Strani

sreda, 14. november 2018

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 2. del


Serafino M. Lanzetta

 
“Humanae vitae” je bila deležna protesta, kakršnega še nikdar prej ni bilo, dvignil pa se je znotraj Cerkve. Knjiga z naslovom »Razkol iz leta ’68« (“The Schism of ’68”) med drugim opisuje, kako so se katoliki borili za seksualno posodobitev ( »aggiornamento«, op. prev.). “Aggiornamento” (posodobitev, modernizacija, op. prev.) je bila ena od ključnih besed za interpretacijo 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (v nadaljevanju 2VCZ) in njegovih dokumentov. 

Kardinali, škofje in škofovske konference so dejavno sodelovali v tem uporu. Belgijski primas, kardinal Leo Joseph Suenens, je po izidu okrožnice dosegel, da so belgijski škofje izdali izjavo proti “Humanae vitae” v imenu tako imenovane svobode vesti. Ta izjava je potem skupaj z nemško služila za podlago protestom drugih škofovskih konferenc. Kardinal John C. Heenan, westminstrski nadškof, je označil izid okrožnice papeža Janeza Krstnika Montinija kot: »Največji šok, vse od časov reformacije.« Kardinal Bernard Alfrink je, skupaj s še devetimi nizozemskimi škofi, celo glasoval za deklaracijo neodvisnosti, ki je vabila Božje ljudstvo, naj se odreče prepovedi kontracepcije. 

V Angliji se je več kot 50 duhovnikov podpisalo pod protestno pismo, objavljeno v časniku »Times«. Med njimi je bil tudi Michael Winter, ki je, ko je govoril o svoji odločitvi o tem, da zapusti duhovništvo, dejal, da je slednjo sprožila prav kriza okrog “Humanae vitae”. Winter se je kasneje poročil in leta 1985 objavil knjigo z naslovom »Kaj se je sploh zgodilo z 2VCZ?« (“Whatever happened to Vatican II?”), z namenom, da bi ponovno obudil koncilsko učenje, saj je sam bil prepričan, da so rimske oblasti pravo učenje koncila pokopale. Morda je bil prepričan, da je moč izvor kontracepcije, če se jo razume kot prevlado ljubezni, najti prav v učenju 2VCZ. Winter, je sicer tudi ustanovni član »Gibanja za poročeno duhovščino«. Kar je zares presenetljivo iz duhovniškega vidika – Winter ni edini primer -, je bila drama, ki so jo nekateri od njih doživeli, kadar je, kakor so sami dejali, teža prepovedi kontracepcije padla na pleča laikov. Kako bi lahko razumeli, če je že res bilo takšno, tako veliko trpljenje?

Vseeno pa je pri tem bistvo drugod – če je »uradni« protest proti “Humanae vitae”, ki so ga vodili kardinali in škofje, veljal za upravičenega, ker se je skladal s trenutno ideologijo (ne pozabimo, da je gibanje iz leta ’68 v tistih letih imelo v načrtu, da sprevrže krščansko moralo v imenu svobodnega seksa) -, potem le stežka ne bi mogli videti, zakaj »uradna« miselnost, ki upravičuje homoseksualnost med duhovniki in vsake vrste zvezo ne bi mogla prevzeti pobude in nekega dne postati večinska.

»Če se zadeva znajde pred oviro vesti,« kakor je zapisal Tom Burns na prvi strani časnika »Tablet« 3. avgusta 1968 (isti uvodnik pa je bil ponovno objavljen 28. julija 2018), potem lahko vselej obstaja takšna vest, ki zavrača oviro kot tako. Vest, ki ni bila prej razsvetljena z resnico, je kakor čoln, ki ga prevračajo morski valovi – prej ali slej potone. Sama vest, oz. vest brez resnice, ni moralna vest. Slednjo je potrebno vzgojiti z namenom, da sprejema dobro in zavrača zlo.

Ni skrivnost, da se tisti, ki so na delu, da se dokončno pokoplje “Humanae vitae”, radujejo ob izidu okrožnice “Amoris laetitia”, kakor da bi končno prišlo do zapolnitve praznine glede ljubezni v nauku Cerkve. Določeno trenutno teološko stremljenje si prizadeva, da bi se preraslo “Humanae vitae” z “Amoris laetitia” tako, da bi to nedavno učenje papeža Frančiška glede ljubezni v družini bilo neposredno vezano na “Gaudium et spes” (»Cerkev v sedanjem svetu«), brez kakršne koli navezave na “Humanae vitae” in na “Casti connubii”. Skušnjava, da bi oddvojili 2VCZ od celotnega izročila Cerkve je še vedno močno navzoča. Toda, kakor prihaja do načela »samo vest«, tako se dogaja tudi s s posameznimi dokumenti cerkvenega učiteljstva, kot recimo z “Gaudium et spes” ali “Amoris laetitia”. Nobenega dokumenta ni mogoče brati v luči njega samega, temveč samo in zgolj v luči neprekinjenega izročila Cerkve.

Ni komentarjev:

Objavite komentar