Gaude Maria virgo cunctas haereses sola interemisti in universo mundo

Veseli se Devica Marija, ki si sama vse herezije sveta premagala

Nekaj razjasnitev k megli članka, objavljenega v reviji Ognjišče: Pojmovanje Marije v različnih verstvih

Za tiste, ki izpovedujemo katoliško vero, je bilo nadvse žalostno in presenetljivo, da je (katoliška) revija Ognjišče (maj 2020) objavila članek z naslovom: Pojmovanje Marije v različnih verstvih, ki je nekakšna slaba ali morda poljudna religiološka študija, ki s katoliško vero in teologijo skoraj nima zveze. Poglejmo si stvar od bliže.

Že v prvem stavku članek Marijo »spremeni« v »svetopisemski lik« in »priljubljeno svetnico«. Ni pa v članku izrecno omenjeno, da gre za konkretno zgodovinsko osebo, ki je Božja mati (to je omenjeno posredno pri površni obravnavi Efeškega koncila in njegovih posledic), torej tista, ki je rodila učlovečeno drugo Božjo Osebo, Boga Sina, edinega pravega in Troedinega Boga, ki se je dokončno razodel v Jezusu Kristusu edinem Odrešeniku človeškega rodu (prim. Nicejsko-Carigrajska veroizpoved link). Katoliška revija Ognjišče se je torej izognila izpovedi vere v Marijino Božje materinstvo ter s tem posledično tudi izpovedi vere v učlovečenega Boga Jezusa Kristusa.

Članek Marijo v svoji rdeči niti izpostavlja zgolj kot nekakšen religijski fenomen ali mit, ki ga je mogoče primerjati z religijskimi fenomeni ali miti drugih verstev, kar v religiologiji (ne teologiji) običajno imenujejo religijski materinski lik in ga neverni ali atesti pogosto dojemajo kot konstrukt človeške projekcije oz. kot mit, ki je plod človeške inteligence in ne razodetja Boga. Takšen mit ima lahko sicer nekaj zgodovinske osnove, a to za religiologijo ni pomembno, saj raziskuje predvsem, kako se verujoči opredeljuje do fenomena oz. mita, kar je tudi stališče pisca obravnavanega članka. Za resnico ali vsebino člena vere pa religiologu ni mar, ker se v večini primerov religiologija ne opredeljuje do resnice niti do vsebine člena vere, temveč zgolj navaja verovanja in dejanja vernikov, kot to počne tudi obravnavani članek.

Seveda, če bi bilo v začetku članka izpostavljeno, da je Marija konkretna zgodovinska človeška oseba, za katero je Bog sam razodel, da je Sveta Božja Mati, da je bila spočeta brez madeža izvirnega greha, da je vedno devica in vnebovzeta z dušo in telesom, bi postala primerjava Nje, ki je Vnebovzeta brezmadežna sveta Božja Mati in Devica Marija, s komerkoli v stvarstvu popoln nesmisel, saj še ni bila odkrita človeška oseba, ki bi jo lahko z njo primerjali. Po drugi strani pa, kako bi lahko Marijo primerjali z »različnimi verstvi«, saj druga verstva obstajajo ravno zato, ker ne verujejo katoliške vere oz. ne sprejemajo ali pa celo zavračajo ali ne poznajo katoliške vere, ki vsa temelji na razodetju edinega pravega Boga, ki obstoji v edinosti Trojice treh Božjih oseb: Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha in da se je Bog Sin v Mariji učlovečil.[1] Dolžnost tistih, ki verujejo v Kristusa je Kristusa oznaniti vsemu stvarstvu.

Mariologija, ki je avtorica članka očitno ne uporablja, je v drugem odstavku spremenjena iz pristne teološke discipline v »koledar Marijinih prazničnih dni«.

Ko članek obravnava slovesno razglašene verske resnice o Mariji (dogme), ki jih kot od Boga razodete uči katoliška Cerkev, je vsebina v članku zreducirana predvsem na pravni formalizem in datum razglasitve, pomen vsebine dogem pa je izpuščen oz. nezadostno, polovično predstavljen.

