Serafino M. Lanzetta
Sveta
mati Cerkev se sooča s krizo, ki ji ni para v vsej njeni zgodovini. Vedno so
med duhovščino obstajale zlorabe vseh vrst, vendar pa je trenutna epidemija
drugačne vrste, ker se prepletata moralna in doktrinalna kriza, katerih
korenine so globlje od zgolj nepravega ravnanja nekaterih članov cerkvene
hierarhije in duhovščine. Treba je zato odpraskati površje in kopati globlje.
Zmeda v zadevah nauka ustvarja moralno sprevrženost in obratno – spolne zlorabe
so leta in leta uspevale pod okriljem splošne brezbrižnosti, vse do točke, da
je na tihi način prišlo do spremembe nauka glede spolne morale v nekaj, kar se
današnjemu človeku zdi le še anahronistično.
Kakor
je dejal angleški škof iz Portsmoutha, Philip Egan, se vsekakor kriza širi na
treh ravneh: »Najprej imamo domnevni spisek grehov in zločinov, ki so jih
duhovniki zagrešili proti mladim; potem imamo homoseksualne kroge, zbrane okrog
nadškofa Theodora McCarricka, a jih najdemo tudi po drugih področjih Cerkve;
nazadnje imamo, kot tretjo, slabo ravnanje in prikrivanje vsega s strani
hierarhije, vse do najvišjih krogov le-te.«
Kako
daleč bo treba iti, da bi prišli do korenin te krize? Med drugimi, lahko
pogledamo v grobem zlasti dva moralna razloga kot glavna vira. Prvi je posredno
vezan na današnje težave, ki pestijo Cerkev, drugi neposredno. Kot prvi vzrok
lahko navedemo nasprotovanje okrožnici »Humanae vitae« znotraj Cerkve. Z
zoperstavljanjem nerazdružni povezavi med povezovalnim in prokreativnim načelom
(roditev in vzgoja otrok) svetega zakona, so odpirali pot dopuščanju vsake
druge vrste skupnosti, ki so upravičene v imenu ljubezni. Ljubezen je bilo
treba postaviti pred in nad nespremenljivost narave. Kontracepcija bi tako
predstavljala legitimno moralno sredstvo, s pomočjo katerega je mogoče ohraniti
to, da ima človeška odgovornost prednost pred Božjim zakonom, tako naravnim,
kot nadnaravnim.
V
resnici pa je bil scenarij, ki se je odkrival, precej drugačen. Če namreč
roditev ni več predstavljala prvotnega cilja zakona, jo je bilo potrebno ne
samo ločiti od ljubezni, temveč, nasprotno, je bilo treba ljubezen ločiti od
tega prvotnega cilja, in sicer vse do tega, da se upravičuje roditev brez
zakonske zveze kot logično posledico ljubezni brez roditve. V družbo in Cerkev
so tako vsilili ljubezen, ki je jalova in povsem izločena iz svojega naravnega
in zakramentalnega konteksta.
V
igri je bila sama istovetnost ljubezni. Kakor je namreč pred kratkim poudaril
škof Kevin Doran, predsednik bioetične komisije pri irski škofovski konferenci,
obstaja: »Neposredna povezava med »kontracepcijsko miselnostjo« in
presenetljivo tako velikim številom ljudi, ki se zdijo pripravljene danes redefinirati
poroko kot zvezo dveh oseb, brez razlikovanja spolov.« Dodal je tudi, da če
ljubezensko dejanje lahko ločimo od njenega prokreativnega namena, »Potem je
tudi precej težko razložiti, zakaj bi morala poroka biti med moškim in žensko.«
Pričujoča
kriza Cerkve je po eni strani manifestacija krize spolne istovetnosti,
ideološki upor proti učiteljstvu, zakoreninjenem v trajnem moralnem izročilu,
po drugi strani pa nesposobnost, da bi videli pravo težavo, namreč
homoseksualnost in homoseksualne skupinice znotraj duhovščine. Več kot 80
odstotkov primerov znanih spolnih zlorab, ki jih je zakrivila duhovščina,
namreč niso bili primeri pedofilije, temveč pederastije. Prepričanje, da je
potrebno sprejeti vsako vrsto ljubezni, je postalo splošno mnenje, to pa zato,
ker so odstranili prepoved kontracepcije, četudi se dogmatične formule niso
spremenile. Resnično bistvo modernizma je v tem, da se teorija menja s prakso,
s tem pa se ljudi priuči k navadam, ki jih sprejema večina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar