Gostujoče pero: Blaž Koman, Jaz in moj križ

  Prepričan sem, da je dovolj obisk najbližjega McDonald`s-a, da se mi utrne vsaj začetna misel, iz katere zmorem plesti nadaljnje razmišljanje. In ko govorim o McDonald`s-u in hamburgerjih, govorim o vsaki restavraciji in javni obedovalnici. Preprosto naročiš hamburger ali dva, ali, ker imam še privilegij koriščenja študentskih bonov, obrok, ki ga v tisti restavraciji nudi en bon, sedeš za mizo ter se počasi in spoštljivo, z mislijo na Gospodovo daritev na križu, z mislijo na vsak zabit žebelj v človeško telo našega Gospoda pokrižaš ter zahvališ za obrok, ki ga boš smel užiti. Saj se, kajne?

Odgovor naj vsak zadrži zase. Ker pa sem drzen mož in pogosto dvignem glavo znad obroka, se takrat za trenutek ustavim in ozrem naokoli. Tako, z mislijo v glavi: »Pa ja nisem edini kristjan, ki jé v restavracijah? Al` res vsi ostali kristjani jedô doma?«

In čakam. Kakšno minutko, dve … celo pet, celo deset! Tako dolgo, da se mi vmes že vse ohladi! A ne morem si pomagati, da ne bi vedno bolj panično strmel okoli v nestrpnem pričakovanju, da bi srečal brata v veri, ki se bo tako kot jaz zahvalil Bogu za obrok in ga slastno užil. In vedno znova ostanem razočaran in »osamljen« vernik.

Sedaj pa pojdimo malce k številkam, ker me to dejstvo osamljenosti pri javnem izražanju vere malce skrbi in bega. Sicer častitljivi služabnik Fulton Sheen v eni svojih televizijskih katehez v svojem značilnem slogu opozarja na možnost statističnega zavajanja, a vendar imamo jasne številke, ki ne počivajo na reprezentativnih vzorcih, ampak na vseslovenskem popisu prebivalstva.

Pa se lotim seštevati 1+1, kolikor mi moj omejeni človeški um dopušča. Po zadnjem popisu prebivalstva (2002) je bilo v Sloveniji 57,8% pripadnikov katoliške vere. In, ker se – naj bi se - križajo vsi kristjani, ne le katoliki, bom sem prištel – zaradi vprašanja izražanja javnega izražanja vere – še ostale krščanske skupnosti v Sloveniji: vernike pravoslavne Cerkve in protestante, ki sicer živijo v zmoti, a tudi njim bomo z zgledom in molitvijo pomagali najti pot zopet naprej k Resnici. Kajne? Skratka, seštevši številke dobimo točno 61 odstotni delež kristjanov v Sloveniji.

Kaj to pomeni? To pomeni, da bi moral vsaj (!) eden od dveh ljudi poleg mene v restavraciji – glede na statistična dejstva (!) – biti kristjan. To pomeni, da bi se, če je v povprečni restavraciji na 10 minut 8 novih gostov, v teh intervalih pred jedjo morali pokrižati vsaj štirje obiskovalci. In kot verna oseba, ki polagam svoje življenje, prošnje, težave, zaupanje, hvaležnost in delo redno Bogu na oltar, se začudim, zakaj vsi ostali verniki okoli mene skrivajo svojo ljubezen do Boga?

Vendar pustimo svet številk in statistike ter poglejmo, kaj je danes najbolj popularna teza o veri. Gre nekako takole: »Vera je osebna stvar,« sledi pa: »Ne smem je vsiljevati drugim.« Z obojim se strinjam. Toda nenehno iskanje Boga mi ne dopušča, da bi kar tako sprejel takšni tezi.

