Papež Pij XI. je
okrožnico Casti Connubii izdal 31.
decembra 1930. Povod za izdajo enciklike je bila 7. redna sinoda Anglikanske
cerkve, ki je potekala julija istega leta v palači Lambeth v Londonu. Med
svojim srečanjem so anglikanski namišljeni škofje mdr. potrdili dopustnost uporabe umetne
kontracepcije za poročene pare v nekaterih primerih. Pij XI. je spoznal, da je
potrebno v času, v katerem so celo nekatere krščanske skupnosti podlegle duhu
časa na področju spolne morale, še enkrat potrditi nezmotljiv katoliški nauk na
tem področju ter ga dodatno utemeljiti.
V okrožnici je papež
torej še enkrat potrdil sveti značaj krščanskega zakona, kategorično prepoved
splava, evgenike ter uporabe umetne kontracepcije. Kot je bilo značilno za
tedanjo katoliško teologijo, so bila omenjena določila zelo jasno pojasnjena
oz. vpeta v širši koncept smotra človeške spolnosti ter položaja človeka v
stvarstvu. Poleg tega je bistveno poudariti, da Pij XI. v encikliki ni razvil
nobene novosti, temveč zgolj potrdil in dodatno razložil nespremenljivi nauk
Cerkve.
Današnji opazovalci se
lahko še mnogo bolje zavemo preroškosti papeških besed, skozi katere se je še
enkrat potrdil božji značaj Katoliške Cerkve. Namreč, sedaj že lahko vidimo,
kakšen je bil končni rezultat anglikanskega pogojnega »da« kontracepciji –
izjema je kmalu postala pravilo, danes o tej tematiki sploh ne razpravljajo
več. Podobno so tudi ostale krščanske skupnosti odpravile prepoved umetne
kontracepcije ter svetost in nerazvezljivost krščanskega zakona, saj z izjemo
Katoliške cerkve vse dovoljujejo razvezo. Nekatere so se sprijaznile celo z
abortusom. Končno se velja spomniti tudi na to, da je papež ne glede na
nenaklonjeno javno mnenje izpričal in potrdil nauk v celoti brez kakršnihkoli
opravičil ali zameglitev. Skorajda ni potrebno posebno poudarjati, da so
tedanji »progresivci« encikliko sprejeli izrazito sovražno. Znana zagovornica
splava in evgenike Margaret Sanger je mdr. zapisala, da enciklika »ni v skladu
z znanostjo ter brez dvoma nasprotuje socialni blaginji ter rasnemu napredku.« Ko
pomislimo, kako je uresničevanje teh besed izgledalo oz. še izgleda v praksi (v
najskrajnejši obliki v nacistični Nemčiji in danes s selektivnimi splavi), se
bolje zavemo, da navidezna strogost papeških besed služi obrambi človeškega
dostojanstva in resničnega dobrega.
In to je tudi pravo
bistvo enciklike in vsega cerkvenega nauka. Prepovedi niso za to, da bi nas
zatirale, temveč nam kažejo pot k celoviti človeški izpolnitvi in resnični
sreči. S svojo jasnostjo, ki bi jo danes premnogi, med njimi tudi številni
katoličani, žal želeli relativizirati z uvajanjem različnih izjem, nam služijo
kot prave zvezde vodnice, ki nam ne glede na zmedo človeške zgodovine vedno in
nespremenljivo kažejo pravo pot. Ta pa za poročene vodi preko zakramenta
svetega zakona k Bogu, kajti le v Njem se lahko zares odpočije naše srce.
Prepričani smo, da lahko na tej poti preroške besede Pija XI. vsem poročenim
tudi danes služijo kot jasen kažipot.
Ni komentarjev:
Objavite komentar