Zgodba o neki polemiki

Ko smo se pred kakšnim tednom mimogrede kritično odzvali na objavo patra Branka Cestnika na družabnem omrežju Twitter, si nikakor nismo predstavljali (niti želeli), da bo polemika dobila tako velike razsežnosti. Pater Cestnik se je namreč odzval na naš tvit na svojem blogu, kjer nas je direktno izzval k odgovoru. To smo tudi storili, po našem mnenju argumentirano. Pri kritiki »skavtske maše« se nismo sklicevali na osebne preference, temveč zgolj na nauk in zakonodajo Cerkve, in to ne na učiteljstvo ali zakonodajo kakšnega sv. Pija X., temveč svetega Janeza Pavla II., ki mu je še nedolgo tega ploskala praktično vsa katoliška Slovenija. Danes je sklicevanje na velikega poljskega papeža očitno že kamen spotike. Sic transit gloria mundi!

Spričo velikega odmeva se nam zdi primerno na tem mestu dodati še nekaj pojasnil. Prvi sklop tega prispevka bo ponovno ovrednotil našo polemiko s patrom Cestnikom, v drugem pa se bomo posvetili sliki slovenske katoliške skupnosti, ki se je skozi omenjeno polemiko dodatno izkristalizirala.

O polemiki

V polemiko nas ni vodila nikakršna osebna antipatija do patra Cestnika, ki mu ne želimo nič slabega, nasprotno. Zmotil nas je preprosto njegov način maševanja na Veliki planini, ki je maličil katoliško liturgijo njenega pravega značaja in na središčno mesto postavil osebne preference za ceno zanemarjenja jasnih navodil Cerkve. Še več, to kritiko smo v članku nato podrobno utemeljili s sklicevanjem na (nedavno, pokoncilsko) učiteljstvo in zakonodajo Cerkve. Naša kritika je torej vseskozi bila argumentirana, predvsem pa dobronamerna, napisali smo jo z upanjem, da bo opozorilo na neustrezno prakso padlo na plodna tla oz. pripomoglo k izboljšanju. 

Morda je koga zmotilo, da smo patra Cestnika oz. njegov način maševanja označili kot narcisoidnega. Strinjamo se, da je bila ta oznaka v začetku morda uporabljena preostro oz. premalo diferencirano. Nismo namreč želeli reči, da je Cestnik kot oseba narcis, temveč da način maševanja, ki ga ni le izvajal, temveč tudi javno propagiral, izkazuje te lastnosti. A po drugi strani je pač res, da so tisti, ki počnejo narcisoidne stvari, vsaj do določene mere narcisi, to sledi že iz definicije. Drugače rečeno, če grešimo, smo grešniki. Če je maševanje antropocentrično, to ne more potekati brez povezave z mašnikom. Označba patra Cestnika kot »narcisa« je bila skratka podana samo in zgolj v kontekstu neprimernega maševanja, kar smo pokazali z argumenti in ne z ad hominem obračunavanjem. S tem nismo želeli reči, da ta lastnost določa celotno njegovo bit ali ga želeli vzvišeno obsojati. Predvsem pa nismo nikjer obračunavali z njegovim duševnim in duhovnim stanjem (nismo napisali, da je njegova splošna duhovnost »nezrela«, niti da ima »deviantno noto«, kot je neki duhovnik celotno gibanje Juventutem zelo »ljubeče« označil na Cestnikovem blogu), še manj smo mu grozili z božjo kaznijo in peklom. Priznamo pa, da bi se lahko pri prvem odgovoru na Twitterju lahko malo zadržali oz. se izognili besedi »narcis«, ker je to marsikoga zavedlo v misel, da smo želeli z njim obračunavati osebno. 

Morda se kdo sprašuje, zakaj smo navedli toliko navodil glede maševanja. Razlog je preprosto v tem, da je Cestnik na svojem blogu sam zapisal, da ne ve za nobeno pravilo, ki naj bi ga kršil. V tem kontekstu je logično, da smo ga morali na to opozoriti, predvsem zato, ker še vedno upamo, da ta polemika ni bila zgolj polemika zaradi polemike, temveč bo imela pozitiven rezultat. Kolikor je bila naša kritika ostra, je bila ostra iz prizadetosti nad antropocentrizmom tistega maševanja, predvsem nad (objektivnim!) pomanjkanjem spoštovanja pred Najsvetejšim, kar je bilo razvidno iz fotografij, ki so zaokrožile na internetu.  