Posvetimo se jim (marijanskim dogmam) po vrsti, kakor jih našteva članek:

Marijina deviškost – pravilno je definirano (ne z ozirom na moje mnenje, ampak glede na razodetje Boga in sveto katoliško vero), da je Marija vse življenje ohranila devištvo. Tu bi bilo potrebno le dodati, da je to mišljeno tako v telesnem kot duhovnem smislu in da je Marija svoje vedno devištvo ohranila: pred, med in po porodu Jezusa Kristusa,[2] kar jasno izpričuje Sveto pismo s posrednimi in ne posrednimi izjavami. To je bila domala vera vse prve Cerkve. Ker so se v zgodovini pojavili »antidimarianitanci« (tisti, ki tajijo Marijino devištvo), je Katoliška Cerkev večkrat tudi pravno formalno, prvič najverjetneje res na carigrajskem koncilu leta 553 (ne 551 kot piše v članku) slovesno razglasila, da h katoliški veri spada vera v Marijino vedno devištvo, kar so seveda katoliški teologi pred in po razglasitvi dokazovali z različnimi teološkimi argumenti in imajo vsi, ki menijo drugače, res pravico do lastnega mnenja, le da je njihovo mnenje napačno (protestanti). In ker mnenje ni vera v od Boga razodeto resnico, ampak le konstrukt človeškega intelekta, takšna mnenja nimajo verske vrednosti, saj so v svojem bistvu ateistična. Skratka vsi, ki trdijo, da Marija ni vedno devica, ne govorijo več o Božji materi (ki je v katoliški veri natančno konkretna, tudi zgodovinska deviška oseba in je ob tem zanjo še od Boga razodeto, da je vedno devica), ampak zgolj o neki osebi, ki jo sami konstruirajo, je torej plod njihove domišljije. Tako se začnejo verski miti. Npr. trditev: Marija, Božja mati je vedno devica; je resnica, ker to ustreza stvarnosti in je razodeto od Boga. Trditev: Marija, Božja mati ni vedno devica; ni resnica, ker to ne ustreza stvarnosti; je mit, plod človeške domišljije, kar si bomo pobliže pogledali v  nadaljevanju.

Brezmadežno spočetje – vsebina dogme je navedena pravilno, le da je premalo poudarjeno (in se s tem izgubi tudi ves smisel dogme), da obvarovanje pred izvirnim grehom posledično pomeni, da je Marija človek, ki nikdar ni bil pod oblastjo greha in hudega duha in da Marija - kot človek - ni nikdar osebno grešila. Slednje zopet onemogoča primerjavo Brezmadežne s komerkoli od ljudi, saj so celo boginje iz poganskih mitov domala vedno predstavljene kot grešne. Pa tudi kot boginje morajo biti tudi v religiološki študiji primerjane z Bogom in ne človekom, kot je Marija.

Prav tako v članku ni omenjeno, da je Marijina brezmadežnost s posrednimi izjavami vsebovana že v Svetem pismu in da so katoliški verniki to verovali že od nekdaj. Letnica 1476, ki jo članek navaja, je v smislu praznika Marijinega brezmadežnega spočetja že zelo »pozna«, če upoštevamo, da so praznik Spočetja sv. Ane, ki je najstarejše poimenovanje praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, praznovali že v 6. stoletju. Popolnoma pa ne drži, kot navaja članek, da je za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854 papež Pij IX. prvikrat uporabil papeško nezmotljivost, saj je bila dogma o papeški nezmotljivosti v verskih in moralnih zadevah, kadar govori ex cathedra, razglašena leta 1870 in prvič izrecno uporabljena leta 1950 za razglasitev dogme o Marijinem (telesnem) vnebovzetju. Ob upoštevanju, da so papeži že pred razglasitvijo nezmotljivosti leta 1870 govorili ex cathedra, pa se to ni zgodilo prvič v primeru Marijinega brezmadežnega spočetja leta 1854, ampak leta 449, ko je sv. Leon Veliki napisal znameniti Tomus Flavianum o dveh Kristusovih naravah: Božji in človeški.

Marijino vnebovzetje je v članku predstavljeno popolnoma korektno, le da v prvi vrsti ne gre za praznik, ampak za realni dogodek Marijinega poveličanja v večnosti, ki ima gotovo tudi neko zgodovinsko osnovo.

