Spodnji
prispevek originalno objavljen v ugledni ameriški reviji National Review
zahteva kratek uvod. Pred nekaj tedni je v Združenih državah izbruhnila velika
afera v katoliški skupnosti, ko so na dan prišli dokazi, da je bil upokojeni
washingtonski kardinal Theodore McCarrick serijski spolni nadlegovalec
semeniščnikov in pedofil. Kar je pri McCarrickovem primeru še posebno grozljivo
je to, da je so bile njegove spolne aktivnosti skorajda javna skrivnost; bolj
ali manj vsi so za to vedeli, a nihče ni bil pripravljen o tem pričati. Še več,
McCarrickova kariera je šla samo strmo navzgor, čeprav so bile o tem obveščene
tudi pristojne institucije v Rimu, kar si lahko pojasnimo z vplivom
homoseksualnega lobija, ki je očitno odigral veliko vlogo tudi pri odstopu
papeža Benedikta. Posebno zaskrbljujoče je, da je McCarrickov vpliv kljub visoki
starosti posebno narasel v času sedanjega pontifikata. Njegov nekdanji tesni
sodelavec Kevin Farrell je bil pred kratkim imenovan za kardinala in vodjo
Kongregacije za laike, drugi tesni sodelavec Joseph Tobin pa prav tako za
kardinala in nadškofa v Newarku, eni od najpomembnejših ameriških nadškofij. V
slovenskih medijih se ta ozadja seveda ne tematizirajo. Prav tako nismo
zasledili, da bi pisali o naravnost škandaloznih razmerah v škofiji papeževega
najožjega svetovalca, kardinala Oscarja Maradiage iz Hondurasa. Prav te dni je
namreč 48 semeniščnikov iz njegove škofije podpisalo odprto pismo, v katerem so
razkrili delovanje obširnega homoseksualnega kroga v semenišču, v katerega je
bil aktivno vpleten tudi Maradiagov najtesnejši sodelavec, pomožni škof Pineda.
Kardinal ne le, da ni ničesar ukrenil, temveč je semeniščnike obtožil
obrekovanja. A bistvo prispevka se ne omejuje le na razkrivanje teh nadvse
zaskrbljujočih povezav, temveč predvsem poziva k delovanju. Gnilobi v Cerkvi se
moramo upreti, drugače jo bo ta še naprej razžirala. V Sloveniji je npr. še
pred nekaj leti bilo mnogo govora o t. i. homoseksualnem lobiju. Že dalj časa
krožijo številna imena, ki smo jih vsi že slišali, zgodi se pa ne nič. Čas je,
da tisti, ki imajo o tem dokaze, spregovorijo.
Kardinal Theodore McCarrick je
nekoč obiskal moj razred v Osnovni šoli Presvetega Srca v Bloomfieldu, New
Jersey. Učitelji so nas predhodno opomnili, da po kreposti svojega položaja
zaseda prav posebno mesto apostolskega naslednika. Spominjam se, kako sem se v
mislih poigraval za ugibanji, naslednik katerega od izvirnih dvanajstih
apostolov bi lahko bil. Zdaj, ko se oziram nazaj, sem si oddahnil, da se nisva
nikdar spoznala, ali da ni vedel, da sem otrok matere samohranilke.
Kakšno desetletje nazaj sva z ženo
sedela v pisarni mladega katoliškega duhovnika. Bil je dober duhovnik. In
postopoma, ko se je pogovor razpletal, sva tako jaz kot on izrekla zadostno
število ključnih izrazov, da sva lahko na neki točki ugotovila, da sva enakih
misli. Enakih misli glede tega, kaj vidiva kot moralno, duhovno in liturgično
krizo katolištva. Vsi smo se udobno sprostili. Podal sem mu svoje precej nizko
mnenje o njegovem škofu, priznanem kardinalu. Ni mi nasprotoval. Potem sem mu dejal,
da so mladi duhovniki, kot je on, tisti, na katerih leži naloga prenove Cerkve.
Bil je namreč del junaške generacije duhovnikov, ki so vstopili v duhovniško
službo na najnižji točki krize duhovniških zlorab, in katerih navdih je bil
sveti Janez Pavel II. Ta duhovnik je imel drugačno miselnost od tistih, ki so
bili posvečeni v 50-ih, 60-ih in 70-ih ter so verjeli, da morajo za vsako ceno
implementirati eksperimentnega, prilagoditvenega duha II. vatikanskega koncila.
»Nekega dne, ko bodo umrli…«, sem začel. In mladi duhovnik je pridodal: »Tako
je. Odšli bodo.«
To, o čemer sva takrat govorila,
ima v katoliških krogih svoje poimenovanje. »Biološka (naravna op.p.) rešitev«.
