Zakaj sploh hoditi k sveti maši?

oče Dwight Longenecker, Crisis Magazine, 27. 8. 2020

Ko sem kot kaplan delal na eni od katoliških srednjih šol, sem se sestal s starši nekega fanta, ki je obiskoval deveti razred. Jimmy je bil pameten, čeden in priljubljen učenec iz ugledne prezbiterijanske družine. Mati in oče sta prišla točno, lepo oblečena in vljudna. Potem, ko smo malce pokramljali, je Jimmyjeva mati izrazila svojo skrb.

“Oče, zelo naju skrbi za Jimmyja…” Pri tem je pogledala proti možu, v iskanju moralne podpore.

“Zaskrbljena sva, kajne dragi?”

Mož poslušno prikima.

“Aha, kaj pa je problem?” Vprašam.

“Skrbi naju glede njegovega duhovnega življenja in meniva, da bi nama vi morda lahko pomagali. Jimmyju ste všeč in morda vas bo poslušal.”

“Dobro. Storil bom, kar bo mogoče. Mi lahko poveste malce več?”

“Jimmy nama je oznanil, da ne namerava več hoditi v cerkev” Začne stokati mati.

“Vi ste prezbiterijanci, kajne?”

“Drži, oče.”

“Ali pravi, zakaj noče več hoditi v cerkev?”

Oglasi se oče “Pravi, da lahko tudi doma enako dobro prebira Sveto pismo ter moli.”

“Aha.” Ustavim se, za trenutek pomislim, in nato odgovorim “Mislim, Jimmy ima prav, kajne?”

“Kaj mislite s tem, oče?” reče zmedena mati.

“Kar mislim reči je to, da ima Jimmy prav. Lahko ostane doma in enako dobro prebira Sveto pismo in moli. Naj vam postavim vprašanje. Ali vaša Cerkev uči, da moraš hoditi v cerkev, da prideš v nebesa?

“Mislim, ne, ne ravno” okleva mati.

“Bil sem vzgojen v religiji, ki je bila podobna vaši, in kakor se jaz spomnim, je bilo edino pomembno to, da si rešen, kajne? Ni ti bilo treba hoditi v cerkev.”

“Da, mislim, da bo to držalo. Ampak Jimmy bi res moral z nama hoditi v cerkev, kajne?”

“Ne razumite me napačno. Mislim, da bi bilo za Jimmyja bolje, da hodi v cerkev, kot da tja ne hodi. Ampak on je pameten dečko, in mislim da je spoznal nekaj, kar je res. Mi katoliki na vse skupaj gledamo drugače. Bi želeli slišati kako?”

Sedaj je očeta začela stvar zelo zanimati, mati pa se je, malce vznemirjena, presedla nazaj.

Oče reče: “Da, kako gledate na to?”

“Mi pravimo, da mora katolik hoditi v cerkev vsako nedeljo, saj mora, s sodelovanjem pri sveti mašni žrtvi, sprejeti Gospoda Jezusa Kristusa. Tega doma ne moreš storiti, saj potrebuješ duhovnika. V Evangeliju po Janezu, šesto poglavje, Jezus pravi “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” Torej, da pridete v nebesa, morate hoditi v cerkev. Zato imamo katoliki pravilo, da moraš hoditi.”

Oče se nagne naprej “To zveni zelo zanimivo oče, želel bi izvedeti še več!”

Na tej točki mati prekine pogovor ter se mi vljudno zahvali za mojo pomoč. In če me spomin ne vara, so Jimmyja kmalu po tem umaknili iz naše šole.

❧

To zgodbo pravim zato, ker kroži kar lepo število člankov o Cerkvi po koncu epidemije COVID-19. Večina piscev je predvidela, da se veliko kristjanov, katolikov in protestantov, ki so v cerkev hodili iz navade, verjetno ne bo vrnilo. Mislim, da se o tem ne motijo. COVID-19 bo lastnoročno prinesel vitkejšo, manjšo in bolj predano Cerkev, kot je kardinal Raztinger predvidel pred nekaj desetletji.

Čeprav mislim, da je to predvidevanje točno, je veliko komentatorjev zgrešilo razlog zakaj je točno. Veliko kristjanov, katolikov in protestantov, se bo vprašalo isto vprašanje, kot si ga je zastavil Jimmy iz devetega razreda, in prišlo do istega odgovora. “Cerkev? Zakaj bi se ukvarjal s tem?”

