Kot smo dejali, ne moremo tako črno-belo gledati na revne in bogate,
ker smo tudi prebivalci razvitega sveta v škripcih. Rekli smo, da smo
pravzaprav na isti ladji, skupaj s prebivalci nerazvitega sveta, vsaj če
na zadeve gledamo širše in ne samo ozko, skozi oči zemeljske blaginje.
Toda, tega ne sme nihče reči na glas, ker je lepše slišati, kako je svet
razdeljen na samo dve kategoriji ljudi, kjer so na eni strani vse
revnejše mase, na drugi pa vse bolj mogočni bogataši.
Lepo je govoriti o
revnih in se postavljati za njihove varuhe, kakor je lepo tudi ves čas
govoriti o tem, kako ubogi in osamljeni so starejši, bolni in invalidi,
pardon – ljudje z drugačnimi potrebami, če rečemo v politično korektnem
jeziku. Težava je, da na revščino gledamo zelo omejeno. Kdor je
izključen, je izključen samo v človeškem in materialnem smislu, drugo za
nas sploh ne obstaja. Torej, ubogi so samo tisti, ki ne morejo priti do
materialne blaginje, ki so izključeni iz medčloveških odnosov, vsi
drugi pa naj bi žareli od sreče. Toda, ali je res tako? Razglejte se
malo naokrog in poglejte tudi nase, pa boste videli, da to ne drži.
Revščina vendarle ni samo tista denarna in materialna, kakor tudi ni
izključenost samo v tem, da so nas zapustili sorodniki in prijatelji. To
je vedno bilo in bo – poglejmo samo v Sveto pismo, pa bomo videli. Job
pravi, da so ga zapustili ter pozabili bližnji in sorodniki (Job 19,14),
podobno tudi psalmist (Ps 88 (87)).
Jezus sam nas opozarja, da bodo
ubogi v tem ožjem smislu vedno med nami – tega ne bomo do konca časov
izkoreninili. Tako poročata Matej in Marko, evangelist Janez pa dodaja
še nekaj zelo pomembnega. Jezus namreč tam pravi: “Uboge imate namreč
vedno med seboj, mene pa nimate vedno” (Jn 12,8). Tu je pomemben
poudarek, ker pozabljamo na duhovno uboštvo, ki pa je ravno v tem, da
nimamo več med seboj Gospoda, da je izginil z našega obzorja. Duhovno
ubogi pa so revni in bogati, mogočneži in njihovi sužnji. Ni dovolj
klicati samo k socialnim, ekonomskim in drugim podobnim načelom. Še bolj
pomembno je klicati k presežnim, metafizičnim in duhovnim načelom. Bolj
kot to, kar čaka naše telo, je pomembno oz. bi moralo biti pomembno,
kaj čaka našo dušo. Kako to, da nas niti v Cerkvi to kaj dosti ne zanima
več? Jezus sam vendar pravi, da ti nič ne pomaga, če si ves svet
pridobiš, če po drugi strani pogubiš svojo dušo oz. zapraviš večno
življenje (Mt 16,26; Mr 8,36; Lk 9,25).
Ne moremo gledati vendar na
človeka kot na tistega, ki bi hrepenel samo in zgolj po zemeljskih
stvareh. Pa ne govorimo samo o materialnih dobrinah, ker se, po besedah
mnogih sodeč, zdi, da vsi hrepenimo zgolj in samo po medčloveških in
čustvenih odnosih. Tudi to je zmotno, ker je tudi to samo tostransko, ne
pa presežno. Kdor bo nagovarjal samo k sreči v tem življenju, ne bo le
deloma zaobsegel človekovega hrepenenja, temveč bo nagovarjal k
utopičnemu prizadevanju, saj popolne sreče, veselja, ljubezni in
podobnih reči na tem svetu nihče ne more doseči. Opozarjati je treba
nasprotno na to, da obstaja višja avtoriteta od človeške. Bog je tisti,
pred katerim živimo, ki so mu odkrita vsa naša pota in nas bo ob smrti
sodil po naših delih, tudi sicer pa njegovo potrpljenje ni neskončno do
tistega, ki ravna v življenju krivično. Če Bog ni na prvem mestu, potem
ni nič, kakor so vedeli že stari, na pravem mestu.
V zadnjih desetletjih
se zdi, da smo tudi kristjani sprejeli, in sicer z zamudo, tisti
novoveški obrat od Boga k človeku. Saj tudi govorimo, kako je človek ali
človeška oseba na prvem mestu. Lahko je, seveda, če govorimo o
stvarstvu, res, da je človek prvi med ustvarjenimi bitji in mu je
stvarstvo podvrženo, vendar je še vedno Bog nad njim. Če torej z našega
obzorja izgine Bog kot naš Stvarnik in Gospod, potem z našega obzorja
izgine tudi bližnji. Bližnjega se zavedam samo kot svojega tekmeca, če
se ga že zavedam.
/dalje prihodnjič/
Ni komentarjev:
Objavite komentar