V oči pa zbode, da je najpomembnejša dogma o Mariji: Marija je sveta Božja mati, podana le posredno pod podnaslovom: Češčenje svete Marije. Tudi sama definicija te dogme, naj bi po mnenju članka zgolj povečala pobožnost do Marije in ne potrdila temelja vse katoliške vere, da je Marijin Sin učlovečeni Bog. Logika je tukaj »prekucnjena«, saj se članek preneha posvečati Mariji, ko bi bilo potrebno izpovedati vero v Marijino Božje materinstvo, pač pa se začne posvečati človeškemu odnosu do Marije znotraj katolištva, pravoslavja in anglikanizma in v ta namen zvito navaja celo II. vatikanski koncil, in sicer ne o Marijinem Božjem materinstvu, pač pa o človeškem češčenju Marije. S tem je Marija ponižana zgolj na religijski fenomen, ker vse skupaj izpade, kakor da ji je efeški koncil »nalepil« etiketo Božje matere, da bi jo ljudje še bolj častili in ne da to v resnici je.

Pod podnaslovom Marija v islamu, je nerazumljivo, kako muslimani po trditvi članka priznavajo Marijino brezmadežno spočetje, če pa je znano, da nimajo nauka o izvirnem grehu. Najverjetneje je tukaj avtorica Marijino deviško spočetje (spočetje Jezusa Kristusa) zamenjala z njenim brezmadežnim spočetjem (začetkom njenega obstoja), kakor to pogosto počnejo tudi versko nevedni katoličani.

Zanimivo je tudi, da se v članku več pozornosti posveti pisanju Korana o Mariji in na podlagi Korana temelječi Mariologiji, ki je v samem izhodišču napačna, saj ne priznava Mariji Božjega materinstva. Iz tega je potrebno nujno napraviti resnicoljubni sklep: Muslimani Marije ne poznajo dovolj, saj njenega Sina ne priznavajo za Boga in so njihove misli, glede Marije lahko le napačna mnenja, ki se morda kdaj celo skladajo s pravo vero.

Tukaj omenimo še, da je v članku vsebovana herezija biblicizma, ki temelji na protestantski logiki sola scriptura (samo Sveto pismo ima vrednost v verskih zadevah), saj ni nikjer v članku omenjeno, da je Božje razodetje vsebovano, ne zgolj v Svetem pismu, ampak tudi v Svetem izročilu, kot je katoliški nauk vseh časov in je bil nazadnje potrjen na II. vatikanskem koncilu (BR 8–9; KKC 80–81). Niti ni nikjer v članku navedeno, kaj je bilo glede Božjega razodetja o Mariji ohranjeno in izročeno v verovanje po Svetem izročilu, ki kakor Sveto pismo izvira iz nauka apostolov. Ker v članku ni predstavljen temelj Svetega izročila o Mariji, v članku predstavljena dejanja cerkvenega učiteljstva - definicije dogem - izpadejo kot nekakšna samovolja cerkvenih prelatov. Na tej osnovi pa nimajo zadostnega temelja, da bi mogle pri katoliškem bralcu potrditi njegovo vero, saj izgleda kakor, da so bili na koncilih sprejeti le nekakšni »demokratični zakoni« o Mariji, ki bi se dali tudi spremeniti in tako nimajo absolutne veljave in da so prelati zaradi tega, da bi nas čim bolj prepričali, k temu dodali še slovesne razglasitve dogem.[3] S tem pa zopet pridemo do tega, da naj bi Marija bila le izmišljen religijski fenomen ali na zgodovinski osnovi izdelan religijski mit Katoliške Cerkve.

S tem pa pri preprostem verniku, ki je povprečni bralec Ognjišča, ni težko vzpostaviti subjektivnega mnenja, da Koran več govori o Mariji (morda poimensko, v bistvu pa gotovo ne) kakor Sveto pismo. Kar pa je navsezadnje popolnoma nepomembno, saj je bistveno sporočilo Korana o Mariji: Marija ni Božja mati, ampak da je prerokova mati, popolnoma napačno in človeka zapeljuje v ateistični odnos do Jezusa Kristusa, učlovečenega Boga, ki obstoji v tem, da človek Kristusu preneha priznavati Božanstvo, s tem pa tudi izgubi nadnaravno od Boga razodeto vero.