Mislimo, da je bila v glavnih potezah polemika z naše strani vodena korektno in argumentirano. Če pa katerega katolika boli že samo navajanje cerkvenih dokumentov, pa je to problem, ki ga mora razčistiti predvsem pri sebi in v svojem odnosu do Boga in njegove Cerkve. Verjetno bo tak katolik po poglobljenem premisleku ugotovil, da se je v številnih točkah močno oddaljil od nauka Cerkve, kar pa seveda ni naša krivda. Prihajajoče vojne ne bo ustavila smrt glasnika, ki prinaša novice o njej.

Skratka, do patra Cestnika ne gojimo nikakršnih zlih čustev ali slabih namer. Naša kritika je bila podana dobronamerno z željo po izboljšanju stanja. Če Cestnik misli, da je bilo z njegovim maševanjem vse v redu, naj nam to pokaže; seveda ne sklicujoč se na porazno splošno liturgično stanje oz. vseprisotnost takih in podobnih linij, temveč na nauk in določila Cerkve, ki se jim je kot duhovnik zavezal.

Slika slovenske katoliške skupnosti

Vsekakor pa se velja še ustaviti pri odzivu, ki ga je naš članek na blogu sprožil. Ta je poveden. Iz psihološkega stališča bi lahko celo rekli, da smo izvedli uspešen eksperiment, v katerem smo izvedeli veliko o formi mentis povprečnega slovenskega katolika. In rezultati niso bili pozitivni. Glede na odziv večine očitno prakticirajočih katolikov (drugi namreč niti ne spremljajo katoliške internetne sfere), smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Ne ker bi bili prizadeti v naši časti ali ponosu, temveč ker smo lahko iz njihovih odzivov videli naravnost katastrofalno pomanjkanje osnovnega teološkega znanja. 

Med komentarji so se vrstili tipični očitki s farizeji, pismouki in, ta nam je najljubši, birokrati. Še bolj povedni so bili odzivi na Facebooku. Iz zapisa nekega uglednega slovenskega filozofa smo lahko izvedeli, da smo »religiozno skrupulozni« in da »nimamo občutka za sveto«. Spet drugi so v svoji vnemi hoteli pokazati prezir nad svojimi čudaškimi katoliškimi brati. Tretji so celo posredno namigovali, da bi bili mi tisti, ki bi danes ubili Jezusa. Iz ust ljudi, ki sebe označujejo za usmiljene in razumevajoče, torej popolnoma drugačne od nas »farizejskih zavržencev«, so letele predvsem besede obsojanja. Človek bi pač to še nekako razumel, če bi nas vsi ti vneti komentatorji osebno poznali, a praktično z nikomer od njih še nismo imeli opravka. Neki duhovnik, ki se v zadnjih letih ni udeležil katere od svetih maš po tradicionalnem obredu ali drugih prireditev v organizaciji Juventutem Slovenija ter nas torej na noben način ne more zares poznati, je tako vedel, da nas mlajše »tradicionaliste« zaznamuje »nezrela duhovnost«. Še več, v sveti maši naj bi videli zgolj »čarovnijo in magijo«. 

Vse to zgolj na podlagi članka, v katerem smo se od začetka do konca sklicevali na (pokoncilski) nauk Cerkve. S tem, ko so nas obkladali s farizeji in birokrati ter podobnimi »ljubečimi« izrazi, so taisti slovenski katoliki pravzaprav zmerjali sv. Janeza Pavla II., ki je dal pripraviti omenjene dokumente. Zmerjali so tedanjega prefekta Kongregacije za bogoslužje, kardinala Francisa Arinzeja, prvega nigerijskega kardinala, ki je med državljansko vojno v 80.-ih neutrudno skrbel za pomoč beguncem in vztrajal sredi vojnih razmer. Zmerjali so sedanjega prefekta Kongregacije za bogoslužje, gvinejskega kardinala Roberta Saraha, ki se je kot škof v rodnem Conakryju pogumno postavil po robu vojaški hunti, ki je takrat vladala v Gvineji. Zmerjali so neštete svetnike, ki so zahtevali, da nobena dragocenost in nobena žrtev ni dovolj velika za Jezusa v Najsvetejšem. Zmerjali so sv. Frančiška Asiškega, ki je kljub popolni uboščini zahteval, da morajo biti liturgične posode in mašna oprema vedno najboljše kakovosti. Zmerjali so sv. Janeza Maria Vianneya, za katerega noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je drugače spal na golih deskah. Vse to so počeli v imenu usmiljenja in ljubezni. 