Vera je zagotovo osebna stvar, kajti, ker je vera odnos s Bogom, ne more biti drugačna kot osebna, saj neosebni odnos ne more obstajati. In, ko postane naša vera neosebna, ko naš odnos z Gospodom postane zgolj odnos v relaciji jaz-objekt (relikvija, amulet, križ …), umre. Dokler pa ohranjam osebno vero, oseben odnos z Gospodom Očetom, dokler pristopam pred Gospoda v molitvi, v obhajanju, dokler se mu približujem na najbolj osebne (!), skorajda in morda celo včasih intimne načine, toliko časa bo moja vera trdna.

The Sign of the Cross - msgr. Jean-Joseph Gaume

Druga teza pa se napačno tolmači, zaradi nerazumevanja prve. Mnogi so namreč O-se-bno vero zamešali z ZA-se-bno. Osebna vera je usmerjena iz osebe v osebo, zasebna vera pa je namenjena zgolj sebi, torej zase. Je sebična, skrivaška, morda celo okultna. Zato takšni ljudje, ki gojijo zasebno raje kot osebno vero, tudi ne vedo, kakšna je razlika med vsiljevanjem vere in resničnim apostolsko pričevanjskim življenjem po Evangeliju.

Krščanska vera ni skrivaška! Ni in nikdar ne bo zasebna! Kako bi blažena Mati Terezija delovala, ko bi govorila, da je njena vera »osebna« v današnjem pojmovanju in – Bog pomagaj! – je ne sme vsiljevati najbolj ubogim med ubogimi? Bi še vedno bila sposobna ponižno, a brezkompromisno s križem preko rame in Gospodovim imenom na ustnicah pristopiti k tistim na dnu?

Kako bi deloval sveti Frančišek? Ali sveti don Bosko? Bi prvi zapustil vse svoje imetje najbolj potrebnim in oblekel raševinaste obleke ter se v polnosti predal Bogu, ko bi bila vera zanj nekaj »osebnega«? Nekaj kar sodi med štiri stene njegovega doma in med hladni marmor cerkvenih oltarjev? Bi sveti Janez Bosko povabil ničkoliko mladih in jim podajal svoje kateheze, ki so obrodile celo svetnike (!), ko bi zadrževal vero v sebi in bi se jo bal »pokazati«, torej po njej živeti?

Tudi sedanjega priljubljenega papeža Frančiška nisem še niti enkrat videl, da bi v javnosti tajil svojo ljubezen do Kristusa Gospoda. In vendar poznam (!) – osebno! – mnoge njegove »privržence«, ki se še pred Najsvetejšim ne vedejo nič kaj krščansko, kaj šele, da bi znali ali si celo drznili živeti in izražati svojo vero v javnosti, pred neznanci ali pred poganskimi prijatelji.

In med tem, ko si mi ne drznemo javno oznanjati »Veselega oznanila«, živeti nauk, ki nam ga je zapustil naš Gospod Jezus Kristus, med tem, ko niti ne pomislimo, da bi se pokrižali pred jedjo, kaj šele, da bi počeli vsaj svetnikov, če že ne Kristusa, vredna dejanja v javnosti, so nekatere polna usta svetnikov, citatov iz Svetega Pisma, citatov svetega očeta, molitev za karizme in krščanskih moralk. Da o anonimnih »duhovnikih«, ki se skrivajo za »cool« majicami in »jeans« kavbojkami ter sramujejo svoje pastirske »uniforme«, ne zgubljam besed …

Zato pomisli naslednjič, ko boš videl ubogega na ulici, kaj ti zapoveduje Gospod, ko boš prejel predse jed, ko boš priča nasilju, ko boš priča grehu, zlu … Koliko zares ljubiš Boga. Je tvoja vera skrivaška, zasebna, namenjena le za tvojo sprostitev, za v tvoj dom in tvojo cerkev, ali je tvoja vera resnično krščanska, Kristusova, apostolska, pričevanjska, življenjska? Je tvoja vera tvoj ponosno naložen Kristusov križ ali si že davno odvrgel ta križ in prenehal hoditi za Kristusom?

»Vsem pa je govoril: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.'« (Lk 9,23)