Nedavno sem po naključju
naletel na zanimivo polemiko, ki se je razvila leta 1938, ko je znana slovenska
feministka in komunistka Angela Vode izdala svoje najbolj znano delo Spol in usoda. Na delo se je kmalu
kritično odzval katoliško usmerjeni časopis Slovenski
delavec, ki je knjigo Vodetove recenziral v članku z naslovom »Angela je
stara«. V kratkem ostrem zapisu so nato nadaljevali: »Angela je očividno stara,
predpotopno stara, da pogreva staro marksistično, od vseh zavrženo in obsojeno
propagando za skupinski paritveni zakon.« Epizoda je zanimiva že sama po sebi,
še bolj pa seveda, če pomislimo, da si je Angela Vode v zadnjih letih pridobila
nekakšno domovinsko pravico celo v katoliškem občestvu. Da se pri tem propagira
komunistično avtorico zgolj zato, ker je pač sama trpela pod »realno
obstoječim« komunizmom, je svojevrsten paradoks. Sam sem se na članek v Slovenskem delavcu spomnil, ko sem nekdanje
polemike s komunisti primerjal s sedanjim stanjem v katoliški Cerkvi, z
nazorskim in psihološkim ustrojem predstavnikov t. i. progresistične
(naprednjaške) struje. Za njihova javna oglašanja – ta struja ima namreč
monopol v medijskem in akademskem prostoru – je pogosto značilno žaljivo
obračunavanje z vsemi, ki ne delimo njihovih filozofsko-teoloških prepričanj.
Enega od številnih
primerov, ki omogoča prepoznavanje nazorskega in psihološkega ustroja omenjene
struje, ponuja stalno omenjanje in hvaljenje trenutnega papeža, ki žal močno
prekaša sklicevanje na Jezusa Kristusa, ustanovitelja in glavo Cerkve. Stalno
in nesorazmerno sklicevanje na sedanjega papeža se kaže že v tem, da številni
progresisti brez zadržkov govorijo o »Cerkvi papeža Frančiška«, Cerkvi, ki je
ali naj bi bila korenito drugačna od česarkoli preteklega oziroma poznanega. Kar
bralca ali poslušalca takšnih izjav najprej zbode v oči, je pretiran ultramontanizem.
Primerjave bi težko iskali tudi v času po prvem vatikanskem koncilu (1870), ki
načeloma velja za dobo zgrešenega potenciranja vloge papeške službe. Težko si
predstavljam, da bi kdo od tedanjih zagovornikov ultramontanističnega gibanja
govoril npr. o »Cerkvi papeža Leona XIII.« ali »Cerkvi papeža Pija X.«. Taka
fiksacija na papeža daleč presega katoliški nauk o papeški službi, kakor ga je
nezmotljivo opredelil prvi vatikanski koncil. Še najbolj se pravzaprav
približuje stari protestantski karikaturi, da katoliki častimo papeža.
Mnogi progresisti utemeljujejo
fiksacijo na osebo sedanjega papeža s trditvijo, da slednji prinaša razumevanje
in aplikacijo drugega vatikanskega koncila (1962–1965) v naslednjo oziroma
nekakšno drugo fazo. Kaj naj bi v praksi to pomenilo, je seveda nepojasnjeno. Opraviti
imamo s tistim značilnim retorično napihnjenim »duhom koncila«, ki sestoji
predvsem v nasprotovanju »predkoncilski Cerkvi«. Nemalo progresistov trdi, da
njihova teologija izhaja iz cerkvenih očetov, a dejansko je predvsem
hegeljanska. Heglov (1770–1830) osnovni koncept teze (prvotna patristična
Cerkev), antiteze (konstantinovska gospodujoča Cerkev) in sinteze (Cerkev drugega vatikanskega koncila)
je očiten. Gledano iz tega zornega kota predstavlja progresistična struja zgolj
nadaljevanje Rahnerjeve (1904–1984) misli in ne ponuja nič novega. Težava je,
da zgodovinske dimenzije Cerkve ne moremo ustrezno razložiti na podlagi
omenjenega koncepta. Bolje rečeno, tem merilom ustrezno razlago lahko seveda
ponudimo, a zgolj na račun množice posploševanj in zavajanj. Progresisti tako nemalokrat
izjavljajo, da so bili nekateri predkoncilski teologi, npr. Henri de Lubac (1896–1991),
ki je kasneje zaslovel kot eden osrednjih teologov drugega vatikanskega
koncila, disciplinirani s strani rimske kurije, ker naj bi »citirali cerkvene
očete«. Takšne trditve so tako groteskne v svoji neresničnosti, da je komentar
praktično nepotreben. Čeprav je res, da je bil študij patristike tedaj do
določene mere zapostavljen na račun srednjeveške sholastične teologije, še
zdaleč ne drži, da je bila to nekakšna tabu tema. Glede de Lubaca pa je
dejstvo, da je bil v petdesetih letih 20. stoletja resda discipliniran, a že leta
1958 je lahko znova začel predavati na Katoliški univerzi v Lyonu. Poleg tega
je skozi ves ta čas bral in objavljal. Leta 1950 je tako izšla njegova knjiga o
Origenu, v naslednjih letih so sledile tri knjige o budizmu, leta 1953 Méditations
sur l'Église, 1956 pa še Sur
les chemins de Dieu, če omenimo le najpomembnejša dela. Vse so izšle v času
papeža Pija XII. (1939–1958). Skratka, predstavljati disciplinske ukrepe proti
de Lubacu ali drugim teologom kot nekakšen totalen damnatio memoriae
preprosto ne zdrži trezne presoje. Poleg tega progresisti navadno priročno
pozabljajo omeniti nekatere resne teološke probleme z de Lubacovo mislijo,
predvsem njegovo obrambo tez Teilharda de Chardina (1881–1955). Da je de
Chardinova misel, predvsem dela o evoluciji, vsaj delno nekompatibilna s
katolištvom (pa tudi s sodobnim znanstvenim konsenzom), je navsezadnje tudi v
Sloveniji, žal praktično spregledano, že podrobno utemeljeval priznani biolog
in filozof Jože Hlebš. Predvsem pa je de Chardinove teze posredno, a dovolj
jasno obsodila enciklika Humani generis (1950).