In ko smo vse to razložili, seveda ni težko razložiti, kako je lahko prišlo v zaključku članka, ki Marijo pojmuje zgolj kot religijski fenomen do primerjave Marije z dvema poganskima boginjama. A si poglejmo tole še pobliže:

Če bi stvar analizirali zgodovinsko:

• Marija je na zemlji realno živela, kot človek.
• Za boginji nihče ne ve, ali sta realno živeli, gotovo pa ne kot človeški osebi, saj sta le del pripovedi poganskih mitov.
• Zaključek: Primerjava je nemogoča. Človeškega bitja ni mogoče primerjati z nečloveškim oz. bi bila primerjava podobna primerjavi Marije z grško Hero ali rimsko Juono, v kateri nihče več ne veruje, ker sta se izkazale za neobstoječe, za kar se bodo v prihodnosti tudi zdajšnjim poganom izkazale njihove boginje. V Marijinem in Kristusovem primeru to nikdar ne bo mogoče, ker mora tudi ateist priznati njun zgodovinski obstoj. V tem se tudi jasno vidi razlika med pravo vero in vero v mit. Mit ne prenese razumskega premisleka, ki ga prava vera more in mora prestati.

Če bi stvar analizirali v smislu Božjega razodetja:

• Marija je Božja mati (Mt 1,18;^[4] Mt 2,11;^[5] Mt 2,13;^[6] Mt 2,20;^[7] Mt 12, 46—47;^[8] Mt 13,55;^[9] Mr 3,31;^[10] Lk 1,31;^[11] Lk 2,7;^[12] Lk 2,48;^[13] Lk 2,34;^[14] Lk 2,51;^[15] Lk 8,19;^[16] Jn 2,1;^[17] Jn 2,3;^[18] Jn 2,5;^[19] Jn 2,12^[20] Jn 19,25;^[21] Jn 19,26;^[22] Apd 1,14;^[23] itd.)
• »Ne imej drugih bogov poleg mene« (2 Mz 20, 3).
• »Vsi bogovi ljudstev so prazni maliki, Gospod pa je naredil nebesa« (Ps 96, 5).
• Septuaginta (grški prevod) in Vulgata (latinski prevod) pa pravita, da so bogovi ljudstev demoni (Ps 95,5); kar je ohranjeno tudi v Svetem izročilu, npr. sv. Atanazij izpričuje vero Cerkve, da vsi maliki le niso človeški konstrukt, ampak da so nekateri razodeti hudobni duhovi.
• Zaključek: Primerjava je nemogoča, ker ni mogoče najti vzporednic med popolnoma različnima stvarema: 1. Marija ni boginja, kar pogani trdijo za svoje boginje, 2. Božje razodetje boginje razglaša za neobstoječe oz. za demone. 2a Če boginji ne obstajata, Marije z njima ni mogoče primerjati oz. bi to bilo, kakor da jo primerjamo z izmišljenim likom, plodom človeškega intelekta, ki realno ne obstaja (Rdeča kapica); 2b Marijo, ki je po Božjem razodetju slavila popolno zmago nad demoni, ni mogoče primerjati z njimi. Povezave torej ni! So pa velike razlike! Razen: Če vse tri (Marijo in omenjeni boginji) razglasimo za »materinski religijski fenomen«, kar  je očiten namen članka.

Ker se bodo sodobni modernisti takoj sklicevali na Nostra aetate (Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev) II. vatikanskega koncila, da so naše izpeljave katoliško neobjektivne, tradicionalistično-konservativne in fundamentalistične, napravimo še analizo v luči II. vatikanskega koncila, da dokažemo, da so naše izjave popolnoma katoliške:

• Koncil v Lumen gentium (Dogmatični konstituciji o Cerkvi) uči glede Marije, da je edina rodila pravega učlovečenega Boga in je zato popolnoma izredna (C 52); da je Marija na edinstven način sodelovala pri odrešenju človeškega rodu (C 61); da so Marijine kreposti zgledne za moralo in etiko na splošno in ne zgolj za katoličane (C65) in izraža upanje, da bodo po Marijini priprošnji vsi pogani spoznali edinega pravega Boga (C69).
• Koncil v Gaudium et spes (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu) uči: Kajti on, božji Sin, se je s svojim učlovečenjem na nek način združil z vsakim človekom. /… / Rojen iz Devici Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem razen v grehu (Prim. Heb 4,15). (CS 2). Torej je božji Sin postal podoben tudi poganu, da bi ga pripeljal k veri enega, pravega Troedinega Boga.
• Koncil v Nostra aetate pravi glede poganov: »Katoliška Cerkev ne zameta ničesar od tistega, kar je v teh religijah resničnega in svetega« (N 2). V Lumen Gentium pa razlaga uporabnost dobrega in resničnega v poganski religiji: »Karkoli namreč najde pri njih dobrega in resničnega, Cerkev ceni kot pripravo na evangelij in kot dar tistega [Boga], ki razsvetljuje vsakega človeka, da bi končno imeli življenje…[24]« (C 16) Boginji (za koncil), kot smo pokazali zgoraj, nista niti resnični niti sveti (morda sta resnični in sveti subjektivno za pogana, kar pa je glede na Svetega Boga in njegovo razodetje v Jezusu Kristusu objektivna zmota in jih je zato potrebno po Jezusovem naročilu spreobrniti in krstiti (prim. Mt 28, 19)).
• ·     Dalje pravi Nostra aetate, da Cerkev: »Z odkritosrčno spoštljivostjo gleda na one načine delovanja in življenja, na ona opravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a ne redko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi« (N 2). Npr. da muslimani trdijo, da je Marija, je žarek Resnice. Da pa trdijo, da ni Božja mati, pa ni žarek Resnice. Ali pa, da kdo trdi: Bog je, je žarek Resnice; da pa istočasno trdi, da Bog ni troedin, ni žarek Resnice. Pomembno je tudi, da koncil pravi »žarek Resnice« in ne »Luč resnice«, kot pravi Kristus zase, da je Luč sveta (prim. Jn 8, 12). Žarek je torej tam, kjer je celotna luč vsaj toliko zasenčena, da ni svetlobe.
• Nostra aetate nadaljuje: »Nenehno pa oznanja [Cerkev] in je dolžna oznaniti Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14, 6), v katerem ljudje najdejo polnost religioznega življenja, v katerem je Bog spravil s seboj vse (prim. 2 Kor 5, 18—19)« (N 2). Torej pametno bi bilo analizirati, česa pogani nimajo, ker nimajo Marije, ki je edinstvena, in kaj pridobijo, če jo sprejmejo.
• Nostra aetate: »Cerkev torej spodbuja svoje sinove, naj z razumnostjo in ljubeznijo v pogovorih in v sodelovanju s pripadniki drugih religij, kakor tudi v izpričevanju svoje vere in krščanskega življenja priznavajo, varujejo in pospešujejo tiste duhovne, moralne in socialno-kulturne vrednote, ki jih pri njih najdejo« (N 2). Malik (demon; poganski bog oz. boginja) pa zagotovo ni ne duhovna, ne moralna, ne socialno-kulturna vrednota in ni razumno, še manj pa ljubezni vredno z njim vzporejati Božjo mater.
• Zaključek: II. vatikanski koncil ne nudi temelja na podlagi katerega bi bilo mogoče primerjati Marijo s poganskimi boginjami.

Morda se bo kdo čudil, zakaj smo tako trivialno-poljudnemu članku in reviji posvetili toliko pozornosti. A dejstvo je, da bo v marsikateri preprosti duši, morda tudi nezavedno, članek povzročil duhovno-verski vihar tisoč in enega vprašanja o Materi Božji. Ker v tej reviji, ki je (najverjetneje) njegovo edino versko branje, ne bo nikoli našel trdnega temelja vere v Marijo, ampak neprestane relativizacije in kulturno-etnološko-čustvene opredelitve do nje, ne bo presenetljivo, da bo izgubil svojo vero v Sveto Božjo mater Marijo in s tem v učlovečenega Boga Jezusa Kristusa in nazadnje v samega Boga, ki se je samo po Mariji dokončno razodel. Tako pa niti ne bo več čudno, da bo temu človeku, četudi se morda ima za katoličana, na koncu že popolnoma vseeno, če nekdo njegovo duhovno mater Marijo, Mater samega Boga in najodličneje ustvarjeno bitje primerja z bednimi poganskimi boginjami.

