Človeška
narava je takšna, da se brez zunanjih pomočkov ne more zlahka dvigati k premišljevanju
božjih reči. Zaradi tega je dobra mati Cerkev postavila nekatere oblike [ritus]
pri maši: da naj namreč duhovnik nekatere besede izgovarja potiho, druge pa
glasno. Prav tako uporablja bogoslužna dejanja [caeremonias]: skrivnostne
blagoslove, luči, kadilo, oblačila in mnogo drugih takih stvari, sprejetih iz
apostolske ureditve in apostolskega izročila. S tem naj bi se prebujala zavest
o dostojanstvu te velike daritve; in srca vernikov naj bi iz teh vidnih znamenj
bogovdanosti in pobožnosti dobivala spodbudo za premišljevanje
[contemplationem] vzvišenih stvarnosti, skritih v tej daritvi.
Tridentinski cerkveni zbor, 22. seja (1562);
5. poglavje
Ni komentarjev:
Objavite komentar