Na podoben način bi lahko
nadaljevali. Progresisti še posebej radi pavšalno obračunavajo s
»konstantinovsko Cerkvijo«, a njihov obračun spričo svoje površnosti in
sovražnosti pove več o njih samih kakor o objektu njihovega razmišljanja. Progresisti
tako npr. za tradicionalno liturgijo pogosto uporabljajo negativen izraz »tridentinski
obred«. Če bi se poglobili v liturgično zgodovino, bi videli, da razvoj
tradicionalne liturgije neprekinjeno sega nazaj vse v patristične čase. Zmrdujejo
se nad klasično metafiziko, ki naj ne bi več mogla nagovarjati sodobnega
človeka (kako to vedo, je seveda odprto vprašanje, saj sodobni katoliki o
klasični metafiziki ne vedo praktično nič), a hkrati v nebo kujejo cerkvene
očete. Kakor da ne bi prav ti postavili temelje katoliške metafizike! In kakor da
ne bi prav ti vedno bili jasno priznani kot nepogrešljiv del cerkvene tradicije.
Končno so tudi ugledni medijski ali akademski položaji progresistov, po zaslugi
katerih so zasloveli, v taki ali drugačni obliki možni zgolj zaradi materialnih
temeljev, ki jih je zanje pripravila »gospodujoča Cerkev«. Če je kdo danes v
Cerkvi »del sistema« oziroma privilegiran, so to prav progresisti.
Predvsem pa njihov model
ne more pojasniti naslednjega: Kako v tej »konstantinovski« Cerkvi, ki je
domnevno tako močno zašla s poti, kar mrgoli svetnikov, kako se v njej rojevajo
največja dela filozofije, teologije in navsezadnje umetnosti? Ima pokoncilska
Cerkev kaj primerljivega za pokazati? Če se omejimo le na področje umetnosti,
je primerjava naravnost porazna. Seznam najpomembnejših umetnikov predkoncilskega
časa, ki so bili bodisi aktivni katoliki bodisi so sprejeli katoliško vero (v
veliki meri zaradi čudovite liturgije), je dolg. Francoski pesnik Paul Claudel (1868–1955)
je npr. doživel spreobrnitev med poslušanjem večernic v pariški katedrali
Notre-Dame in nato ustvaril nekatera največja umetniška dela francoske in širše
evropske kulture.
Skratka, progresisti bi
nas radi prepričali, da je bilo v Cerkvi, kjer so bile cerkve in samostani
polni, ki je imela bogato liturgično življenje ter množico svetnikov, v katero
so vstopali številni največji umi svojega časa in še bi lahko naštevali, vse
narobe. Nato pa je napočil Dogodek, ki je vse postavil na novo. To je drugi
vatikanski koncil. Seveda je samo po sebi umevno, da katoliki vsak ekumenski
cerkveni zbor nadvse spoštujemo. Kakor smo večkrat zapisali tudi na tem blogu,
sami absolutno ne zavračamo sklepov koncila. A to, kar počnejo progresisti,
nima s tem, kar moramo katoliki o koncilu dejansko verovati in priznavati, nič
skupnega. Zanje je koncil pač Dogodek, po katerem je vse drugače. Dogodek
nalašč pišem z veliko začetnico, ker je njihovo razumevanje koncila popolnoma
analogno hegeljanskemu in (neo)marksističnemu razumevanju zgodovinskega
razvoja. Znana zgodba razlaga, da je Hegel ravno dokončeval svojo Fenomenologijo Duha, ko se je pred Jeno,
kjer je poučeval, začel spopad med francosko in prusko vojsko. Francozi, nesoč
s seboj ideje francoske revolucije, so popolnoma porazili na tradicionalnem
monarhičnem konceptu zgrajeno prusko vojsko. Naslednji dan je imel Hegel priložnost
videti Napoleona prijezditi v mesto. Cesarja je opisal kot utelešenje
»svetovnega duha«, ki prinaša novo dobo. Marksizem kot materialistično
hegeljanstvo temelji na istem konceptu imanentne izpolnitve zgodovine, le da je
gonilo razvoja sedaj materija sama. Če npr. beremo pisanje kakšnega Alaina
Badiouja, predvsem njegovo delo Bit in
Dogodek, nas podobnost med njegovim načinom razmišljanja in načinom
razmišljanja cerkvenih progresistov kar zmrazi. Za Badiouja je zvestoba Dogodku
ne le moralna, temveč naravnost ontološka nujnost. Še bolj se moramo stresti,
ko preberemo, da je za Badiouja Dogodek svojega časa Maova (1893–1976) kulturna
revolucija.