Kakšne argumente so pri tem navajali? Poleg vsesplošnega zmerjanja s farizejstvom, ki naj bi mu zapadli, pravzaprav le tega, da so »skavtske«, »mladinske«, »avtobusne« in podobne maše lahko »doživete«, da so se skratka pri takih mašah imeli lepo. V nadaljevanju se na kratko posvetimo tema dvema argumentoma.

Glede že stokrat prežvečenih očitkov farizejstva se na tem mestu velja spomniti zapisa dr. Iva Keržeta, ki je bil pred nekaj leti objavljen na tem blogu. Na tem mestu citiramo odlomek, ki se nadvse koncizno loteva napačnega oz. večinoma nadvse banalno razumljenega odnosa med Jezusom in farizeji:

»Pri tem je treba opozoriti na zelo razširjeno zmoto med nami glede odnosa med Jezusom, farizeji in postavo: Jezus namreč ne obsodi farizejev, ker skušajo živeti povsem skladno s postavo. V tem jih celo pogojno pohvali, ko reče: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.« (Mt 23, 3). Obsodi jih pa zato, ker se zapovedi držijo le navidezno (»govorijo namreč, pa ne delajo«), ker hočejo le izgledati, kot da se jih res držijo in so zato podobni »pobeljenim grobovom« (Mt 23, 27). Jezus jim ne očita torej njihove osredotočenosti na zapovedi, ne obsoja njihovega »normativizma«. Jezus namreč ni prišel »odpraviti postave« (Mt 5, 17-19), temveč nam je na križu priboril milost in moč, da jo lahko sploh izpolnjujemo in smo tako opravičeni (KKC, § 2074), ko se vraščamo Vanj, ki jo edini v celoti izpolnjuje (KKC, § 2052-2053).«

Podrobno se odnosu med Kristusom in farizeji posveča tudi zaslužni papež Benedikt XVI. v svojem monumentalnem delu Jezus iz Nazareta. Na tem mestu se s to tematiko sicer ne moremo podrobneje ukvarjati, dejstvo pa je, da Kristusov primarni očitek farizejem ni bil njihovo izpolnjevanje postave, temveč dvoličnost pri izpolnjevanju. Skratka, trditi, da je nekdo farizejski, ker želi živeti po nauku Cerkve, je iz ust katolika naravnost bizaren očitek. 

Pomembnejši se nam zdijo argumenti druge vrste, to je sklicevanje na občutke doživetosti pri »skavtskih« in podobnih mašah. Važno naj torej ne bi bilo, kako se maša dejansko odvija, temveč kako se pri maši počutimo. Seveda je to skušnjava, ki smo ji vsi podvrženi. A prav pri sveti maši ti občutki nimajo kaj iskati. Bistvo naše udeležbe pri liturgiji pač ni, da nam je »fajn« ali da občutimo močna čustvena stanja, kar običajno pomeni »doživetost«. Bistveno je, da pridemo in častimo Boga ne glede na naše počutje, ne glede na to, ali nam je maša »všeč«. Neki komentator je zapisal, da ni bistveno, če je glasba pri maši kvalitetna, bistveno naj bi bilo, da je »iz srca«. To je zgrešeno razumevanje katoliške liturgije. V ospredje namreč postavlja nas ljudi, ne pa Boga. V resnici pa se k maši primarno ne zbiramo zaradi nas samih in naših potreb (drugotno seveda tudi zaradi tega), temveč zaradi čaščenja Boga, kar je naša prva dolžnost. K maši prihajamo, da bi Bogu kar najbolj zavzeto darovali čisto daritev in tej daritvi pridružili nas same, kolikor je to le mogoče. Glasbe pri maši ne izvajamo zaradi vernikov, temveč je glasba le še ena oblika čaščenja. Isto velja za liturgična oblačila, kadilo, kretnje in druge sestavne dele obreda. Iz tega razloga torej nikakor ni vseeno, ali je glasba kvalitetna ali zanič, saj je ne pojemo sami sebi, temveč Bogu. Seveda to ne izključuje čiste duhovne drže. Jasno je, da čudovita glasba in kadilo nista dovolj, če bi bilo naše srce daleč stran. A logično nevzdržno je iz tega sklepati, da je potemtakem oblika maše drugotnega pomena. Ravno nasprotno, tisti, ki ima zares Bogu odprto srce, mu bo želel darovati vse najboljše. Kaj je dobro, pa ni samo vprašanje našega partikularnega okusa, temveč objektivna danost. Verjetno se ne bi noben učitelj zadovoljil z odgovorom, da je neki šolski spis pač dober, ker ga je nekdo napisal »iz srca« ali je nekomu »iz srca« všeč. Glede na prevladujoče (a zgrešeno) stanje v praksi pa se Bog očitno mora zadovoljiti z najslabšimi stvarmi, dokler se nam zdi, da so »iz srca«. 