Pošast izpod postelje je tukaj moralistični, terapevtski deizem. V Ameriki so, v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih, krščanski voditelji potiho zamenjali vitalno, nadnaravno in razodeto vero, ki je avtentično krščanstvo, za placebo religijo. Kakor opažajo tudi ostali, so bistvo tega ponaredka krščanstva pravila za uglednost, medel moralni kodeks in delati ta svet lepši. Hkrati ponuja tudi pragmatične nasvete glede duhovnosti, odnosov in življenja, vse pa je podprto z blago vero v dobrohotnega sugar daddyja v oblakih, ki bo nekega dne vse naredil tako, da bo fajn.

Ker je bilo krščanstvo 21. stoletja zreducirano do te sladkorne pene, je mnogo Jimmyjev iz devetega razreda zaključilo, da v taki religiji pač ne rabiš hoditi v cerkev. Vse o tem, kako biti prijazen in dostojen se lahko naučiš v podeželskem klubu. Za boljši jutri se lahko potrudiš tako, da delaš kot prostovoljec v menzi, velikega duha iz nebes pa lahko začutiš morda tako, da prižgeš odišavljeno svečko in gledaš prelep sončni vzhod. Zakaj bi ob nedeljah vstajal zgodaj zjutraj zato, da odideš v turoben avditorij, kjer pojejo verske pesmi Joan Baez ali ersatz Broadway glasbo o Jezusu, nato pa še poslušaš povprečen motivacijski govor debelega, ostarelega pastorja?

Jaz sem na Jimmyjevi strani.

Za verjetno (in morda neizogibno) pokoronsko krizo v udeleževanju pri bogoslužju je katastrofalna izguba vere. Tukaj ne gre zgolj za posameznike, ki izgubljajo vero, ampak za celotno krščansko Cerkev in krščanski narod, ki izgublja svojo vero, ko naseda na sentimentalni nadomestek - racionalistično kašico pomirjeval, ki ni niti krščanstvo niti religija.

Religija, vedno in povsod, in za vse ljudi skozi zgodovino, v katerikoli obliki, je bila o srečanju človeštva z božjim. Ali je šlo za Azteke, ki obglavljali svoje žrtve ali budistične menihe, ki so meditirali na sveti gori, za jehove priče, ali pa amazonsko kajenje za Pachamamo, religija je bila vedno o srečevanju z drugo stranjo. Amerika bo prenehala hoditi v cerkev, ker to, kar ji je bilo dano, ni več religija. Ljudje ne marajo, da jih nekdo vleče za nos. V steakhouse pač ne greš na vegeburger.

Najbolj zaskrbljujoč del te zelo slabe novice je moje osebno mnenje o tem, da je tudi velika večina ameriških katolikov začela verjeti v to lažno različico krščanstva. V cerkvenem življenju sem med katoliki opazoval - od klavrne kateheze do butastega modernizma med klerom in akademiki - ta isti moralistični, terapevtski deizem, ki se je v Cerkvi razširil kot toksičen rak. Zelo zanimivo bi bilo vprašati ameriške katolike, zakaj točno bi morali hoditi v cerkev. Koliko bi jih reklo “Ker samo tam lahko prejmem odrešujoče Telo in Kri mojega Gospoda Jezusa Kristusa?”

Kaj bo preživelo to polomijo? Prepričan sem, da bo katolicizem druge polovice 21. stoletja mističen, mitološki in čudežen, ali pa ga sploh ne bo. Kar bo preživelo, je avtentična religija. Tradicionalno bogoslužje bo preživelo, a ne zato, ker duhovnik nosi rimski mašni plašč in drži roke na nek določen način, ali pa zato, ker ženske v cerkvi nosijo pokrivala. Preživel bo zato, ker tradicionalisti verjamejo v mistično, mitološko in čudežno. Karizmatične religije Afrike in Azije bodo tudi preživele, pa ne zato, ker pojejo v jezikih, plešejo ob džungelskih bobnih in imajo dolge pridige. Preživele bodo, ker verjamejo v mistično, mitološko in čudežno.

Kaj bo izumrlo? Cerkev Jimmyjeve matere, s svojo dolgočasno dostojnostjo in licemerskim sporočilom socialne pravičnosti. To je oblika krščanstva, katoliškega in protestantskega, ki je na koncu svoje življenjske dobe. Naj počiva v miru.