Podobno absolutističen
odnos do Dogodka ima za progresiste zvestoba »duhu koncila«. Problem seveda ni
zvestoba koncilu sama na sebi. Kakor smo že zapisali, je za katolika zvestoba
koncilskim sklepom nujnost. Težava je, da progresisti niso sposobni videti
razlike med pravim koncilom in njegovo zgrešeno interpretacijo v pokoncilskih
časih. Ne zmorejo videti verskega opustošenja, ki ga je povzročila njihova
implementacija koncila. Marsikateri red (npr. dominikanci, jezuiti) se je v petdesetih
letih od koncila do danes številčno skoraj prepolovil. Podobnih zgodb bi seveda
lahko naštevali še in še, a so bile te statistike že večkrat navedene. Še več,
zdi se, da korake pokoncilskih papežev, ki so želeli vsaj omejiti najhujše
zlorabe koncila za utemeljevanje progresistične agende, progresisti sami razumejo
kot odstop od koncila in posledično kot nasprotovanje Svetemu Duhu.
Končno pa je problem progresistov
v tem, da želijo svojo miselnost predstavljati kot nekaj svežega, čeprav je v
bistvu stara. Omenjene krilatice niso nič novega, če jih primerjamo s tem, kar
je že bilo zapisano v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Koliko
takih in podobnih mislih smo slišali že na Slovenskem v časih takoj po koncilu iz
ust Grmiča, Perka, Truhlarja in drugih! Če gledamo širše, koliko je o tem že
bilo povedano pri Rahnerju, Küngu in Schillebeeckxu, če omenimo le najbolj
znane zgodnje predstavnike progresistične teologije. Progresisti se najraje
sklicujejo na duh časa, na odpiranje do potreb mladih, a dejansko je njihova misel
stara, ujeta v projekt šestdesetih in sedemdesetih let, ki se je danes že
izpel. Ni čudno, da so nekateri najglasnejši zagovorniki takih in podobnih
pristopov iz nemškega sveta, kjer je Cerkev demografsko najstarejša. Zdi pa se,
da se progresisti tega problema zavedajo. Do mladih, ki v zvestobi celotni
tradiciji Cerkve iščejo vire za svoje duhovno in intelektualno življenje onkraj
šestdesetih, ne najdejo nič drugega kot prezir, pomešan s strahom.
Če je kaj kulturno zunaj
časa, so to predvsem progresisti in njegova teologija, ki je očitno odpovedala.
To ni neuspeh drugega vatikanskega koncila, temveč neuspeh progresistične
interpretacije koncila, ki je tuja tradicionalnemu, pristnemu katolištvu. Zaslužni
papež Benedikt XVI. (2005–2013) je jasno povedal, da moramo vsak koncil vedno
brati v kontinuiteti z vsem naukom Cerkve. To jasno govorijo tudi sami
koncilski dokumenti. Očitanje mlajšim generacijam, da se ozirajo nazaj k
tridentinskemu koncilu, je zato s tradicionalno katoliškega stališča
nerazumljivo. Jasno je, da se moramo ozirati nazaj k vsem koncilom in
dokumentom Cerkve, saj se Cerkev ni začela leta 1962, temveč raste iz vse svoje
tradicije. Pri vsaki nedeljski maši tako npr. še vedno izpovedujemo vero, ki je
bila začrtana že globoko v antiki.
Skratka, kot vsak
ideološki model, stalno obračunavanje progresistov s cerkveno preteklostjo
izvrže iz nje vse tisto, kar jim ne ustreza, ostalo pa prisilno prilagodijo
svoji zgodbi. A vsaka ideologija se izživi; kar je bilo na začetku novo in
privlačno, je čez nekaj let ali desetletij že obrabljeno in dolgočasno. Tudi progresisti
so postali stari. Pristno razumljena katoliška tradicija, ki je končno resnica
o Bogu in njegovem Mističnem Telesu, pa ostaja večno mlada.
Ni komentarjev:
Objavite komentar