Sedanji katoliški etos se je torej pokazal kot analogen prevladujočemu stanju v družbi. Na prvem mestu tudi med številnimi katoliki kotirajo čustvena stanja in osebne preference. Te so očitno tako močne, da so omenjeni katoliki pripravljeni z najhujšim prezirom odpraviti tiste dele cerkvenega učiteljstva in zakonodaje, ki tem sentimentom nasprotujejo. Jasno je, da tovrstno katolištvo ne bo dolgo vzdržalo družbenih pritiskov. Kaj bo npr. tak katolik odgovoril dvema homoseksualcema, ki mu povesta, da se vendar ljubita »iz srca« (in to brez dvoma verjameta)? Kaj bo odgovoril tistemu, ki se ukvarja z »new ageom«, ker tam resnično »čuti« božjo prisotnost? Kaj bo odgovoril moškemu, ki mu bo rekel, da se »v svojem srcu«  počuti ženska (kar brez dvoma drži)? Odgovoriti mu/jim ne bo mogel nič prepričljivega, ker je sam intimno že zdavnaj pristal na tezo, da so odločilnega pomena njegova lastna čustva in dobro počutje, objektivni od Boga ustvarjeni hierarhični red pa ne obstaja. Analogija med postmodernim zanikanjem temeljnih ontoloških razlik (npr. med moškim in žensko) ter sodobnim katoliškim zanikanjem kvalitetne in nekvalitetne glasbe (važno je le, da je ta »iz srca«), ki smo jo izpostavili kot primer, je zato še kako na mestu. Obe namreč temeljita na istih predpostavkah.  

Ni čudno, da odstotek katolikov v Sloveniji v zadnjih letih pospešeno pada, še bolj pa število porok in krstov. Starejše generacije, ki so bile še vzgojene v tradicionalnem katoliškem etosu namreč umirajo, srednje pa so očitno že večinsko »okužene« z duhom postmoderne, ki na prvo mesto postavlja človeka in njegovo izpolnitev. Prodorni ameriški kolumnist Rod Dreher (sicer pripadnik pravoslavne Cerkve) je to postmoderno izpeljanko sodobnega krščanstva primerno poimenoval MTD, t. j. »moralic therapeutic deism«, »moralistični terapevtski deizem«. Bistvo MTD-ja ni, da bi aktivno zanikali Boga, temveč da si ga preprosto ukrojimo po naših lastnih pričakovanjih in željah. Bog postane naš »terapevt«, vedno ljubezniv, nikoli obsojajoč. Vsak napad na določeno razvado ali način vedenja pa postane razumljen kot napad na osebo samo, ki se takoj počuti ogroženo. Podobno je naša kritika prakse »skavtskih« maš bila razumljena kot napad na vse udeležence omenjenih svetih daritev, ki so skladno s tem odreagirali. 

Kot je zapisal eden od komentatorjev, se danes očitno ne preganja več tistega, ki dela napake, temveč tiste, ki na napake opozarjajo. Polemika, če jo sploh lahko tako imenujemo, je to jasno pokazala. In to nas žalosti. Prvenstveno ne zato, ker bi se počutili užaljeni ali prizadeti, čeprav smo seveda žalostni nad odzivom katoliških bratov in sester, temveč ker jasno kaže, da je stanje v slovenskem katolištvu nadvse zaskrbljujoče.

S to ugotovitvijo tudi zaključujemo naše pisanje na to temo. 

Komentiranje je izključeno.