Na grobo povedano, govori o tem, da bodo duhovniki vezani na reformno
vizionarstvo in teološke novosti sredine dvajsetega stoletja, v preprostem procesu
staranja in umiranja nadomeščeni z mlajšimi, bolj v tradicijo usmerjenimi in
manj moralno ohlapnimi generacijami duhovnikov. Posledice tega bi bile, da bi
velik problem moralnega »tovarištva« v Cerkvi, pri čemer spolno aktivni
duhovniki ščitijo drug drugega in prikrivajo grozodejstva drug drugega, bil
rešen sam od sebe.
Od takrat je t.i. biološka rešitev
že davno prenehala biti nekakšen skrivni pozdrav med mladimi tradicionalisti.
Postala je razlog za razkol in krize v mnogih verskih redovih. In očitno gre po
glavi tudi papežu Frančišku, ki mu očitno nikdar ne zmanjka anekdot o
»rigidnih« mladih duhovnikih in modrih starih liberalcih.
Vendar me je zadnje desetletje
nekaj naučilo: motili smo se. Ne obstaja nikakršna biološka rešitev za moralno,
duhovno in liturgično krizo.
 |
| dober odziv na Twitterju |
Prvič, popolnoma smo podcenili,
kolikšno škodo lahko povzroči umirajoča generacija v odhodu. Če je tvoj načrt
pridobiti ozemlje z zanašanjem na to, da ga bo nasprotna stran naravno predala,
si močno ranljiv pri šokantnih preobratih, ko se ta stran odloči, da se bo
branila v bran. Nedolgo po tem, ko je bil papež Frančišek izvoljen, so se
določena imenovanja v Ameriki začela spreminjati. Tradicionalno-nagibajoč in
»relativno mlad« kardinal Raymond Burke je bil odstranjen iz vplivne
Kongregacije za škofe v Rimu. Dokler pa je bil tam, se je kardinal Burke
zavzemal za to, da bi tradicionalno misleči kleriki zamenjali stare progresivce.
Imenovanih je bilo več škofov, kot npr. Salvatore Cordileone iz San Francisca,
Jose Gomez v Los Angelesu, Timothy Dolan v New Yorku in Charles Chaput v
Filadelfiji. Ko je bil kardinal Burke odstranjen, ga je nadomestil ledeno
hladni kardinal Wuerl, naslednik kardinala McCarricka iz Washingtona. In
nenadoma je lobiranje kardinala McCarricka postalo ključno za vzpon
progresivcev v zboru kardinalov, mož kot so Blase Cupich v Chicagu, Kevin
Farrell je bil poslan v službo v Rimu in Joseph Tobin v Newark. (Tobin, morda
se spomnite, je pred kratkim napisal tvit, za katerega je trdil, da ga je želel
poslati zasebno: »Nočko, nočko, pučka. Ljubim te.«) Kariere Burkeovih mož so se
ustavile. Nobene rdeče kape za Chaputa, niti Cordileoneja, niti, šokantno, za
Gomeza, voditelja ene največjih nadškofij na planetu. Pravzaprav je bil Gomez
simbolno kastriran. Njegov s škandali obremenjeni predhodnik, kardinal Mahoney,
se sprehaja po njegovi škofiji proti njegovim željam in preko njegovega
nadzora.
Kot drugo: ideja biološke rešitve
je nekje na poti pokvarila moralo in presojo mnogih. Tovrstno mišljenje o
nekakšni biološki rešitvi v duhovnikih goji željo po »ne vedeti« o tem, kaj se
dogaja z njihovimi nadrejenimi in/ali kolegi, kar še dodatno temelji na strahu,
da bi bili v tem primeru dolžni ukrepati, da bi bili dolžni storiti kaj
drznega. Tako namesto da bi se pogumno soočili s sistemom, ki ga želijo
spremeniti, mladi pravoverni duhovniki vztrajajo pri vzdrževanju tega
pokvarjenega sistema z namenom, da ga bodo spremenili šele takrat, ko bo
dediščina varno prenesena na njih.
