Misel na 4. adventno nedeljo - Andrej Vončina
Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas
pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na
samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih
čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve
glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske
navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila
slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko
svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav
nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je
bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud.
Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije
v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po
drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel
Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z
njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne
smrti.
Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je
zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker
pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se
Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse
zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj
izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.
Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi
obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To
pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na
svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje
in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a
navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa
to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic –
Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta
zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi
tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda
ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le
biološko.
Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok
pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega
očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega
zemeljskega očeta, ne samo nebeškega.
Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse
združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in
ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar
je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem.
Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna
živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno
združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni
vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža
– da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če
oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil
papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam.
Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega
zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno
v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno
da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli
priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena,
potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno,
kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako
mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna
je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj
pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti
družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal
boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo
pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala
Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.
Vir: Vončotov portal
Ni komentarjev:
Objavite komentar