In ne nazadnje, kako se bo katolik pogovarjal s poganom o Mariji, če ima več pojma o boginji kakor o Mariji? In to je neprestana skrb slovenskega verskega tiska: bombardirati katoličane z nekatoliškimi stvarmi in katoliške verske teme potiskati ob stran.

 Védenje o Mariji ni skrito! Berite in premišljujte! Molite sv. rožni venec in premišljujte!

Resnicoljubnež

---

[1] Drugi vatikanski koncil v Ad Gentes (Odlok o misijonski dejavnosti) pravi: »Potrebno je torej, da se vsi spreobrnejo k njemu, spoznanemu po oznanjevanju Cerkve, in da se s krstom včlenijo vanj in njegovo telo, Cerkev. Kristus je namreč z izrecnimi besedami zabičal potrebnost vere in krsta (prim. Mr 16,16; Jn 3,5) in hkrati potrdil potrebnost Cerkve, v katero vstopajo ljudje s krstom kakor skozi vrata. Zato se nebi mogli zveličati ljudje, ki vedo, da je Bog Bog po Jezusu Kristusu ustanovil katoliško Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendar ne hoteli vanjo vstopiti ali v njej vztrajati. Res je, tudi takšne ljudi, ki brez svoje krivde ne vedo za evangelij, more Bog po sebi znanih poteh privesti k veri, brez katere ni mogoče biti Bogu všeč (Heb 11,6). Kljub temu pa je Cerkvi naložena nujnost (prim. 1 Kor 9,16) in hkrati sveta pravica oznanjati evangelij. Zato misijonska dejavnost ohranja danes kakor vedno svojo nezmanjšani pomen in potrebnost.

[2] To je klasični obrazec katoliške mariologije, saj so nekateri zanikali devištvo pred, nekateri med in drugi po porodu Jezusa. Skoraj pa ni avtorja, ki bi zanikal vse tri naštete formulacije Marijinega devištva.

[3] Za dogmo pa je po katoliški veri lahko razglašeno le tisto, kar je že vsebovano v Božjem razodetju (Svetem pismu in Svetem izročilu).

[4] Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom. (Mt 1, 18)

[5] Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. (Mt 2, 11)

[6] Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: Vstani, vzemi dete in njegovo mater ter béži v Egipt! (Mt 2, 13)

[7] Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju. (Mt 2, 20)

[8] Medtem ko je govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« (Mt 12, 46—47)

[9] Ali ni njegovi materi ime Marija? (Mt 13, 55)

[10] Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. (Mr 3, 31)

[11] Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus (Lk 1, 31)

[12] In rodila je sina (Lk 2, 7).

[13] Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil?« (Lk 2, 48).

[14] Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi. (Lk 2, 34)

[15] In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. (Lk 2, 51)

[16] Prišli pa so k njemu njegova mati in njegovi bratje. (Lk 8, 19)

[17] Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. (Jn 2, 1)

[18] Ko je vino pošlo je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« (Jn 2, 3)

[19] Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče storite.«(Jn 2, 5)

[20] Potem je šel dol v Kafarnáum in z njim njegova mati. (Jn 2, 12)

[21] Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena (Jn 19, 25)

[22] Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej tvoj sin«! (Jn 19, 26)

[23] Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati. (Apd 1, 14)

[24] … Često pa so ljudje, prevarani od hudobnega duha, postali v svojih mislih prazni in so zamenjali božjo resnico z lažjo, ter služili stvari bolj kakor stvarniku. (prim. Rim 1,21 in 25), ali pa živijo in umirajo na tem svetu brez Boga in se izpostavljajo nevarnosti končnega obupa. Zato Cerkev v božjo slavo in v korist zveličanja vseh ljudi marljivo pospešuje misijone, v zavesti Gospodove zapovedi, ki pravi: »Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,16).