In tako imamo primere povsem
dostojnih mož, ki reagirajo na škandale na popolnoma napačen in sprevržen
način. Na primer tviti škofa Thomasa Tobina prejšnji teden, ko so se razkrile
obsodbe in dejanja kardinala McCarricka:
»Kljub izrednim prestopkom peščice
in ne glede na napake in grehe, ki jih imamo vsi, sem neznosno ponosen na svoje
brate škofe ter jih občudujem in aplavdiram ob odličnem delu, ko ga vsakodnevno
opravljajo za Kristusa in Njegovo Cerkev.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt) 19.
julij, 2018
»Če kjerkoli najdete popolno
cerkev, se ji brez pomislekov pridružite. Vendar ne pozabite, tisti trenutek,
ko se ji pridružite, bo prenehala biti popolna.« - Thomas J. Tobin (@bishoptjt)
19. julij, 2018
Tobinova reakcija bi bila popolnoma
na mestu, če bi bilo ravno obelodanjeno, da je nadškof bil precej nespreten pri
pridobivanju in plačevanju kazni za nepravilno parkiranje. Tako pa je popolnoma
sprevrženo, saj se nanaša na razkritja o vodilnem ameriškem katoliškem predstavniku
– javnem obrazu cerkvenega odgovora na krizo zlorab – za katerega se je celo
izkazalo, da je pederast, dobro poznan znotraj cerkvenih krogov kot serijski
spolni nadlegovalec in zapeljevalec semeniščnikov. Škofje v tem primeru nikakor
ne bi smeli biti boječi in pomirjati občutka jeze med laiki. Ravno nasprotno!
Obljubiti bi morali, da se bodo pogumno in srdito borili krivicam, nemorali in
zločinom v svojih vrstah. Tobinovi tviti se berejo kot skomig z rameni nekoga,
ki je že dolgo tega obupal nad idejo, da bi dejansko branil svojo čredo pred
volkovi. Kot pomirjanje nekoga, ki bi preživelim ovcam govoril, naj se ne
razburjajo, ker so njihovi prijatelji in otroci še vedno plen za njihove
kolege.
Pomanjkanje poguma kvari vse na
vseh nivojih. Celo pri obrambi pravovernosti sem zasledil nekatere katoliške
škofe spodbujati bolj nebrzdane novinarje, kot sem sam, da se še naprej borijo.
Pri čemer pa so svoj delež pri tem opravičili od bolj dramatičnih in drznih
potez z besedami: »Jaz sem zgolj navaden podeželski škof. Vse kar lahko
naredim, je, da molim.« V resnici pa so nasledniki apostolov poslani in dolžni
delovati in moliti. Cerkev svoje duhovnike kliče k celibatu, ne evnuštvu.
Tako je torej bilo mišljenje, da bo
zgolj sedenje pri miru in čakanje na to, da bo pasivnost naredila svoje in
rešila krizo, nenehno zgolj navadna laž. Obstaja zgolj kot izgovor za to, da
lahko dobri možje molčijo. Da lahko shajajo. In da jim ni potrebno narediti
ničesar drznega v svoji poklicanosti! Je način, na katerega so tisti, ki bi
lahko bili pravi reformatorji, spremenjeni v zgolj »kolegialne« može, ki
ščitijo institucijo. Je način, na katerega dobri duhovniki sami sebe odvežejo
od težaškega opravila, s katerim bi se spoprijeli z uničenjem kulture zlorab in
nekaznovanosti znotraj Cerkve. Potrebujemo več svetnikov. In izredno malo
svetnikov, z izjemo nekaterih nedavnih, je bilo čaščenih zgolj zaradi tega, ker
so zgolj »shajali«. Kar pa se tiče karieristov, roko na srce, naj gredo v pekel.
Učili so nas, da je bil sveti Tomaž Akvinski moder, ne krut, ko je zagovarjal,
da blaženi v nebesih uživajo ob trpljenju prekletih.
Najsvetejši duhovnik, kar jih
poznam, ima svojo kariero v popolnem razsulu. Bil je talentiran in pameten in
je šel na prave šole v Rimu. Vendar je želel darovati tradicionalno latinsko
sveto mašo in predati tistim, ki so mu bili zaupani v duhovno oskrbo,
neoporečno vero. Za to je mnogo pretrpel. Leto za letom so mu bili odvzeti
nazivi in službe s strani določenega kardinala, ki je veselo promoviral in
prestavljal znane pederaste. S strani kardinala, ki ga »vsi poznajo in vse o
njem vedo«, a v javnosti ni bil nikoli izpostavljen. Ta sveti duhovnik –
resnično velik spovednik – je bil kasneje rehabilitiran, vendar je vseeno ostal
v ozadju. Njegovo trpljenje v Cerkvi, kot tudi trpljenje v zasebnem življenju,
ga je pripeljalo do točke, ko bi kolena nežne duše rada pokleknila, ko stopi v
prostor. Prav tako trpljenje pa prinaša milosti v Cerkev, ki hrepeni po njih.
Ne obstaja nikakršna biološka
rešitve za moralno, duhovno in liturgično krizo. Edina rešitev je v tem, za kar
smo katoliki včasih nenehno molili pri sveti maši. Nismo molili kar za
vsesplošen preobrat. Nismo molili za »pravoverne« duhovnike. Molili smo za
mnogo svetih duhovnikov!
Ni komentarjev:
Objavite komentar