Za milostne čase radi rečemo, da
so podoba v malem našega človeškega življenja, vendar pa bi se za postni čas to
dalo trditi še bolj, predvsem zaradi predpostnega časa, ki ga pričenjamo danes,
na t. i. »sedemdesetnico«. V resnici sicer ne gre za celih sedemdeset dni,
ampak za 63 dni, vendar pa so tako poimenovali, ker so zaokrožili navzgor
število dni, ki jih je več kot 60. No, če se vrnemo k začetnim besedam, lahko
predpostni čas primerjamo dobi pred odraslo dobo, s pepelnico pa potem vstopimo
v odraslo dobo našega življenja, ki seveda gre vse do svojega neizbežnega
zemeljskega konca oz. do prehoda v novo stvarnost, ki ji pravimo večnost.
Čeprav je tudi zemeljsko življenje del te večnosti, kakor velja za ves
zemeljski čas. Skratka, na odraslo dobo se je potrebno pripraviti, s čimer se
strinjamo najbrž prav vsi, brez izjeme, otrok pa teže te dobe ne bi še mogel
nositi.
Poleg ustrezne priprave je
potrebno še marsikaj drugega, a o tem morda kasneje. Četudi pa bi vladal
konsenz glede tega, da se je na »življenje«, kakor se tudi pravi po domače tej
odrasli dobi, potrebno pripraviti, pa v resnici vlada ogromna zmeda glede več
reči. Najprej morda glede tega, do kdaj traja ta doba priprave in kdaj potem
nastopi odrasla doba. Pravijo, da tedaj, ko mlad človek doseže zrelost.
Italijanski liturgist, msgr. Bux nam lepo pove, da pa je prišlo do zamenjave
duhovne zrelosti s psihološko zrelostjo, kar hitro ugotovimo, če pogledamo
naokrog. Prehod v odraslo dobo je bil namreč vselej na liturgičnem področju
označen z zakramentom svete birme, ko je kristjan vero izpovedal sam in prejel
potrditev daru Sv. Duha, s tem pa, po nauku apostola Pavla, Kristusov vojak.
Ni dolgo nazaj, ko sem dejal na
dekanijski konferenci sobratu, da birmanci prejmejo, kakor pravi sv. Pavel,
»meč Duha«, da bi se borili s Kristusom in zanj v predvsem duhovnih bojih na
osebni ravni, ki nikdar ne bodo izostali, potem pa seveda tudi širše, namreč v
družbi, ko postanejo resnični Kristusovi pričevalci, kakor jim je kasneje g.
škof tudi položil na srce. No, ta sobrat duhovnik je nekako pisano pogledal in
me vprašal, da kje pa sv. Pavel to trdi. Odgovoril sem mu, da naj si popoldne
pogleda. No, vam izdam na tem mestu to skrivnost – to Apostol trdi to v pismu
Efežanom 6,17, kjer je prej omenjena »čelada odrešenja«, ki jo pa najdemo v
duhovnikovi molitvi, ko si v zakristiji nadeva oglavnico oz. po latinsko amikt.
Če pustimo ob strani, da se je
vojaške reference in izraze kratko malo odstranilo iz katoliškega obredja, pa
je potem »Bog nad vojskami«, ki ga sicer še najdemo v Svetem pismu, postal »Bog
vsega stvarstva«, vendar pa je simptomatično za našo širšo družbo, ki je lepo
položila orožje in se gre neki pacifistični in mehki ne samo prehod v odraslo
dobo, temveč je vse naše bivanje, »od zibeli do groba«, zavito v vato in
iskanje neke lažje, da ne rečemo lahkotne, poti in udobja, v končni meri pa
iskanje lastnega ugodja. Prav zato se je vmes vrinila še neka druga doba, ki je
prej sploh ni bilo, to pa je »mladost«.
Prej je nekdo iz otroštva prešel v
odraslo dobo, zdaj pa so številne stopnje in pod-stopnje, vprašanje pa, če na
koncu resnično preidemo v to odraslo dobo. Skratka, če gledamo v psihološkem
oziru, potem se prehod v odraslost vse bolj pomika neznano kam, ko pa bi moral
biti, nam pravijo, da šele preidemo v dobo mladosti, ne pa v odraslost.
Ustvarjeni smo bili kot moški in ženske z nekim jasnim ciljem, da postanemo
možje in žene, ko enkrat preidemo v odraslo dobo. Temu naj bi bila namenjena
doba priprave, ne pa nekim drugim zadevam, da bi potem večno ostali fantki in
punčke, ne bi pa prešli v neko resno in krepko življenjsko pot.
V bistvu se ne spremeni nič med
eno in drugo dobo, ker gre vselej le za neko nedolžno, vsaj tako si domišljamo,
igračkanje, brez vsakršne obveznosti in odgovornosti. Morda je tu razlog, zakaj
se predpostni čas ne zdi več potreben. Vendar pa mi trdimo, da je še kako
potreben in naj zato velja povabilo vsem, da bi ga dobro izkoristili, da si
pripravimo vse potrebno, da bomo nato pogumno in odločno stopili v postni čas,
ker je to čas trdnosti in odločnosti, prav kakor trdi evangelist Luka za našega
Gospoda, da se je namreč trdno odločil iti v Jeruzalem (9,51).
V svoji modrosti nam je mati
Cerkev dala predpostni čas, da bi vse bolj odločno stopali in uporabljali svoje
duhovno orožje, ki nam je bilo dano. Upam, da vemo, kje vso opremo skrbno
očistimo in zloščimo, pri dobri sveti spovedi, zato jo pridno in redno
izkoriščajmo. Počasi tudi večajmo molitev in pobožnost ter manjšajmo vse tisto,
kar nas v življenju priklepa k tlom, da ne moremo poleteti na krilih Sv. Duha,
ki nam je bil dan. V resnici je milostni čas posta, na katerega se
pripravljamo, najlepši čas v letu. Lepo je namreč biti svoboden v Kristusu,
očiščen, zdrav…
Moramo narediti nekaj več,
narediti podvig, kar pomeni beseda »askeza«. To je morda najpomembnejše
sporočilo povesti »Ostržek«. Lahko uživamo na vrtiljaku, ampak v resnici se
spreminjamo v osle, torej v orodje, s katerim bodo drugi po mili volji delali,
kar bodo pač želeli. Vsa ta zabava in druga krama ni namreč nič drugega kot
zavajanje in oblika kontrole množic. Kdor se ne bo premagal samega sebe in ne
bo več od tistega, kar je, ne bo napredoval, temveč bo nazadoval. Na koncu vam
vsem zato želim blagoslovljeni čas priprave na in trdnega ter odločnega vstopa
v postni čas. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar