Pred dvema stoletjema se
je 6.junija v Škocjanu na Dolenjskem rodil Ignacij Knoblehar. Temu velikemu
možu je Bog namenil misijonariti daleč na jug, kamor Evropejec še ni stopil.
Gotovo so najboljše biografije svetnikov napisali svetniki sami. Tako lahko
beremo kar je sv. Hieronim napisal o sv. Pavlu puščavniku, sv. Gregor Veliki o
sv. Benediktu, sv. Atanazij o sv. Antonu in tako naprej. Glede Knobleharja pa
je gotovo dobro vedeti, kar je o njem ob stoletnici njegovega rojstva napisal
mučenec Lambert Ehrlich. Nanj ga je poleg misijonske gorečnosti vezala tudi
etnološka znanost. V svojem slavnem delu Katoliška Cerkev (ki je bil na
komunističnem seznamu prepovedanih knjig) iz leta 1919 mu je namenil nekaj
strani.
KNOBLEHARJEVA AFRIKA
Dr. Ehrlich piše, da je
leta 1822 v Afriki bilo prisotnih le 8 misijonskih okrajev in izven Egipta
zgolj 200 duhovnikov. Ta propad katoliških kolonij Portugala in Španije sam opisuje
kot božjo kazen za zločine, ki so jih ti storili s prevažanjem sužnjev iz
Afrike. 19. stoletje pa je prineslo nov misijonarski zagon. Notranjost Afrike
je bila neznana. Poleg misijonarjev so se v Afriko v tem času podajali
učenjaki, ki so jo postopoma vso raziskali. Že v tem času se je v notranjosti
Afrike bil tihi boj med mohamedanstvom in krščanstvom. Sever Afrike je že davno
bil njihov. Velika težava misijonskega dela je bilo suženjstvo. Ehrlich pravi,
da je bila približno tretjina prebivalstva sužnjev. Nevarnost je videl tudi v
širjenju protestantizma s strani Angležev.
MLADOST
Leta 1836 je prišel v
domovino misijonar Baraga iskati novih mož za misijone. Njegove besede so 17
let staremu Knobleharju vzbudile misijonski poklic. Leta 1840 je stopil v
ljubljansko bogoslovje, že leto zatem pa kot bogoslovec v Rim v misijonski misijonski
zavod Propaganda Fide (lat. Sacra Congregatio de Propaganda Fide, ustanovljena
l. 1622). Prvo preizkušnjo je doživel, ker so ga zavrnili. Vseeno se je odločil
ostati v Rimu in na svoje stroške nadaljevati študij. Ehrlich piše, da denarne
pomoči ni bilo in da je moral večkrat tako šparati, da po dva tedna ni jedel
nič toplega in da ga je pri močeh držal misijonski žar. Šele dve leti zatem so
ga sprejeli v Propagando in leta 1845 je bil posvečen v duhovnika. Namesto, da
bi ga poslali v misijone se je zgodil preobrat in ponudili so mu katedro za
slovanske jezike na zavodu Propagande. Eno leto je tako delal kot profesor, a
stene so mu bile pretesne.
V letu 1846 je Propaganda
začela nov misijon. Za zgornji Egipt, Nubijo, Sudan in Saharo so ustanovili nov
vikariat, ki je obsegal več ozemlja kot je velika Evropa. Med prvimi petimi
misijonarji, ki jih je Propaganda poslala na pot je, zaradi svojih nenehnih
prošenj bil tudi takrat osemindvajsetletni Ignacij.
Božja previdnost pa mu je
namenila samo 10 let! Ehrlich v tem trenutku zapoje hvalo in pravi, da je
Knobleharjevo življenje tako čudovito in izredno, da smemo v njem častiti
slovenskega Frančiška Ksaverija.
V AFRIKO!
24. junija 1847 so iz
Aleksandrije misijonarji odpotovali in po sedemmesečnem potovanju prispeli v
prestolnico Sudana, Kartum, ki je bilo seveda glavno trgovsko središče. Arabci
so vozili na trge tisoče zamorcev, ki so jih lovili na roparskih pohodih in jih
tam razprodajali. Misijonarji so kupovali suženjske otroke in jih vzgajali v
svojih šolah.
Manj kot leto je minilo
in že so zboleli trije. Apostolski vikar Casolani in Slovenec Vinko se vrneta v
Evropo, jezit p. Ryloo pa umre 17. junija 1848 V Kartumu. Knoblehar ostane sam
z Italijanom Pedemontejem. To mu ni vzelo poguma. 13. novembra 1849 se je
odpravil na jug, da bi spoznal zamorska plemena. Kot prvi Evropejec se je 64
dni vozil po Belem Nilu in prišel do plemen Šiluk, Dinka, Nuerdi in Bari.
