnil. Modernizem je herezija, modernisti niso del Cerkve, njihove zmote je obsodil že sv. Pij X.. Ko govorimo o ti. nasprotnikih tradicionalistov je prav da govorimo o progresistih.
OdgovoriIzbrišiGlede maševanja proti ljudstvu pa tako. Maševanje proti liturgičnemu vzhodu je povsem legitimo kakor je legitimna odstranitev oltarja proti ljudstvu iz vsake cerkve, če župniku tako paše (po svetem Tomažu akvinskemu pa vemo, da je tudi previdnost pomembna vrlina :) ). To so pred meseci morali priznati tudi v italijanski verziji Ognjišča, časniku Famiglia cristiana, kjer so na vprašanje v pismih bralcev odgovarjali na temo ali je prav, če je duhovnik v cerkvi odstranil oltar proti ljudstvu. Omeniti velja še to, da je oltar proti ljudstvu enostavno Lutrova iznajdba, kakor je dokazal slavni mons. Klaus Gamber, častni član Papeške liturgične akademije. Knjig na to temo zadnja leta ne manka.
Lep pozdrav v Kristusu Kralju!
Kot zanimivost, zadnjič sem našel ta video:
Izbrišihttps://www.youtube.com/watch?v=Ish5zre-SRA
Novus Ordo brez vseh novotarij, ki so si jih izmislili in vpeljali v "duhu" drugega vatikanskega koncila.