Smilili so se mu kot nekoč judje Kristusu.
Ti ljudje so živeli v
največji bedi. Stanovali so v okroglih temnih kočah, ki so imele tako majhne
luknje za vhod, da so se vanje morali plaziti. Niso poznali pravih družin. Žene
so kupovali ali zamenjevali za krave in zveze prosto razdirali. Trpeli so
zaradi lova na sužnje, ki so ga vodili Arabci in seveda živeli, kakor pravilno
pravi dr. Ehrlich »v tisočletni temi in nepopisni bedi«. Sejali so samo eno
vrsto žita in ob žetvi plesali, pili in jedli. Dva meseca po žetvi so
veseljačenje zamenjale lakota, ropanje in kraja.
Knoblehar je bistrega
očesa v tem času spoznal svoj pravi položaj. Pisal je v Rim za večjo podporo a
tam so misijon želeli celo ukiniti! Osamljen v osrčju Afrike pogumno sklenil
sredstva dobiti po svoje, od kraljev in škofov, od vernih ljudi. Vrnil se je v
Evropo. Leta 1850 je šel k mlademu cesarju Francu Jožefu. Ta mu je namenil
visoko podporo 21.000 frankov in celo prevzel pokroviteljstvo nad novim
misijonom ter dal ustanoviti avstrijski konzulat v Kartumu. Knoblehar pa je
ustanovil misijonsko bratovščino, Marijino družbo za srednjo Afriko, ki so jo
škofje zelo priporočali. Ta bratovščina je še dolgo preživela Knobleharja.
Najpomembneje pa je, da je navdušil pet mladih slovenskih duhovnikov, starih
med 25 in 35 let, da so odšli z njim!
DRUGIČ V AFRIKO!
Pij IX. je takrat
imenoval Knobleharja za apostolskega provikarja za Sudan in avgusta se je z
mladimi možmi poln novega upanja vrnil v Afriko. V Aleksandriji je kupil
»misijonsko ladjo« in po trimesečnem potovanju prispel v Kartum. Začel je
uresničevati svoje velike načrte. Ustvaril je tri misijonska središča, v Kartum
za Sudan, Godokoro med Barci in Sveti Križ med Dinkami. Povsod je dal sezidati
cerkev, misijonsko hišo in šolo. Stavbe je zidal lastnoročno s svojimi
misijonarji. Gondokora je od Kartuma oddaljena 1500 kilometrov in to razdaljo
je Knoblehar prevozil šestkrat. Vsako potovanje pa je trajalo pet do šest
mesecev. Ko je misijon napredoval je vabil novih in novih delavcev v Božji
vinograd. Dobil je tako leta 53 sedem, 54 enega, 55 dva, 57 pa osem
misijonarjev. Vse je osebno sprejel in jih pospremil do postaje. Med vsem delom
pa je napisal še mali katekizem v barskem jeziku in priredil slovar.
TEŽAVE
Božja previdnost pa je
pripustila, da so se nad misijon začele zgrinjati izredne in skoraj
nepremagljive težave. Na vseh postojankah so kupili toliko zemlje, da bi se
misijonarji lahko sami preživljali z obdelovanjem polja. Na žalost so jim pa ob
času lakote domorodci vse pokradli in sproti ob zorenju kar iz polj zobali vse
pridelke. To delo so morali opustiti. Še več, kradli so jim tudi hišne zaloge,
posode in orodje. Misijonarji so pisali, da so jim mali roparji v šoli celo
žeblje iz sten ruvali.
Najhujši udarci pa so
zanj bili drugačne narave. Dvakrat je hudo zbolel. Drug za drugim so mu začeli
umirati mladi misijonarji. V treh letih je pokopal štiri Slovence. Od leta 1851
do 1857 jih je umrlo tako od 24 misijonarjev kar 17. Spet se je odločil
odpotovati v Rim, da bi pridobil novih pomočnikov.
KONEC NAPOROV
Na poti je v Neaplju
januarja 1858 zaradi nečloveških naporov obnemogel obležal in dobil zatočišče v
avguštinskem samostanu. Kljub svojim željam in načrtom je spoznal, da mu je
umreti.
Za konec prepustim besedo
dr. Ehrlichu: »Rad daruje, tako je izjavil zadnjo noč, svoje življenje, kot
pokoro za svoje velike grehe. Desetdnevne duhovne vaje so mu služile za
pripravo na smrt. Pred smrtjo pa je trdil, da je prevzeten grešnik, in da ga je
ta zavest lastne pregrešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast božjo in
blagor neumrjočih duš. Pred smrtjo se je ulegel na tla, da bi umrl ko spokornik,
in 13. aprila 1858 je izdihnil svojo dušo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar